VSRS Sodba I Ips 26561/2011-221

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolžena K. T. in G. Š. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, zoper obdolženo M. N. pa zaradi pomoči h kaznivemu dejanju pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je sklep preiskovalnega sodnika o opravi preiskave razveljavil, zahtevo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije Kt-S-13/12 z dne 10. 12. 2012 za opravo preiskave zoper K. T. in G. Š. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z 20 členom KZ-1, zoper M. N. pa zaradi pomoči h kaznivemu dejanju pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, na podlagi četrtega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnil ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP še odločil, da stroški v zvezi s kazenskim postopkom iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočni sklep o razveljavitvi sklepa o preiskavi ter zavrnitvi zahteve za preiskavo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev 245. člena KZ-1 in drugega odstavka 167. člena ZKP.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo K. T. in njegovi zagovornici, G. Š. in njegovemu zagovorniku, ter M. N. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil le zagovornik G. Š., ki se s stališčem vrhovnega državnega tožilca ne strinja in predlaga zavrnitev zahteve.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijanega sklepa razvidno, da je G. Š. posredoval med K. T. in igralci v ilegalni stavnici tako, da je od igralcev sprejemal stave in jih sporočal V. T. ter da je od igralcev terjal dolgove, nastale zaradi stav. Zato sodišči neutemeljeno trdita, da gre pri denarju, ki ga je obdolženi Š. po naročilu K. T. nakazoval na račun M. N., le za izvršitev kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo. Niti iz dejanskega opisa kaznivega dejanja niti iz zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 212. člena KZ-1 ni mogoče napraviti pravnega zaključka, da kriminalna količina, ki jo predstavlja kaznivo dejanje pranje denarja, izgubi svojo samostojnost na način, kot je to ocenilo sodišče. Pomembno je, da nakazila na transakcijska računa tretje osebe nimajo vzročne ali kakšne druge povezave z organizacijo iger na srečo, ki bi jo bilo mogoče subsumirati pod izvršitvena dejanja, kot so prirejanje, sodelovanje ali pomoč pri prirejanju takih iger brez dovoljenja ali koncesije pristojnega organa, niti niso del takega sistema. V nasprotju z zatrjevanjem sodišča opis kaznivega dejanja kaže na najbolj tipično obliko pranja denarja, pri kateri storilci pridobljen denar iz iger na srečo razpršijo na več transakcijskih računov in s tem prikrijejo njegov izvor. Tudi če bi preiskava pokazala, da je bil del denarja vrnjen v „kriminalni obtok“, bi šlo za denar, katerega izvor bi lahko imel videz legalnosti zato, ker je bil pred tem opran in dvignjen z dveh transakcijskih računov tretje osebe. K. T. in G. Š. bi lahko bila storilca kaznivega dejanja tudi, če ne bi bila storilca predhodnega kaznivega dejanja, saj bi razpolagala vsaj z denarjem iz organiziranja nezakonitih iger na srečo, kar je eno od izvršitvenih dejanj pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da pravna presoja na način, na kakršnega je to naredilo sodišče, v tej fazi postopka sploh ni mogoča. Šele po zaključeni preiskavi bi bilo mogoče napraviti pravno presojo vloge posameznega obdolženca, saj mora tudi pravna presoja temeljiti na danih dejstvih, ki se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. Pri tem je treba izhajati iz namena preiskave, opredeljenega v drugem odstavku 167. člena ZKP, to je, da se zberejo dokazi in podatki, potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Ugotovitev sodišča, da ravnanje K. T. nima znakov kaznivega dejanja, je v nasprotju s sicer neobrazloženo oceno, da utemeljen sum, ki je pogoj za začetek preiskave, ni izkazan. Pomanjkanje utemeljenosti suma sodišču ne dopušča, da bi se ukvarjalo z vprašanjem obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Utemeljen sum je v obravnavani zadevi zoper vse tri osebe prav gotovo podan v zvezi z razlogi, ki jih je ocenil že preiskovalni sodnik. Gre za pravni standard, za katerega ni nujno, da so že v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Še zlasti pa senat ne bi smel presojati posameznih nasprotujočih dokazov, za katere bi se šele po končani preiskavi lahko pokazalo, v kolikšni meri so sploh lahko relevantni za obstoj kaznivega dejanja.

5Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je zahtevo za preiskavo državnega tožilstva zoper K. T., G. Š. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in zoper M. N. zaradi pomoči h kaznivemu dejanju pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 in v zvezi z 38. členom KZ-1 na podlagi šestega odstavka 169. člena ZKP zavrnil. V razlogih izpodbijanega sklepa je zunajobravnavni senat navedel, da trditev tožilstva, da je bil denar, ki ga je Š. preko računov M. pošiljal T., pridobljen s kaznivim dejanjem, ni z ničemer izkazana. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II K 20332/2011 z dne 13. 9. 2012 je razvidno le, da so bili obdolženi K. T., I. V. in V. T. obsojeni za kaznivo dejanje organiziranja nedovoljenih iger na srečo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, prav tako je razvidno, koliko denarja je bilo vloženega v ilegalne stave, med njimi tudi s strani obdolženega Š. Zaključiti bi bilo mogoče le, da je bil denar, ki ga je obdolženi Š. po naročilu K. T. nakazoval na račune M. N., potreben za izvršitev kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, ne pa da je iz tega kaznivega dejanja izviral. Do sedaj obdolženemu Š. ni bilo dokazano, da bi posredoval med K. T. in igralci, ki so stavili v ilegalnih stavnicah, saj kazenski postopek zoper njega še ni zaključen, glede na do sedaj izvedene dokaze pa zunajobravnavni senat ne dvomi, da je bil sam udeležen tudi kot igralec in je iz tega naslova dolgoval denar K. T. in V. T. Posojilne pogodbe, zasežene pri hišni preiskavi Š. stanovanja v Nemčiji, kažejo, da si je ta obdolženec kljub visokim mesečnim dohodkom, samo med 30. 2. 2010 in 21. 7. 2010 pri raznih bankah in posojilnicah izposodil kar 125.106,89 EUR, zato njegovega zagovora ni mogoče negirati s posplošenimi in nekonkretiziranimi trditvami, ki nimajo podlage v spisovnih podatkih. Zunajobravnavni senat je še obrazložil, da utemeljen sum, ki je pogoj za začetek preiskave, ni izkazan, ker opisano ravnanje obdolženega Š. nima znakov kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 245. člena KZ-1.

6Iz razlogov zunajobravnavnega senata je razvidno, da je senat zahtevo za preiskavo zavrnil, ker tožilstvo ni izkazalo niti utemeljenega suma, ki je eden temeljnih pogojev za začetek preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP), da bi obdolženci storili očitano kaznivo dejanje. Senat v predloženem dokaznem gradivu ni našel dokazov, ki bi podpirali zatrjevanje državnega tožilstva, da naj bi obdolženci storili kaznivo dejanje pranja denarja, temveč je našel le dokaze, iz katerih je razvidno, da si je obdolženi Š. izposojal denar in ga nakazoval obdolženi M. Zatrjevanja, da bi obdolženi Š. posredoval med obdolženim K. T. in drugimi igralci v nezakonitih stavnicah, po ugotovitvah zunajobravnavnega senata državno tožilstvo ni z ničemer izkazalo, temveč je ostalo na ravni gole trditve. Zahteva za preiskavo je torej bila zavrnjena, ker ni bilo dokazov, da bi obdolženci storili očitano kaznivo dejanje pranja denarja. Ob tem, da državno tožilstvo ni predložilo dokazov, s katerimi bi dokazovalo zatrjevanje v opisu očitanega kaznivega dejanja, zunajobravnavnemu senatu ni mogoče očitati, da je ocenjeval posamezne dokaze. Vrhovni državni tožilec z zatrjevanjem, da so v opisanem ravnanju obdolžencev (v zahtevi za preiskavo) podani vsi znaki kaznivega dejanja pranja denarja, in zatrjevanjem, da je v obravnavanem primeru sodišče glede očitanega kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti (iz razlogov zahteve sicer izhaja, da vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP), ne more uspeti. Pri tem namreč izhaja iz lastne ocene dokazanosti dejstev, ki so znaki kaznivega dejanja. Pod videzom kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP tako uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Umestno je opozoriti, da je sodišče v izpodbijanem sklepu presodilo, da so v opisu kaznivega dejanja podani elementi kaznivega dejanja pranja denarja (v nasprotnem primeru bi zahtevo za preiskavo zavrnilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 181. člena ZKP), vendar pa je ugotovilo, da državno tožilstvo ni predložilo dokazov, da bi obdolženci storili očitano kaznivo dejanje (da denar izvira iz kaznivega dejanja), zaradi česar je zahtevo za preiskavo, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, zavrnilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 181. člena ZKP.

7Vrhovni državni tožilec tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 167. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev te določbe vrhovni državni tožilec utemeljuje z navedbo, kaj je namen preiskave. Do zatrjevane, vendar neobrazložene kršitve, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z omenjeno kršitvijo določb kazenskega postopka je po stališču vrhovnega državnega tožilca utemeljen sum zoper vse tri obdolžence prav gotovo podan, sodišče pa bi posamezne nasprotujoče dokaze lahko presojalo šele po opravljeni preiskavi. Ob ugotovitvi zunajobravnavnega senata, da državno tožilstvo ni predložilo nobenih dokazov o tem, da naj bi obdolženi Š. storil očitano kaznivo dejanje, ni mogoče govoriti o nasprotujočih si dokazih. Po presoji Vrhovnega sodišča vrhovni državni tožilec s takima trditvama podaja lastno oceno predloženih dokazov in lastne ugotovitve v zvezi z obstojem utemeljenega suma. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.