VSC sodba Cp 733/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 9.200,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.6.2003 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa z vsakokrat veljavnimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni (1. točka izreka sodbe), v presežku za plačilo 4.162,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Glede pravdnih stroških je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 2.019,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od šestnajstega dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (3. točka izreka sodbe).

Odločitev v 1. in 3. točki izreka sodbe izpodbija tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži v plačilo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo pravni standard nevarne stvari in presojalo odgovornost tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti. V novem sojenju sodišče ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, da mora jasno opredeliti, ali ugotovljene okoliščine v zvezi s spornimi stopnicami zadoščajo za uporabo pravnega standarda nevarne stvari in pretehtati, ali so se zaradi ugotovljenih okoliščin spremenile običajne lastnosti stopnic do te mere, da je postala njihova uporaba neobičajna oz. izredno nevarna. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča, da so bile stopnice mokre in posledično spolzke. Sodišče to dejstvo le domneva, saj obstoja mokrega in spolzkega stopnišča ni potrdila nobena priča. Razen lastnih navajanj tožnica ni ponudila nobenega dokaza o spolzkosti. Tega ni potrdila ne ob padcu prisotna priča K., priča R. pa je izpovedala, da se ne spominja, ali so bile stopnice mokre oz. da ni videla, da so bile stopnice mokre ali ne. Drugih izvedenih dokazov sodišče ni upoštevalo. Priči T. in A. sta izpovedali, da so bile stopnice vedno brisane le z rahlo vlažno (ne mokro) in nato še suho krpo. Da je takšen način brisanja v izogib umazanemu in mokremu stopnišču odredil delodajalec, toženi stranki ne more biti v škodo. Sodišče le domneva, da delodajalec odredbe čistilkam ne bi dal, če ne bi bile mokre stopnice spolzke. A. je še povedala, da četudi so bile stopnice zaradi brisanja mokre, niso bile spolzke. Tudi če bi bilo v konkretnem primeru stopnišče mokro in oprijemalo seže le do zadnje stopnice, to še ne pomeni, da so bile stopnice tako nevarne, da bi ustrezale pravnemu standardu nevarne stvari. Stopnice so položne. Sodišče zanemari, da so imele stopnice zaščitni trak proti zdrsom. Hoja po položnih stopnicah s protizdrsnimi trakovi in nameščeno ograjo na levi in desni strani, ki sega vse do predzadnje stopnice, ki je od podesta oddaljena le nekaj centimetrov, ni neobičajna in ne pomeni pogojev povečane nevarnosti. Tožnica je kot vzrok padca zatrjevala mokro stopnišče, kasneje pa še ograjo ob stopnišču. Izjemne spolzkosti stopnišča ni dokazala, prav tako ne neprimerne ograje oz. lesene letve za oprijem. Ograja je skladna s predpisi in primerna, saj noben inšpekcijski organ ni ugotovil drugače in tožena stranka ne beleži nobene takšne poškodbe. Meni, da je podano nasprotje med navedbo, da mokre marmorne stopnice same po sebi niso nevarna stvar, in zaključkom, da mokre stopnice v takšni meri spremenijo svoje običajne lastnosti, da postane njihova uporaba izredno nevarna oz. neobičajna ter je funkcionalnost stopnic zmanjšana. Razlog padca je povsem na strani tožnice, ki se ji je verjetno zaradi dežja mudilo in pri hoji ni bila pazljiva, skrbna oz. previdna.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo materialnopravna izhodišča za presojo pravnega standarda nevarne stvari in s tem povezane objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke kot imetnice nevarne stvari za škodo, ki izvira iz njene uporabe, po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Nevarna stvar je torej tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike (173. člen ZOR). Vsakdanje nevarnosti (kot je npr. mokro stopnišče) res ne zadoščajo za uporabo pravil o objektivni odgovornosti, vendar pa sodišče prve stopnje zaključka o konkretnem stopnišču kot nevarni stvari ni oprlo le na ugotovitev o mokrem stopnišču, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo navodil Višjega sodišča, da torej ni jasno opredelilo, ali ugotovljene okoliščine v zvezi s spornimi stopnicami zadoščajo za uporabo pravnega standarda nevarne stvari in da ni pretehtalo, ali so se zaradi ugotovljenih okoliščin spremenile običajne lastnosti stopnic do te mere, da je postala njihova uporaba neobičajna oz. izredno nevarna. Vse to je sodišče prve stopnje storilo. Ugotovilo je, da so bile predmetne stopnice iz umetnega marmorja in zelo spolzke glede na material, iz katerega so. Ta razlog spolzkosti pritožbeno ni izpodbijan. Ugotovilo pa je še, da so te stopnice, kadar so mokre, izjemno spolzke. Pritožba nasprotuje (le) ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so bile stopnice mokre in posledično spolzke, vendar neutemeljeno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da so bile stopnice ob škodnem dogodku mokre in spolzke, je jasna in prepričljiva. Ta dejstva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih tožnice in priče K., ki je hodila skupaj s tožnico po stopnicah, ko je ta padla, ter priče R., ki je zaposlena na sodišču in te stopnice dnevno uporablja ter je v bližini videla močo. Priča K. in tožnica (ki sta bili torej edini prisotni na mestu padca ob samem padcu) sta jasno izpovedali, da so bile takrat stopnice mokre, drugačna pritožbena trditev je protispisna. Ob tem je zgolj dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da tožena stranka trditvam tožnice o mokrem stopnišču sploh ni nasprotovala, zato bi bilo mogoče na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP to dejstvo šteti kot neprerekano in posledično za priznano. Da so stopnice spolzke in da drsijo, je izpovedala priča R., zaposlena na tem sodišču, in sicer da so stopnice drsne tudi, ko so suhe, ko pa so mokre, pa so zelo spolzke, zato se sama vedno drži ograje.

Ob takšnih ugotovljenih lastnostih stopnic, ko so stopnice iz materiala (umetni marmor), ki je spolzek in ki postane izjemno spolzek, ko je moker, ob tem pa tudi ročaj ograje ne sega v ta del prostora, saj se konča pred zadnjo stopnico in torej stopnišče na končnem delu nima ograje, ki bi še omogočala oprijem v takih pogojih, je pravilen materialnopraven zaključek, da so nastopile izredne okoliščine, iz katerih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev, in je postala uporaba stopnic izredno nevarna oz. neobičajna ter je bila njihova funkcionalnost zmanjšana, zato pa je takšne stopnice pravilno opredelilo kot nevarno stvar.

Zaključka o odgovornosti tožene stranke torej prvostopenjsko sodišče ni oprlo le na ugotovitev o mokrem stopnišču, na katerem stopniščni ročaj seže le do zadnje stopnice, niti na neprimernost ali neskladnost ograje oz. lesene letve s predpisi, kot trdi pritožba. Ob tem je sodišče ugotovilo tudi dejstvo, da so imele stopnice zaščitni trak proti zdrsom, vendar pa ob takšni izjemni spolzkosti konkretnih stopnic tožničinega padca ni mogel preprečiti. Da so stopnice položne, tožena stranka tekom postopka ni prvi stopnji ni zatrjevala, tudi v pritožbi pa ne pojasni, zakaj tega ni mogla navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče te trditve ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba očita zaradi nasprotja med navedbo sodišča, da mokre marmorne stopnice same po sebi niso nevarna stvar, in zaključkom, da mokre stopnice v takšni meri spremenijo svoje običajne lastnosti, da je postala njihova uporaba izredno nevarna oz. neobičajna in je bila funkcionalnost stopnic zmanjšana. Pritožbeno sodišče v teh navedbah ne vidi nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih, sodba pa tudi nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo moč preizkusiti.

Z zatrjevanji, da je razlog padca povsem na tožničini strani, ki ni bila pazljiva in skrbna oz. je bila neprevidna, ker se ji je zaradi dežja mudilo, se tožena stranka ne more ekskulpirati svoje odškodninske odgovornosti. Skladno z 2. odstavkom 177. člena ZOR bi morala za oprostitev odgovornosti kot imetnika nevarne stvari dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, kar pa ni bilo niti zatrjevano. Pritožbeno neizpodbijane ugotovitve, da je tožnica pri hoji po stopnicah gledala naprej in navzdol, ni hitela, temveč je hodila počasi in se pri tem držala stopniščnega ročaja vse do zadnje stopnice, ko se je ročaj končal, pa tudi ne dajejo podlage za zaključek o soprispevku tožnice in posledični delni oprostitvi odgovornosti tožene stranke (3. odstavek 177. člena ZOR).

Tožena stranka izrecno ne izpodbija višine prisojene denarne odškodnine, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve presodilo v okviru uradnega preizkusa materialnega prava in pri tem ugotovilo, da prisojena denarna odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR.

Ker tožena stranka tudi odločitvi o pravdnih stroških konkretizirano ne nasprotuje, uradni preizkus pritožbenega sodišča pa tudi ni pokazal nobenih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče tudi v tem delu zavrača pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožene stranke je tako v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sam trpi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k vsebinski rešitvi pritožbe in gre torej za nepotrebne pravdne stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).