VSC sodba Cpg 409/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1624/2012 z dne 27. 9. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 39053/2012 z dne 23. 3. 2012 se v celoti vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo: - glavnice v znesku 2.203,93 EUR, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.203,93 EUR za obdobje od 15. 2. 2012 dalje, - izvršilnih stroškov v znesku 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2012 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 274,00 EUR, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.”

Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 39053/2012 z dne 23. 3. 2012 spremeni tako, da se predlog za izvršbo tožeče stranke zavrže oziroma zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa, da stroške te pritožbe naloži v plačilo tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve odločbe o stroških dalje do plačila

V pritožbi tožena stranka navaja, da se ni strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek nedvomno bil začet na podlagi menice v prilogi A 8 ter da iz navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe in iz predložene dokumentacije s strani tožeče stranke izhaja, da je bil sklep o izvršbi dejansko izdan na podlagi menice brez protesta. Po stališču sodišča prve stopnje je nebistveno, če je pri oznaki kategorije verodostojne listine 9 namesto 2 in pri sami oznaki namesto “menica brez protesta” zgolj oznaka “brez protesta” in je po stališču sodišča prve stopnje to zgolj napaka in sklenilo, da zato vzrokov za napake ni potrebno ugotavljati.

Po stališču pritožbe je takšno stališče sodišča prve stopnje povsem zmotno, saj se je postopek začel na podlagi izvršilnega predloga upnika in se je po ugovoru nadaljeval kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog. Skladno z določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP v odločbi o glavni stvari odloči sodišče ali ostane plačilni nalog v veljavi ali ne ali pa se razveljavi. Če tožena stranka ugovarja, da ni bilo pogojev za izdajo plačilnega naloga ali da so ovire za nadaljnji postopek, odloči sodišče najprej o takem ugovoru (437. člen ZPP). Če spozna, da je ugovor utemeljen s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari, če je potrebno, da se opravi obravnava.

Pritožba meni, da sta bili v postopku kršeni obe navedeni določbi ZPP, saj je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da listina z oznako “brez protesta” ni verodostojna listina, pa je kljub temu sklep o izvršbi ohranilo v veljavi. Tudi izpodbijana sodba ne more ohraniti v veljavi takšnega sklepa, ker je v predlogu za izvršbo navedena listina, ki ni verodostojna listina, tako se sedaj lahko zgodi, da upnik še enkrat vloži predlog za izvršbo na podlagi menice, ker ga doslej še ni, pa je vprašljiv ugovor litispendence ali res iudicata.

Po stališču pritožbe je potrebno v sporni zadevi presojati zgolj pravilnost sklepa o izvršbi in njegova veljavnost, kot je že bilo odločeno v zadevi VS RS sklep II Ips 518/2001.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka še kot upnik je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in jo označila kat. 9 ter poimenovala “brez protesta” in sicer zaradi plačila 2.203,93 EUR s pripadki; - izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je tožena stranka kot dolžnik ugovarjala in trdila, da je predlog za izvršbo nepopoln, ker je izdan na podlagi verodostojne listine, ki ne obstaja in to ni ter bi izvršilno sodišče moralo predlog zavrniti; - po ugovoru, ki ga je izvršilno sodišče štelo za obrazloženega, se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku, kjer pa je tožena stranka v dopolnitvi tožbe navedla, da je s toženo stranko 22. 6. 2004 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju za dobavo blaga; - pogodbo je podpisal direktor tožene stranke, ki je podpisal tudi menico kot zakoniti zastopnik tožene stranke in kot fizična oseba in je menica izročena tožeči stranki zaradi zavarovanja plačil; - za izdobavljene brezalkoholne in alkoholne pijače je tožeča stranka dne 23. 9. 2011 izstavila toženi stranki račun št. ... v znesku 1.003,97 EUR in dne 3. 11. 2011 račun št. ... v znesku 1.101,58 EUR in tožena stranka je blago v celoti prevzela; - ker tožena stranka ni izvedla plačil, je tožeča stranka obračunala še zakonske zamudne obresti, ki jih je tožena stranka dolgovala in dne 10. 2. 2012 poslala menico na vnovčenje v vrednosti 2.203,93 EUR, vendar je menica vrnjena s strani banke, saj na računu tožene stranke ni bilo denarnih sredstev; - tožeča stranka je trdila, da je verodostojno listino v predlogu za izvršbo pravilno označila in da je do napake prišlo pri izvršilnem sodišču; - tožena stranka je vztrajala zgolj pri navedbah, ki jih je podala v izvršilnem postopku;

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba ne pove, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP sploh uveljavlja, in če jo, katero, kar je odločilnega pomena, da bi jo smelo pritožbeno sodišče sploh obravnavati v postopku v sporih majhne vrednosti.

Takoj, ko je temu tako in ko pritožba trdi samo, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna, potem očitno meri zgolj na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, to pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog in pritožbeno sodišče takšne pritožbe ne sme obravnavati.

Zgolj iz razloga, da se pritožbi pojasni, da se v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo izpodbijane sodbe ne more sklicevati na odsotnost verodostojne listine zato, ker v izvršilnem postopku ni bila pravilno označena in da se ne more posledično uspešno sklicevati na judikat - sklep II Ips 518/2001, pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema jedro odločitev VS RS, ki ustrezata sedaj spremenjeni situaciji v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, kar vse velja od novele ZIZ-C , objavljene v Uradnem listu RS št. 17/2006 .

Tako je VS RS v sodbi II Ips 57/2004 z dne 17. 3. 2005 poudarilo: “Če k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine upnik te listine ni priložil, to ne predstavlja bistvene kršitve, ki bi obremenjevala pravdni postopek, ki je tekel po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine” in v obrazložitvi med drugim zapisalo: “Od pravnomočnosti sklepa o izvršbi dalje pa je postopek tekel kot po ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek, v katerem predmet odločanja sodišča ni več presoja ali je neka listina verodostojna listina ali ne, marveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.”

Povzeto pomeni, da po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki zaradi tega razveljavi v delu v katerem je dovoljena izvršba in se o zahtevku in stroških odloča v pravdnem postopku, morebitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka sklepa o izvršbi ne more bremeniti.

Še bolj konkretno je jedro sodbe VS RS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013, ki glasi: “Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, kar je tudi skladno s povedjo, drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bila podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik, sedaj tožnik navede dejansko podlago dolžnikove, sedaj toženčeve obveznosti, tvori tožbo.”

Prevedeno na sporno zadevo odločitvi Vrhovnega sodišča pomenita, da morebitna napačna označba verodostojne listine, nima nobenega pravnega učinka za nadaljevani pravdni postopek, če tožnik predloži verodostojno listino in s tem tožbo naredi popolno v smislu 108. člena ZPP, kar je tožeča stranka nedvomno naredila in to niti ni pritožbeno sporno ter je tožba primerna za obravnavo, morebitne pomanjkljivosti iz izvršilnega postopka pa so s tem sanirane.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da sta pravdni stranki bili v poslovnem razmerju na podlagi dne 22. 6. 2004 sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju za dobavo trgovskega blaga; - da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala alkoholne in brezalkoholne pijače; - da je tožena stranka trgovsko blago, razvidno z računa št. ... z dne 23. 9. 2011 v znesku 1.003,97 EUR (listina A4) in z računa št. ... z dne 3. 11. 2011 v znesku 1.101,58 EUR (listina A5) prevzela v svoji poslovni enoti K. J. S.; - da tožena stranka svojih obveznosti ob zapadlosti ni poravnala in je po obračunu obresti dolžna še 98,38 EUR.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki se ne more pritožbeno izpodbijati, je to tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, saj je tožena stranka kot kupec dolžna plačati vtoževani znesek (435. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen OZ in 378. člen OZ). Gre za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi temeljnega pravnega posla - pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi predložene menice (listina A8), saj tožena stranka ni podala nobenega meničnega ugovora na podlagi lastne menice, ki ima vse sestavine po 107. členu Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) in ki jo je tožena stranka izdala za poplačilo sedaj vtoževanega zneska (prvi odstavek 110. člena ZM).

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje, kot je že pojasnjeno, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka ( prvi odstavek 165. člen ZPP).