33. člen ZGD-1

Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe. Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v r

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zavzelo stališče, da je v primeru take pravne praznine logičen sklep ta, da je za preklic prokure pristojen prav tisti organ družbe, ki je odločal o njeni podelitvi. Ker Družbena pogodba določb o tem kdo lahko prekliče prokuro nima, je za presojo pristojnosti organov družbe za preklic prokure potrebno uporabiti navedene zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe na splošni ravni, ki zahteva, da če iz Družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prokure prepustili poslovodji, je le-ta v pristojnosti skupščine.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.

Zaradi ravnanja drugega družbenika pritožnik svoje pravice do sodnega varstva praktično niti ne more izvajati, saj mu je drugi družbenik preprečeval dostop do informacij vse do začetka stečajnega postopka. Prokurist je upravičen zastopati gospodarsko družbo v postopkih pred sodiščem. Kljub temu pa je poslovodja ta, ki oblikuje poslovno voljo pravne osebe in jo zastopa. On je korporacijski (zakoniti) zastopnik in ne prokurist. Prokurist ima zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodiščem, vendar on ne oblikuje poslovne volje pravne osebe. Prokurist upravičenje za zastopanje družbe črpa iz podelitve prokure kot posebne oblike pooblastila.

Po določbi 35. člena ZGD-1 prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Neporavnani prispevki za socialno varnost so davčna terjatev in se lahko izterjajo le v davčni izvršbi, zato jih ni mogoče uveljaviti v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Iz delovnega razmerja izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Plača torej delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo.

Res je, kar poudarja pritožnica in čemur je pritrdilo že sodišče prve stopnje, da sta si teorija in sodna praksa enotni, da je podelitev prokure (ne glede na vsebino prvega odstavka 33. člena ZGD-1) mogoča tudi, če postopek njene podelitve v aktu o ustanovitvi družbe (statutu) ni posebej določen. Spregleda pa dejstvo, da imenovanje prokurista v statutu pritožnice sploh ni predvideno (da temu ne bi bilo tako, pritožba ne zatrjuje). V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijanim sklepom, da iz določb 32. - 38. člena in ostalih določb ZGD-1 izhaja, da mora biti prokura v aktu o ustanovitvi predvidena. Tudi iz odločbe VSL IV Cpg 995/2016 z dne 30. 11. 2016, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja, da se je ustanovitelj zavoda odločil, da bo zavod poleg direktorja zastopal tudi prokurist, zato ga je v aktu o ustanovitvi predvidel, ni pa določil postopka podelitve prokure, kar pomeni, da odločanje o podelitvi prokure prepustil zakonitemu zastopniku zavoda.

Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja. V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic. Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanj

Trditveno in dokazno breme glede dejstva, da zavarovalne police ni podpisala oseba, ki je pri toženi stranki imela pooblastilo za sklenitev take pogodbe, je na toženi stranki.

S prokuro, kot vrsto generalnega pooblastila za zastopanje, se družba izogne večkratnemu izdajanju posamičnih pooblastil (za en pravni posel ali posamezne vrste pravnih poslov). Takšnih posamičnih pooblastil se skladno s splošnimi pravili OZ lahko poslužuje tudi zavod. Da bi se zavod izognil vsakokratni podelitvi posamičnih pooblastil in vsakokratnim omejitvam obsega pooblastil, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za zavrnitev vpisa prokurista v sodni register tudi pri zavodu, če ustanovitelj sprejema možnost podelitve prokure s pravno ureditvijo le-te, opredeljeno v ZGD-1.

Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje v pravdnem postopku odvetniku potrebuje posebno pooblastilo zakonitega zastopnika družbe.

Prokurist je pooblaščenec stranke. Pri vložitvi pritožbe mora predložiti potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, sicer pritožba ni dovoljena.

Dejstvo, da tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika ne pomeni, da toženi stranki opravljene vročitve sodnih pisanj (vlog tožeče stranke in vabila na narok za glavno obravnavo) niso bile zakonite in pravilne. Sodišče prve stopnje je navedbe prokurista iz vlog, ki jih je ta vlagal v imenu tožene stranke in v katerih je odgovarjal na vloge tožeče stranke in z njimi nasprotoval tožbenemu zahtevku, povzelo v trditveno podlago tožene stranke in jih dokazno presojalo, kar je le v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili v postopku na prvi stopnji v polni meri varovani interesi tožene stranke in njena pravica do izjavljanja.

Prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku.

Prokurist ni zakoniti zastopnik, ampak pooblaščenec, katerega obseg pooblastila je določen v ZGD-1.

Prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila za zastopanje prenesti na drugo osebo. Ker pooblastila odvetniku za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu ni podelil zakoniti zastopnik tožene stranke (pooblastilo odvetniku je podpisal prokurist, ki ni imel pooblastila direktorja tožene stranke za tako dejanje), odvetnik, ki je vložil pritožbi, ni imel te pravice. Zato je potrebno pritožbi kot nedovoljeni zavreči.

Ker prokurist tožeče stranke ni priložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, pritožbe ni vložila upravičena oseba. Pritožba je nepopolna in jo je pritožbeno sodišče zavrglo.

Prokurist glede na določbo 33. člena ZGD-1 ni zastopnik, ampak pooblaščenec stranke, kot pooblaščenec pa brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika za opravljanje procesnih dejanj ne more pooblastiti oziroma pooblastila prenesti na drugo osebo (npr. odvetnika). Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je materialno pravilna.

Prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila za zastopanje prenesti na drugo osebo.

Prokurist je pooblaščenec gospodarske družbe, zato mora ob vložitvi pritožbe priložiti potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu.

Prvi odstavek 35. člena ZGD-1 ureja le pooblastilo prokuristov na materialnopravnem, ne pa tudi na procesnem področju. Zato prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila prenesti na drugo osebo.