79. člen ZIKS-1

Na pravilnost izpodbijane odločbe o premestitvi bi lahko vplivali le ugovori, ki bi se nanašali na razloge za premestitev, ki pa jih tožnik v tožbi ne navaja.

Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, ali je obsojencu v zavodu, kjer prestaja kazen zapora, omogočeno varno prestajanje te kazni. Premeščanje obsojencev v druge ZPKZ je skrajen ukrep, ki je utemeljen le v primerih, ko v zavodu, kjer tak obsojenec prestaja kazen zapora, kljub izvedbi različnim ukrepov, temu obsojencu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti in preprečiti nadaljnjih konfliktov. Zavodi imajo pri reševanju konfliktnih situacij med soobsojenci na voljo več različnih ukrepov. Prošnja tožnika za premestitev iz zavoda, kjer tožnik prestaja kazen zapora, v drug zavod zaradi ponavljajočih groženj soobsojenca iz varnostnih razlogov zato ni utemeljena.

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je v pritožbi le konkretiziral svoje navedbe iz prošnje za premestitev, zlasti v povezavi z razlogi prvostopne odločbe, zaradi česar bi moral drugostopni organ njegove pritožbene ugovore obravnavati po vsebini. Med razlogi, zaradi katerih je bila njegova premestitev zavrnjena, je namreč med drugim tudi izostanek konkretnih navedb o nepravilnostih s strani zaposlenih, ki pa jih je tožnik v pritožbi (glede na očitek v prvostopni odločbi) konkretiziral s podrobnimi opisi posameznih dogodkov, ki po tožnikovem mnenju izkazujejo ogroženost, šikaniranje in ignoriranje s strani zaposlenih v zavodu, kar pa je bil (kot tožnik navaja) poglavitni razlog za vložitev prošnje za premestitev. Tovrstnih navedb pa nikakor ni možno opredeliti kot nova dejstva ali/oziroma nove dokaze. Ker pa teh ugovorov organ ni preizkusil, bi pa lahko pripeljali do drugačne odločitve organa, če bi jih, sodišče odločitve organa ne more preizkusiti, saj je ostalo zaradi kršitve določb postopka dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno.

Obsojenec lahko s prošnjo za premestitev v drug ZPKZ iz razlogov varnosti uspe, če mu v matičnem zavodu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti pri prestajanju kazni. O tem se mora zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, opredeliti v mnenju, ki ga mora podati v postopku, začetem s prošnjo obsojenca, in to dovolj konkretno. Le takšno mnenje namreč prvostopenjskemu organu daje ustrezno podlago za odločanje o prošnji za premestitev. Pri tem ima organ, ki odloča po prostem preudarku, široko polje proste presoje, nenazadnje mora upoštevati razmere in možnosti v drugih zavodih. Tudi zato na mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen, ni vezan; vendar pa mora, če odloči v nasprotju z njim, navesti razloge za to in dovolj konkretno utemeljiti, da je obsojencu v matičnem zavodu zagotovljena ustrezna varnost pri prestajanju kazni. Le tako je namreč mogoč sodni preizkus zakonitosti odločitve.

Tožnik je premestitev v drug zavod utemeljeval s potrebo po zagotavljanju psihiatričnega zdravljenja. Prvostopenjski organ je pridobil vsa predpisana mnenja, ki so bila negativna in so premestitvi nasprotovala, ker tožnik še ni izpolnil pogoja za pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti. Le ob izpolnjevanju tega pogoja bi bila mogoča premestitev v odprti oddelek. Pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti namreč pomeni, da je mogoče predvideti, da obsojenec milejšega režima prestajanja kazni ne bi zlorabil.

Po presoji sodišča tožnik z navedbami o "maltretiranju", ki naj bi se dogajalo v preteklosti, ne more utemeljiti nezakonitosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za premestitev v drug zavod za prestajanje kazni. Pravilnost odločitve namreč ne temelji na ugotovitvi, da ni bilo težav s sojetniki, temveč na ugotovitvi, da težave, ki se v zvezi s sobivanjem tožnika z ostalimi sojetniki pojavljajo, ne morejo biti utemeljen razlog za premestitev, saj se v primeru morebitne ogroženosti tožniku lahko zagotovi varno prestajanje kazni v okviru "matičnega" zavoda.

Ob izkazanem razlogu za premestitev prvostopenjski organ ni prekoračil meje danega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. S tem ko je odločil, da se tožnik premesti, pa je prosti preudarek tudi uporabil na način, ki ustreza namenu, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Premestitev je z zakonom predpisan ukrep in je primeren v smislu, da je z njim mogoče doseči cilje; varnost, red in disciplino v zavodu. Je tudi sorazmeren z javno koristjo vzdrževanja varnosti, reda in discipline in posegom v pravice obsojenca.

Organa sta pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila.

O premestitvi obsojenca v drug zavod odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od razlogov za premestitev, ki jih določa zakon.

O premestitvi zapornika v drug zavod za prestajanje kazni zapora odloča direktor zavoda oz. generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu.

O premestitvi in o podaljšanju premestitve obsojenca v zaporu odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka pa je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, ki ju določa zakon.

O premestitvi določa direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (1. odstavek 79. člen ZIKS-1). V konkretnem primeru je ZPKZ, kamor naj bi bil tožnik na podlagi lastnega predloga premeščen, k njegovi predlagani premestitvi podal negativno mnenje.

Glede na določbe 79. člena ZIKS-1 odloča o premestitvi direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.