VSRS Sodba I Ips 17463/2012-127

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

A.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega H. K. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je pod točko II obdolženega B. M. iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Glede stroškov pa je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženega B. M. in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika mag. M. J., proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje so vložili pritožbe okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, obdolženi H. K. ter njegov zagovornik, odvetnik V. S. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo na seji 12. 7. 2013, še preden je potekel rok za podajo pritožbe za obdolženca in njegovega zagovornika, pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženemu H. K. na prvi stopnji izrečeno kazen eno leto in tri mesece zapora zvišalo na eno leto in osem mesecev zapora. Obdolženega je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP. Navaja, da je višje sodišče o tožilčevi pritožbi odločilo še preden je potekel rok za podajo pritožbe za obdolženega in njegovega zagovornika. Za slednja je rok potekel dne 26. 8. 2013 (8. 7. 2013 je bila opravljena zadnja vročitev, in sicer obdolžencu). Glede na to, da sta obdolženi in njegov zagovornik oddala pritožbi priporočeno po pošti 23. 8. 2013, sta njuni pritožbi pravočasni, in mora višje sodišče o njih odločati. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka je takšne narave, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj ta zaradi formalnega nastopa pravnomočnosti, ne da bi bilo prej odločeno o pravočasnih pritožbah obdolženca in zagovornika, ovira uresničitev njune zakonske (366. člen ZKP) in ustavne pravice (25. člen Ustave RS) do pravnega sredstva v kazenskem postopku. Zato Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje.

4Obdolženi H. K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da se s predlogom vrhovnega državnega tožilca strinja, ne pa tudi z razlogi. Sicer pa je drugostopenjskemu sodišču že podal zahtevo po prvem odstavku 378. člena ZKP, da se ga o pritožbeni seji obvesti.

B.

5Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da je bilo v kazenski zadevi II Kp 17463/2012 v pritožbenem postopku prezrto, da sta bili po vloženi pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper prvostopenjsko sodbo, potem, ko je pritožbeno sodišče o tej že odločilo, vloženi še dve pritožbi, in sicer obdolženca H. K. in njegovega zagovornika, odvetnika V. S. Zaradi odločitve pritožbenega sodišča z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo, ko je višje sodišče odločilo le o tedaj predloženi pritožbi okrožnega državnega tožilca, je prišlo do položaja, ki je z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pravno nevzdržno.

6Pravica do pravnega sredstva je ustavna pravica. Po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovite) pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

7Pritožba je redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta pa bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja.

8Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 388. členom ZKP. Po določbah tega člena ZKP mora sodišče druge stopnje o pritožbi odločiti na enega od taksativno naštetih načinov, če pa je pritožb zoper isto sodbo več, o vseh odločiti z eno odločbo. Pravica do pritožbe ni sama sebi namen, pač pa se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o njej odločiti. Če pa je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca, zaradi istega kaznivega dejanja, hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

9Višje sodišče je odločilo o pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje, še preden je potekel rok za pritožbo H. K. ter njegovega zagovornika, odvetnika V. S. Za slednja je, kot izhaja iz predložitvenega poročila (list. št. 232) rok za podajo pritožbe potekel 26. 8. 2013, ter sta bili zato, kot ugotavlja vrhovni državni tožilec, dne 23. 8. 2013 oddani pritožbi priporočeno na pošto, vloženi pravočasno. Ker sodišče druge stopnje ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe, je pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje na ta način kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe, ta kršitev pa je po svoji naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost sodbe. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje utemeljena.

C.

10Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje utemeljena, ji je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da odloči o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje.