80. člen ZIKS-1

Pred uveljavitvijo novele ZKP-N ni obstajala procesna pravna podlaga, da bi lahko sodišče odločilo o tem, v katerem oddelku bo obsojenec prestajal zaporno kazen, temveč je o tem v skladu z določbami ZIKS-1 lahko šele po začetku izvrševanja zaporne kazni odločal direktor zavoda oziroma generalni direktor. V skladu z določbo tretjega odstavka 359. člena ZKP-N pa lahko sodišče odloči o tem, v kakšnem oddelku ali zavodu bo obsojenec prestal zaporno kazen le v sodbi, ne pa tudi s posebnim sklepom. Obsojenec predlog za prestajanje kazni zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni lahko poda po prejemu naloga za izvršitev kazni zapora po sodbi. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda in iz oddelka s strožjim režimom v oddelek s svobodnejšim režimom odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor (80. in 81. člen ZIKS-1).

Na pravilnost izpodbijane odločbe o premestitvi bi lahko vplivali le ugovori, ki bi se nanašali na razloge za premestitev, ki pa jih tožnik v tožbi ne navaja.

Iz prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 izhaja, da se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen podati vloge za premestitev v drug zavod ali oddelek drugega zavoda.

Obsojenec ni med osebami, ki lahko predlagajo premestitev, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo kot nedovoljeno zavrgel že v okviru njenega predhodnega preizkusa na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Pritožbene navedbe, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe 80. člena ZIKS-1, ki določa postopek za premestitev obsojencev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda, niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba glede pripornikov ne uporablja najprej zato, ker bi po tem stališču sodišče sploh ne bilo pristojno za odločitev o premestitvi, drugič pa tudi zato, ker je pritožnik, ko pravno podlago za uporabo določb ZIKS-1 vidi v 213.č členu ZKP, spregledal, da se na isti pravni podlagi določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in na njegovi podlagi izdanih predpisov smiselno uporabljajo le v primeru, če z ZKP in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (v obravnavani zadevi Pravilnikom o izvrševanju pripora), ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je drugače določeno v ZKP v 209. do 213.d členu ter v predpisu izdanem na njegovi podlagi, to je v Pravilniku o izvrševanju pripora. Slednjega je na podlagi 84. člena ZKP-A izdal minister, pristojen za pravosodje, 85. člen prej navedenega zakona pa je še izrecno določil, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se nanašajo na

Sestanek tožnika na CSD v Splitu ni takšna osebna okoliščina, ki bi v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZIKS-1 utemeljevala odhod v tujino med koriščenjem prostega izhoda. Odhod v tujino, kot ga predvideva zakon, je namreč izjema. Obsojenec praviloma med prostim izhodom ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo njegove osebne okoliščine, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje. V konkretnem primeru ne gre za enkraten dogodek, ampak se tožnik želi udeležiti postopka pred upravnim organom, ki se ga po njegovem pooblastilu lahko udeleži tudi druga oseba. Ne samo, da ne gre za enkraten dogodek v smislu neponovljivosti, ampak je po navedenem tožnikove pravice, obveznosti oziroma pravne koristi v postopku urejanja stikov z mladoletnim otrokom, ki živi na Hrvaškem, mogoče zavarovati na drug način, ki manj posega v izvrševanje zaporne kazni.

Pri zahtevku za povrnitev škode neposredno od delavca mora oškodovanec dokazati, da je oškodovalec škodo povzročil namenoma – da se je zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih je tudi hotel povzročiti (voljna sestavina).

Po naročilu tožnika je delavka v JGZ v zavod prinesla mobilni aparat. Takšno ravnanje tožnika je ogrozilo varnost oziroma interese ohranitve reda in discipline, tožnik pa je z njim zlorabil svobodnejši režim in je bila zato podana zakonska podlaga za njegovo premestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora. Tožnik ne zatrjuje, da jezika, v katerem se je vodil postopek, in pisnih odločb ne pozna (razume), saj bi to bil razlog, zaradi katerega bi imel v postopku pravico uporabljati svoj jezik in postopek spremljati po tolmaču. Res je, da ga je o tej pravici dolžan poučiti organ, ki vodi postopek, vendar sodišče soglaša z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sporni postopek ni temeljil na dejanjih, ki bi takšen pouk zahtevala.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki jo je tožena stranka s pritožbeno odločbo dopolnila samo z navedbo 80. člena ZIKS-1 in uradnima zaznamkoma izpovedbe zaposlene delavke v pralnem servisu, ne zadošča za preizkus njene zakonitosti. Obrazložitev odločbe, izdane po prostem preudarku, mora namreč poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP, vsebovati tudi navedbo predpisa ter razloge, s katerimi je organ utemeljil, za kaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje predpis, odločil tako kot je.

Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker je bil prekoračen obseg prostega preudarka ali ker je bil preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V obravnavanem primeru sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku.

V konkretnem primeru se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 80. člena ZIKS-1, na podlagi katerega se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanjem kazni zapora lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima. Iz tretjega odstavka 77. člena ZIKS-1 izhajajo okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti. Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in tožnikovih osebnostnih značilnosti organ pravilno zaključuje, da za tožnika še ni mogoče podati ocene, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo zlorabil svobodnejšega režima na odprtem oddelku.

Organa sta pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila.

ZIKS-1 ne določa razlogov za premestitev v oddelek s svobodnejšim režimom, temveč pogoj za tako premestitev, tj. oceno, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Po 2. odstavku 81. člena ZIKS-1 o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda po tem, ko dobi mnenje vodje oddelka v katerem obsojenec prestaja kazen zapora. Gre za uporabo instituta prostega preudarka, pri tem pa je direktor zavoda vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavanem primeru sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku, in ali je bil ta preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku.