98.a člen ZIKS-1

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ugovora obrambe o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem), v zvezi z očitanim kaznivim dejanje grožnje pravosodnemu policistu v ZPKZ in postopkom po 98.a členu ZIKS-1, v katerem je bila obsojencu izdana odločba o namestitvi v strožji režim.

Sodišče sodi, da tožnik utemeljeno opozarja, da je odločba pomanjkljivo obrazložena. Sodišče namreč ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, katero konkretno je tisto vedenje, ki ga organ v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 12. 2. 2021 ovrednoti kot žaljive pripombe osebno zoper medicinsko sestro in glede njenega opravljanja delovnih nalog. Gre za splošne izraze, izostal pa je opis konkretnega vedenja, ki ga je upravni organ štel kot tako žaljivega, da ga je umestil pod pojem vedenja, ki je huje moteče. Navedeno stališče sodišča velja tudi za navedbe v izpodbijani odločbi, da je tožnik tudi ob drugih priložnostih podajal žaljive pripombe in opazke, uperjene zoper osebnost medicinske sestre. Glede slednjih očitkov pa je utemeljena tudi tožbena graja, da organ prve stopnje ni razkril dokazov, na katerih te ugotovitve temeljijo. Stopnja tveganja, ki utemeljuje namestitev tožnika v poseben strošnji režim, ni podana. Sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravno normo nepravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje (tikanje, smeh), kar pomeni, da je v tem delu podan izpodbojni razlog.

Organ mora v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem (na primer z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev) druge obsojence motil na tak način in s tako intenziteto, da je to resno oziroma huje vplivalo na njihovo življenje v zavodu, kar je z vidika zagotavljanja reda in miru ter varnosti terjalo ukrepanje, in sicer izločitev motečega obsojenca iz socialnega okolja zavoda in njegovo namestitev v poseben strožji režim z ločenim bivanjem in omejevanjem stikov z drugimi obsojenci.

Glede na tožnikove navedbe, da se prošnja za BPP nanaša na postopanje ZPKZ ... v obdobju 2012 - 2016 ter da zoper odločbo oziroma odločbe o namestitvi po 98a. členu ZIKS-1 pritožbe ni vložil, je toženka pravilno ugotovila, da dodelitev zaprošene BPP v predmetni zadevi po določbah ZBPP ni mogoča.

Ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim naj bi se v konkretnem primeru zagotovilo, da obsojeni tožnik s svojim vedenjem ne bi huje motil delavcev zavoda. V izpodbijani odločbi pa ni obrazloženo, v čem se kaže zatrjevana hujša motnja pri delu delavcev zavoda oziroma na kakšen način so tožnikova pisanja vplivala na opravljanje dela delavcev zavoda in zakaj je tožnikovo ravnanje mogoče opredeliti kot „hujšo motnjo“.

Organ mora v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem strokovne delavce zavoda motil s tako intenziteto, da je to resno vplivalo na izvajanje njihovega dela (na primer: z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev oziroma npr. da bi se mu pridružil pri takšnem vedenju še kakšen drug obsojenec), kar je terjalo tako ukrepanje, kakor je namestitev v poseben strožji režim. Takšne ocene pa niti prvostopenjski organ, niti pritožbeni organ v izpodbijani odločbi nista napravila, saj nista ocenila tožnikovega vedenja v luči povezave med zatrjevanimi dogodki in hujšo motnjo za delo osebja zavoda.

Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Že glede na materialnopravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločba, sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da bi moral biti za njegovo namestitev v poseben strožji režim predhodno izpeljan disciplinski postopek po 87. oziroma 88. členu ZIKS-1, saj je bil tožnik s predhodno odločbo, nameščen v strožji bivalni režim iz razloga ogroženosti s strani drugih obsojencev, in torej ne zato, ker bi tožnik storil (kakšen) disciplinski prestopek in bi moral biti za izrek kazni namestitve v strožji bivalni režim predhodno izpeljan disciplinski postopek. Ker gre za podaljšanje namestitve in ne za odločitev o namestitvi v poseben strožji režim, pa je tudi obseg preizkusa zakonitosti te odločbe (torej odločbe o podaljšanju namestitve) omejen, in sicer, ali za tako namestitev še obstajajo razlogi, ki so bili vzrok za prvotno namestitev.

Tožnik se je s svojim vedenjem izkazal za motečega v tolikšni meri, ki utemeljuje njegovo začasno namestitev v prostor s strožjim bivalnim režimom. Prepriča predvsem okoliščina, da ne gre zgolj za enkraten dogodek, ko je tožnik motil delo strokovnega osebja Zavoda, ampak za kontinuirano oziroma ponavljajoče se neprimerno vedenje. Ne zanika, da je podal več priglasnic niti ne zanika žaljivih navedb, ki so v njih navedene in ki jih Zavod primeroma povzema v obrazložitvi odločbe. Ne zanika dogodkov, ko je s svojimi žalitvami, grožnjami in glasnim izražanjem osebnih zahtev oviral delo strokovne delavke z drugimi obsojenci. Sodišče poudarja, da ukrep iz 98a. člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev Zavoda ter vzdržuje red in mir.

Namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se lahko začasno namestijo obsojenci, je zagotovitev varnosti obsojencev in delavcev zavoda ter zagotovitev reda in miru v zavodu. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom, sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku uporabljeno pravilno.

Ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom je bil tožniku izrečen po ugotovitvi, da obstojijo pogoji za izrek takega ukrepa iz prvega odstavka 98.a člena ZIKS-1. Enako velja za odločitev o podaljšanju takega ukrepa.

Ocena, da so pri tožniku podani razlogi za podaljšanje njegove namestitve pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožnika obstojajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Ocena, da so pri tožniku podani razlogi za namestitev pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pravilno je bilo tudi takojšnje ukrepanje zaradi nujnosti ukrepa. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom.

Toženka bi za izrek izpodbijanega ukrepa morala pojasniti, kako tožnik s tem, ko odklanja razgovore, huje moti delavce, saj vsako motenje oziroma oviranje njihovega dela še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Prav tako toženka ni navedla dokumentacije, na podlagi katere ugotavlja tožnikovo kontinuirano obnašanje, tožnikovega osebnega načrta, na katerega se tudi sklicuje, pa ne prilaga. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pomeni, da sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka.

Namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se začasno lahko namestijo obsojenci, je v zagotovitvi varnosti. Zaslišanje stranke v skladu s 3. odstavkom 211. člena ZUP v zvezi z 8. členom ZIKS-1 ni potrebno, kadar lahko pristojni organ na podlagi 1. odstavka 211. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči ustno o nujnih ukrepih v javnem interesu iz 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. S svojo obrazložitvijo je drugostopenjski organ pravilno odpravil ugotovljeno pomanjkljivost v delno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe.