2. člen ZMed-A

V primerjavi z objavo, na katero se zahtevani popravek nanaša, sta navedena zapisa oblikovana na enak način kot naslov in podnaslov objave, besedilo, s katerim je tožnica naslovila popravek, pa je v enaki obliki kot ostali del besedila. Toženčev ugovor, da ni spremenil naslova, torej ni utemeljen. Enako velja za sklicevanje na tehnično postavitev; kolikor sega v zakonske obveznosti odgovornega urednika, toženec odgovarja tudi zanjo. Dokazana je nadalje tožničina navedba, da je toženčev odziv objavljen v drugem zavihku kot prvotni članek. Vse navedeno utemeljuje sklep, da popravek ni bil objavljen v taki obliki in na takem mestu, da bi imela njegova objava enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša.

V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za od

Položaj medija iz 2. člena ZMed ni odvisen od tehnične oblike nosilca, na kateri je izdan, saj je to npr. lahko tako tiskana izdaja kot elektronska publikacija. Glede na to (zgolj) objave osebnega podatka v članku časopisa, ki ima status medija v smislu ZMed, ni mogoče obravnavati drugače kot, če je ta objavljen na kateri od ostalih oblik nosilcev za izdajo medijev. Takšne objave tudi ni mogoče šteti za zbirko osebnih podatkov po 5. točki 6. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da objave osebnega podatka v prispevku medija, ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ki bi bila podvržena pogojem obdelave osebnih podatkov iz II. dela ZVOP-1 in sodnemu varstvu po 34. členu ZVOP-1. Drugačno stališče bi pomenilo, da so mediji onemogočeni pri opravljanju svojih nalog obveščanja in informiranja javnosti, ki se izvršujejo skozi ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin, kar bi pomenilo, da jim ni zagotovljeno okolje, ki je nujno potrebno za zagotavljanje svobode izražanja in obveščanja.

Stališče sodišča prve stopnje, da kaže položaj zakonite zastopnice sindikata enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja prispevka, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega prostora, da bi kot storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi "smiselno" lahko nastopale tudi osebe, ki niso odgovorni uredniki ali namestniki.

V sodni praksi je bilo že jasno izraženo stališče, da za zadostitev zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz drugega odstavka 394. člena ZGD (sedaj drugi odstavek 425. člena ZGD-1) zadošča že tožnikov predlog sodišču, da družbenika izbrisane družbe povabi v postopek. Na kakšen način to stori, ni toliko pomembno. Bistveno je, da v tej smeri aktivno ravna in da nadaljevanje postopka zoper konkretnega družbenika predlaga oziroma zahteva znotraj enoletnega (sedaj dvoletnega) prekluzivnega roka. Sodišče mora v postopku odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni ugotoviti le, da je šlo za kršitelja, ki mu je mogoče očitati višjo stopnja krivde in sicer mora ta ravnati s stopnjo naklepa (namerno ravnanje) ali hude malomarnosti. Če ugotovi, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 168. člena ZASP mora odločiti le še o višini civilne kazni. Določba četrtega odstavka 168. člena ZASP pa sodišču daje podlago za presojo glede na določen zakonski razpon izrekanja civilne kazni. V sodni praksi je bilo že izoblikovano stališče, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tedaj dalje, ko je bila opozorjena na kršitev

Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

V dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011 sicer med osnovnimi programskimi zahtevami in natančneje opredeljenimi minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin res niso naštete tudi oglaševalske vsebine, kar pa še ne pomeni, da slednje mednje ne sodijo. Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja po presoji sodišča ni potrebno, da je taka programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja in je določitev dolžine in količine oglasnih blokov stvar revidentkine programske politike, posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva, niso neposredne posledice akta, ki je predmet uprav

Za objavljene vsebine odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija, pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija.

Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja ni potrebno, da je programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati. Z ugotovljenim postopanjem (t.j. z razširjanjem različne programske vsebine v istem časovnem intervalu) je tožnik razširjal različne programe, ima pa izdano dovoljenje le za razširjanje enega radijskega programa, zaradi česar je ugotovljena kršitev (tudi) tretje alineje 106. člena ZMed (med obvezne sestavine dovoljenja namreč sodi med drugim ime programa) tudi podana, in sicer res ne izrecno, vendar v zadostni meri obrazložena že z razlogi odločbe o ugotovljenih kršitvah. Tožnik uveljavlja tožbene novote, saj navaja nova dejstva, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, saj je možnost izjasnitve k spornim ugotovitvam toženke pred izdajo odločbe imel. Toženka je svojo odločitev pravilno obrazložila tako, da ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrež

Za kršitve tretjih oseb odgovarja (tudi) tisti, ki, ne da bi bil sam storilec oziroma udeleženec pri kršitvi, kakorkoli adekvatno kavzalno prispeva h kršitvi zaščitene dobrine oziroma ustvari tveganje za kršitev, ob pogoju, da je od njega v primerih kršitve mogoče tako pravno kot tudi dejansko upravičeno pričakovati, da bi lahko preprečil kršitev.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal delo glavnega urednika, ni utemeljen, saj tožnik za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjeval predpisanih pogojev. Iz tega razloga je tožena stranka ravnala zakonito, ker je z njim sklenila avtorsko pogodbo.

Kdor izvrši kaznivo dejanje razžalitve z uporabo elektronske publikacije, na ta način izvrši kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz 2. odst. 169. člena KZ, za katero pa je po določbah ZS in ZKP stvarno pristojno okrožno sodišče.

Med medije ni mogoče uvrstiti tistih programskih vsebin, ki niso uredniško oblikovane. Med takšne programske vsebine, ki jih ZMed ne obravnava, spada tudi neposreden televizijski prenos dogodka, kakršna je bila tudi konkretna seja državnega zbora.

Zakonodajalec ni predvidel, da bi morala biti metodologija izvajanja nadzora po določilu 3. odstavka 109. člena ZMed (Uradni list RS, št. 35/2001, 54/2002 - odločba US, 62/2003) sprejeta kot splošni predpis. Z vidika nadzorstvene funkcije tožene stranke po določilu 109. člena ZMed je bistveni dejanski dnevni oddajni čas. Ni vsa oglaševalska vsebina taksativno našteta v določilu 95. člena ZMed, ampak so v tem določilu navedene le druge oglaševalske vsebine in je to določilo dopolnilo k splošni opredelitvi oglaševalske vsebine po 1., 2. in 4. odstavku 46. člena ZMed. Upravni organ ima na podlagi določila 84. člena ZMed določeno polje proste presoje. Sodišče v upravnem sporu poseže v interpretacijo nedoločnih pojmov s strani upravnega organa, če je opredelitev teh nedoločnih pravnih pojmov očitno nerazumna. Za pravilno uporabo določila 3. odstavka 46. člena ZMed pa je bistveno vprašanje, ali gre za kontaktno oddajo, v kateri voditelj vabi gledalce, da pokličejo izključno v času med oddajo, ali pa gre za vabilo uporabnikom medija, da pokličejo kadar koli na določeno telefonsko številko, da dobijo določeno storitev za plačilo.