VSL sklep I Cpg 862/2013

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi tako,
- da se v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru prvo tožene stranke zoper stroškovni del izreka sklepa o zavarovanju z dne 27. 12. 2012 ugodi, sklep o zavarovanju pa spremeni tako, da je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v tem sklepu odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
- v II. točki izreka tako, da se razveljavi za 30,69 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba prvo tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Prvo tožena stranka in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom z dne 8. 4. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prvo tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo in izpodbijani sklep, opr. št. VIII Pg 5744/2012, z dne 27. 12. 2012 vzdržalo v veljavi. Prvo toženi stranki je naložilo nadaljnje stroške postopka zavarovanja v višini 184,14 EUR.

2Prvo tožena stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru prvo tožene stranke ugodi in začasno odredbo razveljavi ter tožeči stranki naloži, da v roku 8 dni plača doslej nastale stroške prvo tožene stranke v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe.

3Tožeča stranka je na pritožbo prvo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne, izpodbijani sklep potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker iz obrazložitve sklepa o ugovoru izhaja, da je v skladu 53. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 do 17/2013, v nadaljevanju ZIZ-1) sodišče prve stopnje pritožbo prvo tožene stranke zoper ς. točko sklepa o zavarovanju pravilno obravnavalo kot ugovor zoper sklep o zavarovanju, se naslovno sodišče v predmetnem postopku do nje ni posebej opredeljevalo, temveč je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

6Z uvodno pritožbeno navedbo (zoper sklep z dne 8. 4. 2013) o pomanjkanju aktivne legitimacije prvo tožena stranka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je uporabilo ustrezno materialno pravo, tj. 5. člen Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Ur. l. RS, št. 61/2006 do 96/2009, v nadaljevanju ZEPT), in na njegovi podlagi pravilno zaključilo, da je na spletnem mestu http://www..../ (A 11) tožeča stranka ustrezno označena in da s tem šteje za ponudnico blaga, ki se na tej spletni strani oglašuje pod blagovno znamko „IGA Relax Feeling good“. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi logično in argumentirano pojasnilo, zakaj imajo vrednostno negativni zapisi o produktih, označenih z navedeno blagovno znamko, posledično negativen vpliv na tožečo stranko kot gospodarsko družbo. Na spornem spletnem forumu prvo tožene stranke so bili v isti temi objavljeni zapisi „IGA d. o. o.“, „IGAS d. o. o.“ in „IGA RELAX“, kar nakazuje na povezavo med tožečo stranko, družbo Iga d. o. o. in blagovno znamko „IGA Relax Feeling good“. Skladno z navedenim tako ni upravičen očitek, da tožnica ni predložila sporazuma, ki bi dokazoval, da je tožnica od družbe IGA d. o. o. pridobila kakršnakoli upravičenja v zvezi s prijavljeno blagovno znamko (na kar opozarja pritožnica), saj so navedene blagovne znamke (in firme) takšne, da povprečnemu uporabniku ne omogočajo razlikovanja blaga ali storitev, zato je uvodni pritožbeni očitek neutemeljen. Iz istega razloga tudi dejstvo, da je zahtevo za odstranitev sporne vsebine pred vložitvijo tožbe (dne 24. 9. 2012) poslala družba IGA d. o. o., na odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi nima vpliva.

7Sodišče prve stopnje pa tudi pasivno legitimacijo prvo tožene stranke ustrezno utemeljuje na prvem odstavku 11. člena ZEPT, ki ureja odgovornost ponudnika storitev gostiteljstva. Ta določa, da kadar se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ponudnik storitev ni odgovoren za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, pod pogojem, da ponudnik storitev ne ve za protipravno dejavnost ali podatek in mu v zvezi z odškodninsko odgovornostjo niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih izhaja protipravnost, ali nemudoma, ko mu je protipravnost znana, ukrepa tako, da podatke odstrani ali onemogoči dostop do njih (vsebinsko enako normo vsebuje 18. člen Direktive 2000/31/ES o elektronskem poslovanju).

8Glede na to, da storitev omogočanja spletnega foruma sodi med t. i. storitve informacijske družbe (1), (še bolj natančno – med storitve gostiteljstva), ki jih ureja navedeni zakon, in med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je prvo tožena stranka imetnica spletnega mesta http://www.t....com/, na katerem je na spletni strani http://www.t....com/....asp, forum, namenjen izmenjavi stališč posameznikov, je prvo tožena stranka utemeljeno stranka predmetnega postopka zavarovanja. Prvo tožena stranka kot imetnik spletnega mesta, na katerem je tudi obravnavani forum, predstavlja ponudnika storitev v smislu 6. točke 3. člena ZEPT (ponudnik storitev je vsaka fizična ali pravna oseba, ki ponuja storitve informacijske družbe), ker pa slednje vključujejo tudi storitve omogočanja spletnega foruma, na katerem so sporni zapisi, ki so predmet obravnavane zadeve in ker prvo toženka po obvestilu o njihovi protipravnosti teh ni odstranila, je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije prvo tožene stranke pravilen in zakonit, pritožbena graja pa neutemeljena.

9Za kršitve tretjih oseb (drugo tožena stranka) namreč odgovarja (tudi) tisti, ki, ne da bi bil sam storilec oziroma udeleženec pri kršitvi, kakorkoli adekvatno kavzalno prispeva h kršitvi zaščitene dobrine oziroma ustvari tveganje za kršitev, ob pogoju, da je od njega v primerih kršitve mogoče tako pravno kot tudi dejansko upravičeno pričakovati, da bi lahko preprečil kršitev. (2) Ker je bila dolžnost ukrepanja v danem primeru podana šele takrat, ko je družba IGA d. o. o. prvo toženca opozorila na konkretno kršitev in ker po prejetem opozorilu ni storil vsega, kar je s tehničnega vidika mogoče storiti za preprečitev nadaljnjega dostopa (temveč je na istem spletnem forumu objavil pogoje, pod katerimi bo sporne zapise drugo tožene stranke umaknil), tožnica pravilno uveljavlja svoj tožbeni zahtevek tako zoper ponudnika kot tudi neposrednega storilca.

10Po 1. odstavku 2. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001, v nadaljevanju ZMed) so mediji časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Programske vsebine so informacije vseh vrst (vesti, mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) in avtorska dela, ki se razširjajo prek medijev z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja (2. odstavek 2. člena ZMed).

11Spletni forumi na spletni strani http://www.t....com/, med katerimi ni več spornega „X“ ležišča, so, kar se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom vanje, avtorsko zaščiteni, pod rubriko „pomoč na forumu“, pa so v okviru pogostih vprašanj predstavljena določena pravila v zvezi z njihovo uporabo. Iz vsebine teh je razvidno, da so primerljiva uredniški politiki oziroma urejanju klasičnega medija. Iz navedene spletne strani je razvidno tudi, da se posamezni forum ukvarja s točno določeno programsko vsebino. Prav tako spletna stran omogoča fizičnim osebam, ki se na forum prijavijo, da lahko odgovarjajo, pojasnjujejo, posredujejo svoje stališče in na ta način tudi seznanjajo širšo javnost, pač tisto, ki je interesno povezana s samo vsebino. To pa pomeni, da je opisana spletna stran namenjena za posredovanje določenih informacij, komentarjev in mnenj oziroma takšnih informacij vseh vrst, ki jih opredeljuje 2. odstavek 2. člena ZMed. Pri tem si administratorji/moderatorji pridružujejo pravico, da se lahko določeni prispevki predhodno cenzurirajo, tako kot uredniki ne objavljajo vseh odgovorov na določena sporočila klasičnega medija. Zato ne gre v obravnavnem primeru za "klepetalnico", kot to nakazuje pritožba, ampak za posredovanje določenih informacij z namenom obveščanja (zadovoljevanja izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja) skladno z 2. odstavkom 2. člena ZMed (3).

12Vsled obrazloženemu pritožnica z očitki, da spletni forum ni javni medij, zaradi česar po njenem mnenju ni podana pasivna legitimacija prvo tožene stranke, ne more uspeti. Enako tudi ne z navedbo, da gre v njihovem okviru za osebna stališča posameznikov, ne pa sporočanje informacij javnega značaja. Informacije javnega značaja so posebna pravna kategorija, ki jo izrecno definira Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2003) in kot taka za vprašanje javnosti medijev v zvezi z obravnavanim primerom brez pomena. Zgolj pavšalne navedbe o tem, da se obravnavani primer ne nanaša na gospodarsko dejavnost, pa tudi ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje – glede na določilo 2. odstavka 1. člena ZEPT (4) so neutemeljene.

13Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ-1).

14Sodišče prve stopnje je v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve tožeče stranke tehtalo med varstvom osebnostnih pravic tožeče stranke in svobodo izražanja tožene stranke in pri tem pravilno poudarilo, da (na splošno) zapisi na spletnem forumu v smislu negativne vrednostne sodbe lahko predstavljajo okrnitev ugleda pravne osebe, takšna ravnanja pa niso protipravna, če temeljijo na resničnih dejstvih. Ker je v obravnavanem postopku zavarovanja ugotovilo, da je iz spornih zapisov (predvsem drugo tožene stranke) na spletnem mestu prvo tožene stranke razviden bistveno odklonilen in vrednostno negativen odnos do produktov, ki jih ponuja tožeča stranka, kar pomeni okrnitev njenega ugleda, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali sta imeli toženi stranki za svoje zapise realno podlago. Pri tem je ustrezno ocenilo, da glede na trditveno podlago prvo tožene stranke slednja v fazi postopka izdaje začasne odredbe s sklicevanjem na priloženo literaturo in osebna stališča (lastno poznavanje mineralov in energij) ne more zadostiti standardu verjetnosti (5), da so sporni vrednostno negativni zapisi posledica resničnih dejstev. Pritožbena navedba, da noben sporni zapis ne govori o škodljivosti, marveč o možnosti škodovanja kristalov, pa na odločitev sodišča nima vpliva – za zmanjšanje interesa potrošnikov po storitvah tožnice, je (tudi) po presoji pritožbenega sodišča dovolj zatrjevanje „možnosti škodovanja“.

15Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta toženi stranki konkurenta tožeče stranke pri ponudbi storitev na področju zaščite pred sevanji in da ima prodaja kristalnih podlog tožnice s tega vidika gotovo določen vpliv na (zmanjšanje) priložnosti za najem storitev toženih strank, je pravilen zaključek, da je zaradi njunega vrednostno negativnega odnosa, ki izhaja iz spornih zapisov, verjetnost obstoja terjatve izkazana. Ali je utemeljen tudi tožbeni zahtevek (v zvezi s tem pa ugovor o fotomontaži certifikatov H. in trditvami o možnosti napake iz naslova človeškega faktorja), pa bo sodišče prve stopnje presojalo v nadaljnjem (glavnem) postopku, zato pravica prvo tožene stranke, da dokaže resničnost spornih zapisov, z izdajo začasne odredbe ni okrnjena. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da z izdano začasno odredbo ne bo poseženo v pravice tožencev do te mere, da ob morebitni zavrnilni sodbi zanju ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. (6) V primeru pravnomočne zavrnilne sodbe bosta toženca lahko objavila tudi sporne vsebine, do tedaj pa lahko celovito, tudi kritično, poročata o zaščiti pred sevanji, z izjemo uporabe identifikacijskih znakov tožnice in produktov, ki jih ta ponuja pod svojim okriljem.

16Naslovno sodišče zato v celoti soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Kljub izdani začasni odredbi prvo tožena stranka še vedno lahko izvršuje pravico izražanja (enako tudi njeni uporabniki), vendar mora pri tem spoštovati osebnostne pravice tožeče stranke na način, da pri tem nje ali njenih produktov izrecno ne označuje. S tem je objektivnost informiranja kot interes prvo tožene stranke dosežena v večji in ne manjši meri, kot to zmotno zatrjuje pritožnica (list. št. 105).

17Sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo tudi, da prvo tožena stranka v ugovoru (enako tudi v pritožbi) zmotno trdi, da je bilo pred odločitvijo o izdaji začasne odredbe dolžno počakati na iztek tridnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da se prvo tožena stranka o predlogu izjavi. ZIZ-1 ne določa, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno predhodno pridobiti izjavo nasprotne stranke, ZEPT (kot specialnejši predpis) pa, da lahko sodišče izda začasno odredbo tudi brez zaslišanja nasprotne stranke, če predlagatelj izkaže za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe onemogočilo doseganje njenega namena ali povzročilo težko nadomestljivo škodo predlagatelju. Sodišče nemudoma obvesti nasprotno stranko o izdani začasni odredbi, najpozneje pa ob izvršbi odredbe (3. odstavek 18. člena ZEPT). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi v primeru opustitve izdaje začasne odredbe tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda, je (alternativni) pogoj iz 3. odstavka 18. člena ZEPT izpolnjen, pritožbena graja prvo tožene stranke pa neutemeljena. Sodišče prve stopnje pa se je pri pojasnjevanju utemeljenosti svojega ravnanja povsem ustrezno oprlo tudi na odločbo ustavnega sodišča Up-419/10, še posebej glede na to, da prvo tožena stranka niti v ugovoru niti v pritožbi ni pojasnila, kako je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

18Pritožnica pa tega ni pojasnila niti v zvezi z dejstvom, da je prvo tožena stranka po izdaji sklepa o zavarovanju prejela izvod tožbe, ki ni identičen s prvotnim, zato se naslovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo. Enako velja tudi za primer zatrjevanj o dopolnjevanju predloga za izdajo začasne odredbe z odločitvijo, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (list. št. 105).

19Pritožba pa je utemeljena v tistem delu, v katerem sodišču prve stopnje očita prekoračitev zahtevka (3. odstavek 350. člena ZPP). V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka zavarovanja v 15 dneh, sodišče prve stopnje pa je s sklepom odločilo, da je prvo tožena stranka obravnavane stroške dolžna poravnati v roku 8. dni. Ker je sodišče prve stopnje s skrajšanjem izpolnitvenega roka tožnici prisodilo več, kot je s predlogom zahtevala, je naslovno sodišče pritožbi prvo tožene stranke delno ugodilo tako, da je v I. točki izreka sklep o ugovoru spremenilo tako, da je ugovoru prvo tožene stranke zoper stroškovni del izreka sklepa o zavarovanju z dne 27. 12. 2012 ugodilo, sklep o zavarovanju pa spremenilo tako, da je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v tem sklepu odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da na drugačno odločitev predlog tožeče stranke nima vpliva, je namreč zmotno, saj 2. člen ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ-1) določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

20Sodišče prve stopnje pa je preko zahtevka odločalo tudi v primeru povrnitve stroškov ugovornega postopka. Tožeča stranka je kot nagrado za odgovor na ugovor priglasila 153,45 EUR po tar. št. 3466 ZOdvT, pri čemer pa za priglašeni znesek ni zahtevala tudi 20 odstotnega DDV. Naslovno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo za 20 odstotni DDV, tj. za 30,69 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1). V preostalem delu je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1), saj pri obravnavanju predmetne pritožbe ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

21Ker je prvo tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ-1). Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe, njenih stroškov v zvezi z njim pritožbeno sodišče ni ocenilo kot potrebne za predmetni postopek zavarovanja (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1), zato je odločilo, da jih je dolžna kriti sama.

(1) Smernice Informacijskega pooblaščenca glede varstva osebnih podatkov na spletnih forumih; dostopne na spletni strani: https://www.iprs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/Smernice_-_forumi_web.

(2) Mag. Judita Dolžan: Odgovornost ponudnika storitev gostiteljstva za kršitve avtorskih pravic, Pravna praksa, 2013, št. 22, str. 23.

(3) Tako tudi VSL Sklep V Kp 201/2010.

(4) ZEPT zlasti ureja vprašanja storitev informacijske družbe kot gospodarskih dejavnosti, ki potekajo po internetu in so stalno dostopne.

(5) Prvo tožena stranka je dne 4. 10. 2012 na spletni strani sama objavila zapis: „…Ker sem menil, da obstaja dovolj velika verjetnost, da R. mnenje drži, tega nisem storil (umaknil trditev drugo tožene stranke iz teme na spletnem forumu).“

(6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97.