VSRS Sodba II Ips 296/2011

I. Revizija tožnika se zavrne.

II. Revizija druge toženke se zavrže.

1Tožnik (star 33 let) se je dne 2. 7. 2001 ob 16.00 uri poškodoval v delovni nezgodi, ko je kot delavec – varilec druge toženke pri delu na višini padel v globino in se poškodoval. Zato je od obeh toženk zahteval povrnitev utrpele nepremoženjske in premoženjske škode, od prve toženke pa še plačilo zavarovalnine.

2Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 106.500,00 EUR in glede izplačila zavarovalnine tožniku prisodilo (poleg že izplačane zavarovalnine v valoriziranem znesku 3.684,24 EUR) dodatno še 3.422,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavarovalnino je upoštevalo pri presoji končnega zneska odškodnine, in sicer pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsi trije pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške. Zaključilo je, da je višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pravična. Glede zavarovalnine je navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je plačevala druga toženka, zato tožniku glede na dogovorjeno pripada izplačilo 1/3 zavarovalnine, drugi toženki pa 2/3, sicer pa bo tožnik v povezavi z drugo toženko dobil plačano celotno pravično denarno odškodnino.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za katastrofalen obseg škode z nepopravljivimi trajnimi posledicami, zato bi mu sodišči morali prisoditi višjo odškodnino. Ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, straha, skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč glede na izvedensko mnenje. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 668/2005, II Ips 566/2006 in II Ips 377/2005. Glede zahtevane zavarovalnine navaja, da bi sodišči morali tožniku prisoditi celotno zavarovalnino in ne samo eno tretjino, saj je premijo v celoti plačeval tožnik, kot je zatrjeval v vlogi z dne 18. 4. 2010, kateri prva toženka ni nasprotovala. Pritožbeno sodišče se do tega ni opredelilo. Tudi sicer je uveljavljal ničnost predmetnih splošnih pogojev prve toženke glede kolektivnega nezgodnega zavarovanja, do česar pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Priglaša tudi stroške postopka.

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tudi pooblaščenka druge toženke, ki je ob vložitvi revizije prvostopenjskemu sodišču dostavila pooblastilo druge toženke, podpisano s strani prokurista druge toženke. Sicer v reviziji navaja, da je bila tožniku odmerjena previsoka odškodnina. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se odškodnina po posameznih postavkah zniža. Priglaša tudi stroške postopka.

6Revizija tožnika je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena prvi in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili. Revizija druge toženke pa je bila vročena tožniku in prvi toženki, ki nanjo nista odgovorila.

7Revizija tožnika ni utemeljena, revizija druge toženke pa ni dovoljena.

O nedovoljenost revizije druge toženke:

8V obravnavani zadevi je druga toženka pravna oseba, ki sama ne more opravljati procesnih dejanj, ampak mora ta namesto nje opravljati njen zakoniti zastopnik (77. in 78. člen ZPP). Po prvem odstavku 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) gospodarsko družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Prokurist glede na določbo 33. člena ZGD-1 ni zastopnik, ampak pooblaščenec stranke. Prokura je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila, ki ga podeli gospodarska družba eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi (prvi odstavek 33. člena ZGD-1). Obseg prokure je določen v prvem odstavku 35. člena ZGD-1 in obsega opravljanje vseh pravnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvojitve in obremenitve nepremičnin. Vendar ta določba ureja le pooblastilo prokuristov na materialnopravnem, ne pa tudi na procesnem področju. Zato prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v pravdnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila za zastopanje prenesti na drugo osebo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča VIII Ips 448/2007, VIII Ips 201/2008, X Ips 440/2007 in X Ips 762/2008).

9Ker je pooblastilo za vložitev revizije podpisal prokurist druge toženke A. A. (ki v času podpisa pooblastila, dne 7. 4. 2011, ni bil več direktor druge toženke), odvetniška družba, ki je vložila revizijo, ni imel pooblastila druge toženke za njeno vložitev. Revizijsko sodišče je zato revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

O neutemeljenosti tožnikove revizije:

10Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel večkosovni sklepni zlom spodnjega dela desne nadlahtnice, odprt večkosovni zlom spodnjega dela leve koželjnice, večkosovni zlom krila desne črevnice – to je dela desne strani medenice, udarnino desne strani prsnega koša in razpočno rano nad desnim očesom.

11Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 38.000,00 EUR, za strah v višini 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 60.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

12Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 106.500,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 110,01 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevami II Ips 668/2005, II Ips 566/2006 in II Ips 377/2005, na katera se je skliceval tožnik, saj je bil pri njih ugotovljen večji obseg škode, kot v obravnavani zadevi. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

13Glede revizijskih navedb, da bi morala biti tožniku prisojena celotna zavarovalnina in ne samo ena tretjina, ker naj bi premije v celoti plačeval tožnik, prva toženka pa tega ni prerekala, Vrhovno sodišče poudarja, da je vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). In sicer sta nižji sodišči zaključili, da je premije plačevala druga toženka. Tudi sicer je iz pravdnega spisa razvidno, da je prva toženka v vlogi z dne 3. 1. 2008 navedla, da je premije plačevala druga toženka.

14V zvezi s tem je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s katerim tožnik sicer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb, do nebistvenih in pavšalnih (kot je zgolj navedba o ničnosti splošnih pogojev prve toženke glede kolektivnega nezgodnega zavarovanja) pa se mu ni treba opredeliti. Tudi sicer pa bo tožnik, kot mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje, v povezavi z drugo toženko dobil plačano celotno pravično denarno odškodnino.

15Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

----

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 112/2007, II Ips 242/2001, II Ips 104/2001, II Ips 672/2003, II Ips 1001/2007, II Ips 203/2001, II Ips 440/2005, II Ips 94/93.