236. člen ZIKS-1

Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.

Iz upravno sodne prakse izhaja, da gre pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP.

Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da je obstajala realna nevarnost, da bi tožnik fizično napadel pravosodne policiste, če bi v posebni sobi pristopili do njega in mu odstranili lisice. Zaradi odvrnitve nevarnosti takega napada je bila uporaba lisic tudi v posebnem prostoru zakonita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku potrebno nuditi nujno medicinsko pomoč, saj je bilo tožnikovo psihično zdravstveno stanje takšno, da bi lahko resno ogrozilo njegovo zdravje. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja (12. točka 2. člena ZPacP).

Sum je najnižja stopnja verjetnosti, torej nižja od razlogov za sum, utemeljenih razlogov za sum ali utemeljenega suma.

Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev obsojenca v poseben prostor, saj je bil podan sum, da tožnik kakorkoli ogroža sebe ali druge, ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev v poseben prostor, ker je tožnik z vpitjem, kričanjem in žaljenjem soobsojencev in pravosodnih policistov huje oviral druge pri delu, počitku in razvedrilu. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z načinom prestajanja zaporne kazni, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno odločilne. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da je šlo za začasen ukrep, da bi bil z zakonom določen čas trajanja tega ukrepa presežen (tj. do odločitve direktorja ali vodje oddelka zavoda, vendar ne več kot 12 ur) pa tožnik ne zatrjuje. Odreditev z zakonom predpisanega ukrepa sama po sebi ne pomeni mučenja in ponižujočega odnosa do zaprtih oseb, zgolj nestrinjanje z izrečenim ukrepom pa tudi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Določba 8. člena ZIKS-1 določa, da se odločbe, izdane na podlagi 236. člena ZIKS-1, izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem pa določbe 8. člena ZIKS-1 ne predvideva pritožb zoper vse odločitve in dejanja prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podlagi 236. člena ZIKS-1. Vendar ima obsojenec v primeru, ko gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, ki niso zajete v 236. členu ZIKS-1, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo na podlagi 85. člena ZIKS-1.