206. člen ZIKS-1

Iz pravno relevantnih dejstev v zvezi z ravnanjem tožnika, ki jih je organ ugotovil predvsem na podlagi uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 12. 7. 2016, je upravni organ pravilno ocenil, da je tožnik nevaren in da ogroža druge obsojence. Zato je pravilen tudi zaključek upravnega organa, da je tožnika treba za določen čas namestiti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda. Kadar pa gre za odločanje o nujnih ukrepih v javnem interesu, tako kot v konkretnem primeru, ko se organ sklicuje na obstoj nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, lahko organ odloči v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke.

Vedenje tožnika je oceniti za nevarno in ogrožajoče za druge obsojence in upravičuje toženko, da izreče v tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1 določen ukrep. Toženka je zato na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1. V zvezi z v odločbi opisanimi kršitvami je izrečen ukrep tudi sorazmeren s kršitvami.

Toženka je v zadevi odločala o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati. Za take primere ZUP dopušča odločanje v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke in odločitev na podlagi zgolj verjetno izkazanih dejstev.

V izpodbijani odločbi so obrazloženi razlogi iz tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1, zaradi katerih je mogoče nevarne obsojence razvrstiti v posebej varovani oddelek, ker ogrožajo druge. V postopku je bilo tudi pridobljeno soglasje generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, tako da je toženka v celoti ravnala v skladu z omenjeno določbo ZIKS-1. Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Takšen upravni spor je skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v obravnavanem primeru pa je zagotovljeno, in sicer v rednem upravnem sporu. Sodišče je zato tožnikovo tožbo obravnavalo kot izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1.

O razporeditvi obsojenca je bilo odločeno dne 10. 6. 2013, odločba pa izdana 18. 6. 2013, zato je bil spoštovan osemdnevni rok za njeno izdajo in očitana kršitev pravil postopka ni podana. Pravilno je bilo presojeno, da se tožnika na podlagi določb 206. člena ZIKS-1 razvrsti v posebej varovan oddelek zavoda. Ni namreč nevaren za druge zgolj tisti obsojenec, ki uporablja fizično silo, temveč je za nevarnega šteti tudi obsojenca, ki s svojim vedenjem sproža nasilne reakcije ter na ta način ogroža (sebe in) druge. S tem ko je sodišče tožbo zavrnilo, ni podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi za odškodnino.

Tožnik je predstavljal nevarnost oziroma ogrožal druge soobsojence oziroma soobsojenca, zato je toženka ravnala pravilno, ko ga je (s soglasjem generalnega direktorja zavoda, kar potrjujejo podatki spisa) namestila na posebej varovan oddelek in mu o tem nato izdala odločbo.

Ukrepi, kakršen je tudi izpodbijani, so po svoji vsebini take narave, da jih ni mogoče odlagati, zaradi česar se o njih odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Sporni ukrep namreč ne posega le v tožnikov pravni položaj, ampak se z njim zagotavlja tudi varstvo soobsojencev, ki upravičeno pričakujejo, da jih med prestajanjem zaporne kazni ne bo nihče ogrožal.

Za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, je mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda; v ta oddelek razvršča nevarne obsojence upravnik zavoda s soglasjem direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. O razvrstitvi obsojenca v posebej varovan oddelek se odloča po uradni dolžnosti. Pritožba zoper odločbo o razvrstitvi v posebej varovan oddelek ni dopustna, ker Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij z izdajo predpisanega predhodnega soglasja sodeluje že pri sprejemu same odločitve.