UPRS sodba in sklep I U 1808/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter soglasja generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: UIKS) z dne 8. 11. 2013 odločila, da se tožnika dne 14. 11. 2013 razvrsti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem pokazal, da je nevaren, saj ogroža druge in jih fizično ter psihično trpinči ter s tem ogroža življenje in zdravje človeka, saj je večkrat žalil in pljuval soobsojence ter jim tudi grozil, kričal pa je tudi na pravosodne policiste in druge delavce zavoda ter je bil zaradi zaznane disciplinske problematike večkrat nameščen v enoposteljni sobi I. oddelka po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju PIKZ oziroma sedaj 98. a člena ZIKS-1), vendar tudi po treh mesecih bivanja v posebej varovanem oddelku pri njem delavci zavoda ne zaznavajo osebnostnih sprememb, saj se še vedno kaže kot nevaren obsojenec. To med drugim potrjuje dogodek 31. 8. 2013, ko je tožnik ob odhodu na sprehod brez razloga brcnil v avtomat za pijačo ter pri tem razbil steklo, ko pa je bil napoten nazaj v bivalni prostor, je brcnil v steklo, ki loči pisarno pravosodnih policistov od hodnika, ter s tem ogrozil varnost tam prisotnih pravosodnih policistov, ki so zoper njega uporabili zakonita prisilna sredstva, a se jim je tožnik intenzivno upiral, navzočim grozil in jih pljuval ter bil posledično odstranjen v posebni prostor z video nadzorom po 236. členu ZIKZ-1. Tudi tam je uničeval opremo tako, da je trgal obloge s sten in vrat, v katera je tudi brcal ter verbalno žalil prisotne pravosodne policiste. Pri dne 9. 10. 2013 opravljenem izrednem pregledu bivalnega prostora na podlagi suma, da tožnik poseduje prepovedane predmete, je bil najden v prozorno folijo zavit rjav prah ter denar v znesku 73,00 EUR. Glede na to, da tožnik nima privarčevanih finančnih sredstev niti rednih mesečnih prihodkov ter tudi ne nobenih obiskovalcev, ki bi mu denar lahko izročili, navedeno nakazuje, da je tožnik poskušal denar služiti s preprodajo in razpečevanjem nedovoljenih substanc ter je na ta način ogrožal zdravje in življenje drugih obsojencev, najdena snov pa je bila zasežena in posredovana v nadaljnjo obravnavo policiji. V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da v skladu s 1. točko 2. odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) postane odločba organa prve stopnje izvršljiva, ko se vroči, če pritožba ni dovoljena, za kar gre v konkretnem primeru, upoštevajoč 2. odstavek 234. člena ZUP, ki določa, da kadar je pri odločitvi sodeloval organ, ki bi moral odločiti o pritožbi, je pritožba dopustna le, če je z zakonom določen poseben pritožbeni organ, katerega pa ZIKS-1 ne določa.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba po zaključenem pritožbenem postopku postala dokončni upravni akt, s katerim organ posega v človekove pravice tožnika v smislu 2. in 4. člena ZUS-1. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, da je napačno uporabljeno materialno pravo, nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v postopku pa naj bi bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Po mnenju tožnika gre pri izdaji take odločbe za dejanje, s katerim naj bi bile tožniku kršene človekove pravice iz 51., 72., 21. in 38. člena Ustave RS, izpodbijana odločba pa naj bi bila izdana v nasprotju z določili Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Ustave RS.

V tožbenem zahtevku tožnik sodišču predlaga, da izda sodbo kot sledi: „Tožbi naj se ugodi in se odločba Zavoda za prestajanje kazni zapora A., št. 720-373/2011/419 223009 z dne 14. 11. 2013 spremeni tako, da se odločba razveljavi in vrne v ponovno odločanje (1. odstavek). Prepoveduje se nadaljevanje kršenje človekove pravice tožniku do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave RS tako, da se tožbi tožnika za namestitev v posebej varovan oddelek prekliče in s tem zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo (2. odstavek). Prepoveduje se nadaljevanje kršenja človekove pravice tožniku do varstva človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave RS v zvezi s kršitvijo človekove pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS tako, da zavod v spisu obsojenca oziroma tožnika blokira ali izbriše vse podatke oziroma dokumente, ki omenjajo disciplinske prestopke ali problematiko, ki nimajo podlage v aktih iz pravnomočno zaključenih disciplinskih postopkov in o tem obvesti vse uporabnike osebnih podatkov, katerim je posredoval osebne podatke tožnika (3. odstavek).

V tožbi tožnik pod točko II., IV., V., VI., VII., VIII., IX. in X. pojasnjuje, da od 10. 2. 2007 prestaja 18 letno zaporno kazen, tako da je v času izdaje izpodbijane odločbe prestal približno 50 % kazni, kar je po njegovem mnenju relevantno. Za svoje nasprotovanje namestitvi v posebej varovan oddelek tožnik navaja zdravstvene razloge, ogroženost pred drugimi obsojenci, boljše možnosti za zaposlitev, bivanje v oddelku brez drog ter zagotovitev enakih možnosti za reševanje življenjske situacije. Navaja še, da je od vložene prošnje do končne odločitve preteklo skoraj leto dni ter da je že sam postopek tožniku prizadel bolečine – težko in popravljivo škodo. Navaja še, da je zavod izdal odločbo, s katero tožnikovi prošnji za premestitev ne ugodi, pri čemer naj bi prezrl edino pravno relevantno oceno za premestitev in vzpostavil svojo lastno, ki ne temelji na zakonu in dejstvih, zato ne vzdrži resne sodne presoje oziroma dejstev legitimnosti in sorazmernosti. Zato meni, da „ocena/odločitev že v osnovi ni verodostojna, kar se dokazno utrjuje s konkretizacijo v nadaljevanju“. V zvezi z navedbo zavoda v odločbi, da je tožniku v zaprtem oddelku zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, tožnik meni, da ta navedba ne drži in da se zavod s svojimi ocenami nedopustno postavlja nad merodajno stroko, zavod pa naj bi z razlago, da zdravstveno stanje ni zakonski pogoj ali razlog za premestitev, prekršil legalitetno načelo. Pri tem izpostavlja 1. odstavek 51. člena Ustave RS, 39. člen ZPacP ter 3. in 4. odstavek 85. člena KZ-1. Ker 81. člen ZIKS-1 ne določa razlogov za premestitev, tožnik meni, da je ta možna, če je podan katerikoli utemeljen razlog. V tej zvezi opozarja na 79. člen ZIKS-1, zaradi česar tožnik meni, da „ne drži navedba zavoda, da zdravstveno stanje ni razlog za strožjo namestitev“. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da zavod med prestajanjem kazni zapora tožniku neutemeljeno omejuje celovito zdravstveno oskrbo, vprašanje zdravstvenega varstva pa navezuje tudi na ustavne določbe 18., 32. in 34. člena Ustave RS ter poudarja, da je treba dopustnost posega ali omejitve človekove pravice iz 51. člena Ustave presojati z uporabo strogega testa sorazmernosti, česar pa naj zavod ne bi storil. Tožnik še opozarja na pogoje za podeljevanje ugodnosti. Nadalje kot nesporno navaja dejstvo, da se je tožnik zdravil zaradi psihičnih težav. Zato meni, da je sklicevanje zavoda na strožjo namestitev absurdno ter glede definicije, da je tožnik „nevaren obsojenec“ in nekritičen do storjenega kaznivega dejanja opozarja, da zakonodaja takšne terminologije sploh ne pozna. V tej zvezi izpostavlja 21. člen Ustave, ki prepoveduje izsiljevanje priznanja, kar je po mnenju tožnika tudi pogojevanje omenjene (ne)kritičnosti za pridobitev nečesa drugega. Nadalje kot nerazumno označuje sklicevanje, da tožnik ne odplačuje škode oškodovanki ob domnevno splošno znanem dejstvu, da zavod ne omogoča zadostnih delovnih mest obsojencem, sam tožnik pa je bolnik in zato hendikepiran pri pridobivanju lastnih sredstev. Zgolj kot formalizem tožnik opredeljuje navedbo, da ni aktivno prizadeven in da ne dosega uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta, saj gre po njegovem mnenju v tem terminu le za akumulirane predhodno navedene (iste) okoliščine. Po mnenju tožnika gre za nedovoljeno širjenje razlage 80. člena ZIKS-1 v zvezi z negativno oceno zavoda, čeprav je možno realno oceno sprejeti na podlagi različnih dejstev, zlasti stopnje njegove osebne urejenosti, načina življenja na prostosti, družinskih razmer, česar zavod v odločbi sploh ni presojal. Sklicevanje zavoda na tožnikovo nekajkratno kršenje hišnega reda po mnenju tožnika bazira na zavodskih falsificiranih podatkih v osebnem spisu tožnika, kar celo vpliva na nepravilno odločitev o premestitvi. Obsodbe tožnika v disciplinskih postopkih naj bi bile nerealne in netočne, kljub temu pa naj bi jih kot obremenilne okoliščine v izpodbijani odločbi z dne 14. 11. 2013 povzemal tudi pritožbeni organ, zato tožnik meni, da gre v izpodbijani odločbi za obrekovanje, s katerim je prizadeta tožnikova čast in dostojanstvo oziroma gre za kršitev pravice iz 21. člena Ustave RS, ki naj bi nastala zaradi zbiranja in obdelave podatkov v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), kar naj bi posledično pomenilo kršitev človekove pravice iz 38. člena Ustave RS.

Tožnik nadalje povzema določilo 80. člena ZIKS-1, ki ga v izpodbijani odločbi po tožnikovem mnenju zavod napačno oziroma preširoko razlaga. Izpostavlja 2. odstavek 86. člena KZ-1 in 206. člen ZIKS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 3. člena PIKZ ter meni, da „na tej podlagi in dejstvih zavod dejansko nima utemeljenega razloga, da tožnikovi prošnji za namestitev ugodi, saj tožnik ni nevaren, kar dokazno utrjuje dokazna dokumentacija“. Tožnik zatrjuje, da pri njem ni izraženih kakršnihkoli problematičnih tendenc ter naj bi bilo iz dopisa zavoda v B. razvidno, da tožnik ni disciplinsko problematičen, iz dopisa zavoda v B. leta 2007 pa naj bi izhajalo, da tožnik tudi med priporom ni izrabil realnih možnosti za nedovoljena dejanja. Zato meni, da zavod nima razlogov in podlage za kreiranje strožje represivne varnostne ocene. Po mnenju tožnika je odločitev zavoda samovoljna, obrazložitev pa naj ne bi izpolnjevala minimalnih kriterijev za preizkus zakonitosti, saj naj evidentno zavod ne bi sledil načelu sorazmernosti niti ni v obrazložitvi z ničemer izkazal dejanske ali realne nevarnosti, ki bi prevladala nad koristjo ali varstvom pravic drugih v skladu s 3. odstavkom 15. člena Ustave, kar bi zavod moral obrazložiti glede na stališča Ustavnega sodišča RS v izpostavljenih odločbah.

Nadalje tožnik meni, da je pravno nerelevantna ocena, da je tožnik nevaren obsojenec, ki naj ne bi bila z ničemer podana, v korist tožnika pa naj bi bile relevantne druge okoliščine pri odločanju o sporu polne jurisdikcije, ki naj bi že same po sebi narekovale pozitivno rešitev prošnje za premestitev, kot so stopnja osebne urejenosti, način življenja na prostosti, družinske razmere, morebitno izmikanje nastopu kazni zapora, kar naj bi med drugim izhajalo iz listin, in sicer tožnikovega CV (europas) in psihiatričnih mnenj (ki jih tožbi ne prilaga), da pa ponovitvene nevarnosti pri tožniku ni in s tem tudi ne ogroženosti ljudi, premoženja ali skupnosti. V zvezi z navedbo v izpodbijani odločbi, da je tožnik nekritičen do kaznivega dejanja in zato psihološka obravnava ni smiselna, tožnik pod vprašaj postavlja zaupanje v pravno državo, češ da zavod kot izvrševalec kazenske sankcije na ta način jemlje verodostojnost institucijam sodne in izvršilne oblasti. Po mnenju tožnika zavod ne more ponuditi z nobeno dodatno razlago utemeljitve, ki bi pri testu sorazmernosti prevladala. Očita še druge postopkovne nepravilnosti, in sicer, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje vseh nujnih elementov po 6. alineji 1. točke 214. člena ZUP zaradi pomanjkanja razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku tožnika, in da naj bi o prošnji tožnika odločale uradne osebe, ki po zakonu ne bi smele odločati, kar šteje tožnik za bistveno kršitev pravil postopka ter očita pristranskost operativnega vodje II. oddelka in drugih neimenovanih uradnih oseb. Sklicuje se na (neopredeljene) ugotovitve varuhinje človekovih pravic, upravnega inšpektorja in zastopnika pacientovih pravic, češ da so se omenjene institucije odzvale na opozorila tožnika, da so razmere v zaporu A. kritične. Tožnik meni, da ne obstaja utemeljen razlog za izpodbijano odločitev. Meni, da gre za evidenten konflikt interesov, ki naj bi narekoval, da o tem odloča nepristransko in neodvisno sodišče. Navaja še, da je UIKS kot prvostopenjski in drugostopenjski organ vseskozi zavračala tožnikove vloge, pritožbe in tudi tožbe kot neutemeljene, pri čemer je v celoti izhajala iz obrazložitve zavoda. Pritožbenemu organu tožnik še očita, „da zaradi tega v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni odločil v skladu z namenom nadzorstva“.

Hkrati s tožbo je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe, češ da je bolnik, kateremu ni zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, kar rezultira hudim bolečinam in trpljenju, s čimer naj bi tožniku nastajale nepopravljive posledice oziroma težko popravljiva škoda. Iz mnenja zavodskega zdravnika (ki tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ni priloženo) naj bi bilo razvidno, da se mu je zdravstveno stanje v drugačnem režimu bistveno očitno poslabšalo. Navaja še, da naj bi zavod uporabljal netočne podatke za odločanje o prošnjah oziroma tožnikovih pravicah v drugih postopkih, kar naj bi predstavljalo napačno osnovo za sprejemanje odločitev v škodo tožnika, zaradi česar je obdelava teh podatkov protipravna in je potrebna prepoved njihove uporabe bodisi z izločitvijo ali blokado. Navaja še, da je vprašljiva pravilnost in zakonitost sporne namestitve v strožji režim, češ da naj bi do nje prišlo z netočnimi oziroma izmišljenimi podatki in podtikanji ter neresnicami v uradnih dokumentih v osebnem spisu tožnika, kar naj pomenilo očitno pristranskost odločanja na prvi stopnji.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in poudarja, da v obravnavanem primeru tožnik izpodbija uvodoma navedeno odločbo, s katero je bil na podlagi 3. odstavka 206. člena ZIKS-1 nameščen v posebej varovan oddelek, zato se v svojem odgovoru opredeljuje zgolj do navedb v zvezi z navedeno namestitvijo, do ostalih tožbenih navedb pa ne, ker meni, da niso predmet tega upravnega spora. Izpostavlja določbo 3. odstavka 206. člena ZIK-1, po kateri je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda, kamor direktor razvršča nevarne obsojence s soglasjem direktorja UIKS, ter pojasnjuje, da je takšna namestitev odrejena po uradni dolžnosti, da se zagotovita red in varnost v zavodu in ne gre za premestitev obsojenca na podlagi 80. člena ZIKS-1, tožnik pa je varnostno zelo zahtevna oseba, ki neprestano krši določila hišnega reda, ima nepravilen odnos do delavcev zavoda, saj ne upošteva ukazov uradnih oseb, nepravilen odnos pa ima tudi do drugih obsojencev, saj izvaja psihične in fizične oblike pritiska nad njimi, zaradi svojih ravnanj pa je bil že večkrat izločen v posebno sobo z video nadzorom po 236. členu ZIKS-1 ter v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni na podlagi 98. a člena ZIKS-1, vendar kljub temu ostaja do svojih ravnanj nekritičen in pri njem ni opaziti nobenih pozitivnih sprememb, ki bi omogočale oceno, da bo sposoben primernega in korektnega sobivanja z obsojenci na oddelku. Od izdaje prejšnje odločbe o namestitvi v posebej varovan oddelek sta se zgodila še dva dogodka, ki sta opisana v izpodbijani odločbi in priloženih uradnih zaznamkih ter potrdilu o zasegu predmetov, iz katerih izhaja, da se tožnikovo vedenje še vedno ni spremenilo in da gre za nevarnega obsojenca, kar terja namestitev v posebej varovan oddelek, tako da odločitev o takšni namestitvi ni arbitrarna, temveč utemeljena na podlagi strokovne analize in je logično, prepričljivo ter strokovno obrazložena v izpodbijani odločbi. V zvezi s tožbeno navedbo o neustrezni zdravstveni oskrbi tožena stranka poudarja, da je tožniku v posebej varovanem oddelku nudena ustrezna zdravstvena oskrba in da sama namestitev v ničemer ne omejuje tožnikove zdravstvene oskrbe.

Kar se tiče predloga za izdajo začasne odredbe, tožena stranka izpostavlja, da iz predloga ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje nastanek in višino škode niti ne uveljavlja dejstva, da bi zanj takšna škoda predstavljala težko popravljivo škodo. Zato po mnenju tožene stranke tožnikov predlog ni utemeljen, prav tako kot tudi ne iz razloga varovanja javnega interesa, saj bi bila v primeru izdaje začasne odredbe prizadeta javna korist, saj je zavod za prestajanje kazni zapora dolžan zagotavljati varno prestajanje zaporne kazni vsem obsojencem, tožnikova namestitev v matični oddelek pa bi bila ob upoštevanju vsega prej navedenega preveč tvegana, saj obstaja velika verjetnost, da bi tožnik s svojim nevarnim vedenjem, to je fizičnim in psihičnim nasiljem, nadaljeval in tako ogrožal druge soobsojence na matičnem oddelku ter jim onemogočal varno prestajanje zaporne kazni.

K točki I:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje sodišča zakonitost uvodoma navedene odločbe, s katero je bil tožnik dne 14. 11. 2013 začasno razvrščen v posebej varovan oddelek v okviru zavoda začasno do prenehanja razlogov oziroma najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. Pri odločitvi se zavod opira na pridobljeno soglasje direktorja UIKS in določilo 3. odstavka 206. člena ZIKS-1. Po tej določbi je mogoče za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda; v ta oddelek razvršča nevarne obsojence upravnik zavoda s soglasjem direktorja uprave.

Definicija posebej varovanega oddelka po 206. členu ZIKS-1 je podrobneje opredeljena v 2. odstavku 5. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju PIKZ). Po tej določbi je posebej varovani oddelek zavarovan z intenzivnim tehničnim in osebnim varovanjem. Oddelek je ločen od ostalih oddelkov obsojencev. Stopnja izoliranosti od ostalih obsojencev v oddelku in izven njega je opredeljena v osebnem načrtu. Obiski so nadzirani. Obsojenci med bivanjem v oddelku s povečanim varovanjem nimajo možnosti pridobiti ugodnosti prostih izhodov iz zavoda. PIKZ nadalje v določbi 105. člena še določa, da če zavod oceni, da so podani razlogi za razvrstitev obsojenca v posebej varovan oddelek iz 206. člena zakona, zaprosi upravo za pisno soglasje. V ta oddelek razvrsti direktor zavoda obsojenca s pisno odločbo, ko dobi soglasje generalnega direktorja. Ko odpadejo razlogi za bivanje obsojenca v tem oddelku, ga mora direktor razporediti v oddelek, kjer je bival pred razvrstitvijo ali v drug ustrezen oddelek. Iz citiranih določil tako izhaja, da zavod o razvrstitvi obsojenca v posebej varovan oddelek odloča po uradni dolžnosti na podlagi pridobljenega soglasja direktorja UIKS, če direktor zavoda, oziroma od njega pooblaščena oseba oceni, da so podani razlogi za razvrstitev obsojenca v posebej varovan oddelek v smislu 3. odstavka 206. člena ZIKS-1, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, zato sodišče kot pravno nerelevantne zavrača tožbene očitke glede nepravilne uporabe določil 79., 80. in 81. člena ZIKS-1, saj v konkretnem primeru tožena stranka svoje odločitve ni oprla na ta določila, niti ni odločala o kakršnikoli vlogi tožnika za njegovo premestitev, temveč je svojo odločitev, ki jo je sprejela po uradni dolžnosti, oprla na 3. odstavek 206. člena ZIKS-1, po presoji sodišča pravilno, saj tožnik ne izpodbija dejanskega stanja, na katerega se je v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, oprla tožena stranka. Sodišče glede na navedeno kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka, ki jih tožnik očita v tožbi, češ da naj bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva zaradi umanjkanja obrazložitve sorazmernosti, češ da naj bi bila s tem podana pomanjkljivost v smislu 6. alineje 1. točke 214. člena ZUP. Zakonodajalec je z določilom 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP odločil, da mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, kar implicitno pomeni, da je mogoče utemeljeno očitati pomanjkanje razlogov iz 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP izključno v primeru, če je upravni organ sporno odločbo izdal na zahtevo stranke, za kar pa v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre. Namreč že iz uvoda izpodbijane odločbe je povsem jasno razvidno, da je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 206. člena ZIKS-1, ne pa na zahtevo stranke, kar zmotno zatrjuje tožnik v tožbi, ob sklicevanju 80. člen ZIKS-1. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek glede domnevno pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, češ da so v obrazložitvi izostali razlogi iz 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, saj v konkretnem primeru izpodbijana odločba ni bila izdana na podlagi vloge tožnika, temveč po uradni dolžnosti. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene navedbe, ki jih tožnik navaja v zvezi z odločanjem pritožbenega organa o tožnikovi pritožbi, saj v obravnavani sporni zadevi pritožba ni bila dopustna, ker je pritožbeni organ, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS), sodelovala z izdajo predpisanega predhodnega soglasja pri sprejemu odločitve že v postopku prvostopnega odločanja v skladu z 3. odstavkom 206. člena ZIKS-1, po katerem v posebej varovan oddelek v okviru zavoda razvršča nevarne obsojence upravnik zavoda le s soglasjem direktorja UIKS, kar je pravilno obrazložil že prvostopni organ v izpodbijani odločbi, ki jo je izdala pooblaščena uradna oseba.

Sodišče tožbenim navedbam glede domnevne kršitve ustavnih pravic, ki jih je v tožbi zgolj posplošeno zatrjeval tožnik in jih ni z ničemer dokazno podkrepil, ker sodišču v dokazne namene ni ponudil nobenih dokazov, ni moglo slediti. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, saj tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve pravnega akta, ker po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 praviloma nima suspenzivnega učinka. Navedeno pomeni, da je skladno s citiranimi določbami ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu tako procesna kot materialna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki je verjetno izkazana le v primeru, če je izkazana tudi procesna možnost tožeče stranke, da uspe s tožbo in s tem dokončno prepreči posledice, ki naj bi jih sicer začasno preprečila izdaja predlagane začasne odredbe. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko I, navedena procesna predpostavka ni (več) podana, saj je sodišče o tožbi že odločilo s sodbo, ki ima v skladu z določilom 1. odstavka 73. člena v povezavi s 4. odstavkom 71. člena ZUS-1 učinek pravnomočnosti z vročitvijo strankam.