UPRS sodba II U 321/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski upravni organ, inšpektorica Medobčinskega inšpektorata Koroške (MIK), je s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0612-0068/2011-11 z dne 20. 4. 2012 ugotovil, da je odločba MIK št. 0612-0068/2011-8 z dne 15. 12. 2011, s katero je bila tožniku naložena obveznost, da mora v odrejenem roku po navodilih vzdrževalca občinske ceste Občine Dravograd – A. d.o.o., vzpostaviti prvotno stanje na občinski cesti Občine Dravograd JP 578211 poteka Šentjanž cerkev – h. št. 117, na odseku pri zemljišču parc. št. 131/4, k.o. … ter da mora urediti cestni priključek na občinsko cesto z navedenega zemljišča, postala dne 16. 4. 2012 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. V 2. točki izreka je bila zavezanki naložena dolžnost izvršiti odrejeno obveznost v roku 30 dni, v nasprotnem primeru bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 900,00 EUR. V 3. točki izreka je bilo odločeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži pričete izvršbe. Odločitev je obrazložena z ugotovitvijo, da je bilo na inšpekcijskem ogledu dne 17. 4. 2012 ugotovljeno, da zavezanka ni izpolnila odločbe MIK, saj ni vzpostavila prejšnjega stanja na cesti Občine Dravograd poteka Šentjanž cerkev ter da ni uredila cestnega priključka na občinsko cesto z zemljišča parc. št. 131/4 k.o. …. Zavezanki je bila nato na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrečena denarna kazen, ki bo izterjana s strani Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje oziroma bo ta prisilni ukrep uporabljen, če zavezanka v 30 dneh ne bo ravnala po izvršljivi odločbi.

Drugostopenjski upravni organ je sklep prvostopenjskega upravnega organa potrdil. Skliceval se je na 292. člen ZUP, ki govori o tem, da v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Pritožba se v tem postopku lahko nanaša le na izvršbo, na primer ker ni izvršilnega naslova, ker še ni nastopila izvršljivost navedene odločbe, ker je bila obveznost že izpolnjena. V pritožbi pa je tožnik izpodbijal dejansko stanje in rok, določen za naložitev obveznosti v zvezi z izdajo izvršilnega naslova, kar pa ne more biti predmet presoje v upravnem izvršilnem postopku. Sklep o dovolitvi izvršbe temelji na izvršljivi odločbi, zoper katero pritožba sploh ni bila vložena in na dejstvu, da tožnica kot zavezanka za izpolnitev naložene obveznosti, obveznosti iz navedene odločbe ni izpolnila.

Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka. Ponavlja razloge iz pritožbe, predvsem pa opozarja na dejstvo, da v postopku ni pasivno legitimirana stranka, torej tudi ne zavezanka za izpolnitev naloženih obveznosti, saj ni izvajalka del na navedenem zemljišču, tudi ni lastnica navedene parcele št. 131/4 k.o. …, saj je po pravnomočnosti sklepa o izročitvi (20. 3. 2012) postal lastnik spornega zemljišča kupec B.B., ki je tako zavezanec za izpolnitev obveznosti, ki jih sedaj neutemeljeno nalaga toženec tožnici. Tožnica tudi navaja, da predmetna občinska cesta ni razpokana le ob spornem zemljišču, ampak tudi v dolžini 500 m, in sicer v delu, kjer B.B. ni izvajal gradbenih del, zato zatrjevane poškodbe niso posledica gradbenih del. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Uvodoma pojasnjuje okoliščine, v katerih je bila izdana izvršljiva odločba, predvsem pa opozarja na dejstvo, da se tožnik zoper to odločbo ni pritožil in je zaradi tega tudi postala pravnomočna in izvršljiva. Ponovno se sklicuje na prvi odstavek 292. člena ZUP. Navaja, da je tožeča stranka v svoji pritožbi izpodbijala dejansko stanje in rok, češ da je še v teku gradnja objekta, stoječega na parcelni št. 131/4 k.o. … in da je smotrno, da se razpoke ceste sanirajo po zaključku gradnje, kar pa ne more biti predmet presoje v upravnem in izvršilnem postopku. Poudarja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti pazit na morebitno ničnost predmetne odločbe, saj je tožnica navajala, da ni več lastnica zemljišča parc. št. 131/4 k.o. …, to dejstvo pa ne more predstavljati ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj se za nično lahko izreče le odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča št. U 2058/97-11 z dne 3. 3. 1999. Nenazadnje pa se je lastniško stanje predmetnega zemljišča spremenilo šele 20. 3. 2012, s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi opr. št. VL 52002/2010, ki pa v zemljiški knjigi še ni bil realiziran. Na koncu pa citira še določbe, na podlagi katerih ima MIK status organa skupne občinske uprave, ki v svojih zadevah odloča na prvi stopnji, drugostopenjski organ pa je na podlagi 233. člena ZUP župan občine ustanoviteljice, v katero krajevno pristojnost zadeva spada. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporen sklep o dovolitvi izvršbe. Gre za akt, s katerim se zagotavlja realizacija odločbe, ki se izvršuje. Navedeni akt mora organ, pristojen za upravno izvršbo, izdati brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva (drugi odstavek 290. člena ZUP). Sklep o dovolitvi izvršbe mora tako vsebovati podatek o izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje, vsebovati pa mora tudi podatke o načinu izvršbe. Sklep o dovolitvi izvršbe je torej akt, katerega izdaja temelji na izvršljivi odločbi, zato zoper njega zakon v določbi 292. člena ZUP dopušča pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Glede na navedeno zakonsko podlago sodišče po ugotovitvi, da ima izpodbijani sklep, dopolnjen z odločitvijo drugostopenjskega organa, vse v določbi 290. člena ZUP določene sestavine, ugotavlja, da tožnica z vloženo pritožbo ni mogla biti uspešna. Razlogi, na katerih temelji vložena pritožba, so namreč enaki tožbenim razlogom in se v sporih v postopkih izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ne morejo upoštevati. Dobršen del navedb v tožbi se namreč nanaša na pravilnost oziroma nepravilnost odločbe določbe MIK z dne 15. 12. 2011, ki se s sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje. V času izdaje odločbe je bila nesporno tožnica zavezanka, ki zoper odločbo ni vložila pritožbe, ki je tako postala pravnomočna in po poteku roka tudi izvršljiva, sodišče pa v konkretnem primeru presoja pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi, ki je izdan na podlagi izvršljive odločbe. Sodišče je zadevo vsebinsko obravnavalo iz razloga, ker tožnik uveljavlja ugovor nepravega zavezanca. Po presoji sodišča je bil tožnik v času izdaje izvršljive odločbe pravi zavezanec, v kolikor se je pa dejansko stanje naknadno spremenilo, bo eventualno prišla v poštev določba 293. člena ZUP, ki omogoča ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti. Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.