VSL sodba I Cp 4509/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine od avgusta 2002 do konca glavne obravnave po 146,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega v mesecu do plačila ter za plačilo pravdnih stroškov. Te je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi, tožencema pa naloži povrnitev njenih pravdnih in pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po njenem mnenju je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je pomanjkljiva in zaradi nasprotji med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma samimi listinami. Sodišču očita protispisno odločitev glede razloga za njeno odselitev iz hiše. Neutemeljeno je verjelo tožencu namesto njej. Njena izpovedba je bila podkrepljena z zdravniškim potrdilom lečeče zdravnice in z njenimi navedbami kot pritožnice v spisu opr. št. I Ip ..., česar sodišče ni ocenilo. Po drugi strani je ocenilo toženčevo izpovedbo, podano v navedeni pravdi. Tudi lečeče zdravnice ni zaslišalo in tega ni ustrezno pojasnilo. Brez izvedbe dokaza z zaslišanjem strokovnjaka – zdravnika – je ocenilo, da s strani tožnice zatrjevano maltretiranje kot razlog za zapustitev nepremičnine ne izhaja iz medicinske dokumentacije. O nasprotnem govori že sama diagnoza reaktivna depresija, ki pove, da gre za bolezensko reakcijo na izjemno težke življenjske okoliščine. Zmotno in nepopolno je nadalje ugotovilo dejansko stanje oziroma ocenilo tožničine aktivnosti v zvezi z razpolaganjem s solastno nepremičnino. Diagnoza reaktivna depresija lahko ohromi sposobnost prizadetega bolnika za varovanje svojih materialnih pravic, kar bi sodišče moralo preveriti z zaslišanjem lečeče zdravnice. Napačno je ocenjena tožničina izpovedba o zahtevi za izročitev ključa. Gre za zahtevo po razpolaganju, ki jo je tožnica na toženca naslovila. Šele izročitev ključa in neovirana raba solastnega premoženja bi bila podlaga za zavrnitev zahtevka. Že v tožbi Ip ... in s to tožbo je jasno zahtevala svoje obligacijske pravice, toženec pa je še na glavni obravnavi 11.9.2008 povedal, da ji ni pripravljen dati ne ključa ne izplačati njenega deleža. Nadalje je sodišče zmotno in v nasprotju z mnenjem izvedenca S. v pravdi Ip ... ocenilo, da toženec ne zaseda cele hiše. Koristna površina podstrešja že po površini glede na koristno površino celega objekta ne predstavlja njenega solastnega deleža do 1/5. Upoštevati je treba še različno namembnost in lego delov objekta. Ves čas je trdila, da je podstrešje neizdelan del objekta in ne predstavlja ekvivalenta 1/5 vrednosti nepremičnine. To je dokazovala z izvedencem gradbene stroke, česar sodišče ni izvedlo. Končno očita sodišču nepravilno uporabo materialnega prava (198. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sama nepremičnina parc. št. 138/4 k.o. ... ne more souporabljati, ker ji to preprečujeta toženi stranki, zato je prikrajšana v svoji pravici do souporabe, toženca pa neupravičeno obogatena za vrednost njenega prikrajšanja, ki se odraža v višini najemnine enakovredne nepremičnine oziroma njenega dela. Zmotna je ocena sodišča, da nima interesa za uporabo in razpolaganje s solastnim deležem, ker je odklonila ponudbo za prodajo deleža. Šlo je za ponudbo tretjega in ne solastnika, zato se o njej ne more pogovarjati.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta tožnica in drugi toženec bivša zakonca (razvezana 1995) in solastnika nepremičnine parc. št. 138/4 k.o. ... z višino solastnih deležev do 1/5 v korist tožnice in do 4/5 v korist drugega toženca. V naravi gre za objekt s prodajnim bifejem, sanitarijami in hodnikom v pritličju, s stanovanjskim delom v prvi etaži, podstrešnim delom in delavnico v prizidku. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je življenjska in ekonomska skupnost med njima prenehala 1989, ko se je tožnica prvič odselila iz sporne hiše, a se je nato vrnila in se je življenjska skupnost obnovila. Do dokončnega razhoda, odselitve tožnice in njene opustitve uporabe solastne nepremičnine je po ugotovitvah prvega sodišča prišlo 16.12.1994, še pred razvezo. V nepremičnini je še naprej ostal drugi toženec, ki se mu je 1995 pridružila prva toženka. Od tedaj naprej z njegovim soglasjem biva v njem. Zasedata vse prostore, razen podstrešja, v katerem so še vedno nekatere stvari tožnice.

Tožnica od tožencev zahteva plačilo uporabnine za uporabo njenega solastnega deleža nepremičnine od avgusta 2002 naprej zaradi njune zatrjevane obogatitve. Svoje prikrajšanje je utemeljevala z ravnanjem prvega toženca (psihično in fizično nasilje), zaradi katerega naj bi se odselila, in z onemogočanjem uporabe ter preprečevanjem vstopa v nepremičnino s strani toženca. Trdila je, da svoje lastnine ne more uživati in z njo razpolagati, zaradi česar je prikrajšana za znesek najemnine, ki bi jo dobivala v primeru oddaje v najem. Toženi stranki pa sta se branili, da je zapustilo nepremičnino prostovoljno, da ne zasedata in ne uporabljata celotne nepremičnine – podstrešja, ki predstavlja samostojno stanovanjsko enoto, v kateri so še tožničine stvari, in končno, da lahko tožnica s svojim delom ves čas neovirano razpolaga ali ga uživa sama, pa tega noče.

Po 1. odst. 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma v času nastanka spornega razmerja veljavnega 1. odst. 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastnim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drugega. Souporaba stvari pa je odvisna od narave in namena stvari, kar še posebej velja za stanovanjske hiše, kjer je souporaba solastnikov lahko odvisna tudi od števila stanovanjskih enot. Zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti. Če dogovor ni mogoč, lahko zahtevajo, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku.

To sicer ne pomeni, da solastnikom ni treba spoštovati medsebojnih pravic na solastni stvari tudi pred določitvijo načina uporabe stvari. Če solastnik stvar uporablja v večjem obsegu, kot znaša njegov delež, lahko na podlagi 198. člena OZ zahteva kot imetnik stvari od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu korist od uporabe te stvari povrne. Gre za obogatitveni zahtevek, ki predstavlja konkretizacijo enega od zahtevkov po 190. členu OZ. Zato je po uveljavljenih stališčih sodne prakse treba razumeti določbo 198. člena OZ v povezavi z navedenim splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke obogatitvenega zahtevka so torej toženčeva obogatitev na eni strani in tožnikovo prikrajšanje na drugi strani, poleg tega pa še vzročna zveza med njima in odsotnost pravnega temelja zanju. Prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neopravičeno uporabljena, ima lahko različne izraze (na primer izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno). Vedno pa mora biti konkretno in realno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvega sodišča, utemeljeno v prepričljivih razlogih na strani 5 in 6 sodbe, da tožnica svojega zatrjevanega prikrajšanja ni uspela dokazati ne v smislu vzrokov odselitve ne v smislu toženčevega onemogočanja vstopa, uporabe in razpolaganja z nepremičnino, kakor tudi ne v smislu njegovega poseganja v njena solastna upravičenja. Osnovo za tako oceno je imelo v pravilno ocenjenih izpovedbah tožnice in drugega toženca, podanih v tej pravdi. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je verjelo tožencu, da se je tožnica odselila prostovoljno, in ne tožnici, da je odšla zaradi njegovega psihičnega in fizičnega nasilja. Res je omenilo tudi njegovo izpovedbo v drugi, že končani pravdi (Ip ...), a to ni vplivalo na zakonitost te sodbe. Do ključnih ugotovitev o njunih medsebojnih odnosih je namreč prišlo na podlagi podanih izpovedb obeh strank v tej pravdi in predložene medicinske dokumentacije. Tožnica je o tem predložila le svoj zdravstveni karton. Sodišče ga je povsem pravilno ocenilo in ugotovilo, da z njim svoji trditev o toženčevem maltretiranju ni dokazala. Očitki pritožnice, da ni ocenilo zdravniškega potrdila z dne 24.4.2004, so protispisni, očitki, da ni ocenilo pritožbenih navedb iz spisa I IP ..., pa neutemeljeni. V spisu namreč zdravniškega potrdila z dne 24.4.2004 sploh ni in ga sodišče niti ni moglo ocenjevati. Pri dokazovanju pa je sodišče vezano le na tisto dokazno in procesno gradivo, ki ga stranki v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena predložita sodišču v konkretni zadevi. Dokazov in procesnega gradiva iz drugih spisov ni dolžno obravnavati in je pritožničino sklicevanje na svoje navedbe v drugem spisu neupoštevno. To velja tudi za njeno pritožbeno sklicevanje na izvedeniško mnenje izvedenca S. iz spisa Ip ..., ki ga prvo sodišče v zvezi z ugotavljanjem izdelanosti podstrešja in deleža glede na celotne nepremičnino ni bilo dolžno upoštevati. Poleg tega se tožnica na ta dokaz prvič sklicuje šele v pritožbi, kar je prepozno in neupoštevno (1. odst. 337. člena ZPP). Protispisna je njena nadaljnja pritožbena trditev, da je z izvedencem gradbene stroke dokazovala neizdelanost podstrešja in neadekvatnost tega dela nepremičnine njenemu solastnemu deležu. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je ta dokazni predlog ponudila le za dokazovanje višine vtoževane uporabnine (navedba pod IV. tožbe), v smeri, kot jo nakazuje v pritožbi, pa ne. Zato so njene kritike o procesnih kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo prvo sodišče z opustitvijo dokaza z izvedencem gradbene stroke, neutemeljene. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, če niso ustrezno substancirani. Ocena prvega sodišča, da toženi stranki ne zasedata celotne nepremičnine, kot je trdila tožnica v tožbi, pa je pravilna tudi v dejanskem pogledu. O tem se je namreč zanesljivo prepričalo že s samo izpovedbo pravdnih strank, pri čemer je tudi tožnica sama izpovedala, da toženi stranki podstrešja ne uporabljata.

Tudi z opustitvijo izvajanja dokaza z zaslišanjem lečeče zdravnice prvo sodišče ni kršilo tožničine pravice do izvajanja dokazov. Zapisi v zdravstvenem kartonu so dovolj jasni, da jih je sodišče lahko prebralo in ocenilo samo. Zaslišanje lečeče zdravnice o tem, za kar se v pritožbi zavzema pritožnica, je upravičeno zavrnilo in v zadostni meri obrazložilo. Smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni zagrešilo, pa tudi zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde.

Pritožba neutemeljeno očita prvemu sodišču nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tožničinih aktivnostih v zvezi z razpolaganjem z nepremičnino. Na podlagi zaslišanja strank je zanesljivo ugotovilo, da tožnica vse od odselitve naprej ni kazala nobenega interesa ne za lastno uporabo solastne stvari ne za razpolaganje z njo, čeprav je imela možnost za oboje oziroma ji teh upravičenj, ki izhajajo iz njene solastninske pravice, toženec ni kratil. Za tako oceno je imelo zadostno oporo že v izpovedbi tožnice same. Zato je pritožbeno sklicevanje na zahteve po izročitvi ključa in sprožene postopke ne morejo omajati. Tožnica je namreč sama povedala, da ji je kljub zamenjani ključavnici toženec omogočal vstop v hišo skozi drug vhod, da od odselitve naprej na ponovno vselitev v hišo ali na razdelitev hiše niti pomislila ni, da od izdaje sodbe v zadev Ip ..., ko je bil njen zahtevek za uporabnino zavrnjen, ni vlagala nobenih zahtevkov v zvezi s hišo in da se stanje po prvi (zanjo neuspešni) pravdi za uporabnino ni v ničemer spremenilo, nenazadnje pa še, da je zavrnila predlog toženečevega sina za odkup njenega solastnega deleža nepremičnine. Ob taki izpovedbi je edino logična in pravilna ocena prvega sodišča, da tožnica svojih navedb o prikrajšanju ni dokazala, saj jih ni potrdila niti s svojim zaslišanjem. Tako se izkaže, da je odločitev prvega sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, če od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neopravičene obogatitve in ga je že iz tega razloga prvo sodišče pravilno zavrnilo. Taka so tudi stališča sodne prakse (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 210/94 z dne 12.10.1995, II Ips 201/2003 z dne 18.3.2004, II Ips 593/2003 z dne 18.11.2004, II Ips 508/2006 z dne 17.12.2008).

Pritožba nakazuje še, da bi bilo treba angažirati strokovnjaka za oceno tožničinega psihičnega stanja tako v smislu vzrokov za odselitev kot njene sposobnosti za varovanje materialnih pravic glede na diagnozo reaktivna depresija, zaradi katere se je zdravila. Šele v pritožbi prvič navaja, da bi njeno bolezensko stanje lahko ohromilo njene sposobnosti za varovanje njenih materialnih pravic. Ker tega ni storila pravočasno (na prvi stopnji) in tega ne opraviči, pritožbeno sodišče teh navedb ni dolžno obravnavati (1. odst. 337. člena ZPP). Ne glede na to je prvo sodišče njeno izpovedbo v tej smeri kljub izostali trditveni podlagi ocenilo, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno – v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Strinja se z njim, da njene težave ne morejo biti razlog za njeno pasivnost pri urejanju pravic v zvezi s sporno nepremičnino. Relevantnih dokazov, ki bi tako oceno omajali (morebitnega izvedenca medicinske stroke), ni predlagala. Zaslišanje lečeče zdravnice pa takega dokaza ne more nadomestiti. Zato je opustitev tega dokaza tudi iz tega razloga upravičena. Kadar je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Vendar ta zaradi zagotovitve objektivnosti in nepristranskosti ne more biti zdravnik, ki je sodeloval pri tožnikovem zdravljenju, pač pa neodvisni strokovnjak (1. odst. 247. člena v zvezi s 5. in 6. točko 70. člena ZPP).

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in nato pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona).