233. člen ZUP

Upoštevajoč dejstvo, da so se predpisi, ki se nanašajo na dopustnost gradnje na kmetijskem zemljišču, v času od sklenitve zakupne pogodbe do izdaje izpodbijane odločbe večkrat spremenili, pri čemer pa je prvotno veljavna določba občinskega odloka izjemoma dopuščala gradnjo nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da bi inšpekcijski organ moral ugotavljati in upoštevati, ali so bili sporni objekti v času postavitve dopustni, kakor tudi, za kakšno vrsto objektov gre.

O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan. Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.

Tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da je za odločanje o predlogu za odlog izvršbe pristojen organ prve stopnje in ne župan, ki je organ druge stopnje. Zoper odločitev prvostopenjskega organa pa je dovoljena pritožba. Vendar iz tožnikovega predloga izhaja, da je prosil za odlog izvršbe (le) do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa je bila zavrnjena 18. 6. 2019, tj. že pred vložitvijo te tožbe. Pri tem odlog izvršbe do tega trenutka sploh ni mogoč, ampak je mogoč le do izčrpanja pravnih sredstev zoper izvršilni naslov; v tem primeru do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe. Odprava odločbe tako ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj toženka glede na zakonske pogoje in ustaljeno sodno prakso tudi pri ponovnem odločanju predlogu za odlog izvršbe ne bi mogla ugoditi.

Okoliščina, da so drugi prijavitelji prejeli več točk oziroma bili bolje ocenjeni in da so zato v večji meri uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadostuje. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu je glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Pri strokovno tehničnih vprašanjih je zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev. Med Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in toženo stranko je bila sklenjena pogodba o financiranju javnega sklada v letu 2013, v sklop katere spadajo tudi sredstva za obravnavani Javni poziv. Glede na Splošne pogoje poslovanja JSKD je v primeru dodeljevanja sredstev lokalnih skupnosti možna pritožba na pristojno lokalno skupnost. Zato je tožnikovo pritožbo pravilno obravnavala tožena stranka. Takšen način odločanja je ob upoštevanju vsega navedenega tudi skladen z 233. členom ZUP.

Akti, ki jih izda župan, so dokončni ter o njihovi zakonitosti odloča v upravnem sporu sodišče. S pritožbami je bila tožniku zgolj dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP), kar pomeni, da je v primeru kot je obravnavani, o zavrnitvi sofinanciranja dejansko odločil šele župan s sklepom z dne 2. 6. 2011. V obrazložitvi je navedeno, da program ni kakovosten, realen oziroma za MOL dovolj aktualen. Taka obrazložitev je zgolj pavšalna, saj ne pojasni, v čem se kaže nekakovost, nerealnost oziroma neaktualnost.

S tem ko je župan kot pritožbeni organ na podlagi vložene tožnikove pritožbe odpravil prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi pritožbe in v nadaljevanju vsebinsko odločil o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi soglasja k projektnim rešitvam, je saniral nezakonito ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v nasprotju z določbo 1. odstavka 233. člena ZUP in 2. odstavkom 67. člena ZLS kar sam odločil o pritožbi zoper svojo zavrnilno odločbo. S tem je nastopilo stanje, kot da zavrnilna pritožbena odločba na prvi stopnji ni bila izdana, kar pomeni, da ne posega v tožnikov pravni položaj.

Da gre za izvirno pristojnost lokalne skupnosti na tem področju, izhaja tudi iz določb ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS, na katero se sklicuje tožena stranka, kot tudi na podlagi 1. odstavka 233. člena ZUP, na katerega se sklicujeta tožnika, v pristojnosti župana.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

ZPD v 3. točki 2. odstavka 5. člena določa, da se za promet proizvodov šteje med drugim tudi brezplačna odtujitev, obveznost obračuna prometnega davka za davčnega zavezanca nastane takrat, ko je promet opravljen, pri brezplačni odtujitvi je opravljen s trenutkom brezplačne odtujitve (5. točka 2. odstavka 26. člena ZPD). Po navedenih določbah nastane obveznost plačila prometnega davka od prometa proizvodov za zavezanca, ki brezplačno odtuji proizvod, ne pa, če brezplačno proizvod pridobi. ZPD ne določa obveznosti plačila davka od prometa proizvodov za pridobitelja, na kar napotuje tudi zakonska dikcija, ki govori o »brezplačni odtujitvi«. Je pa v takem primeru (ko se proizvod podari pravni osebi ali zasebniku) potrebno preveriti, ali ni darovalec morebitni zavezanec za plačilo prometnega davka glede na določbo 6. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92 in 39/93, dalje: Pravilnik), ki opredeljuje način obdavčitve pri brezplačni odtujitvi proizvoda.

Tožena stranka ni imela podlage za to, da je tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep zavrgla kot prepozno, saj pritožbi ni priložena pisemska ovojnica, iz katere bi bil razviden način pošiljanja pošiljke in naslovnik. Za presojo pravočasnosti namreč ne zadošča dohodna štampiljka tožene stranke. Poleg tega pa bi morala tožena stranka pritožbo, ki je bila poslana neposredno njej, v skladu z 2. odstavkom 233. člena ZUP/86, poslati v pristojno reševanje prvostopnemu organu; ker je ni, je bistveno kršila pravila postopka in je tožniku odvzela pravico do pritožbe.

Po ZUP (1986) za vložitev pritožbe ne zadostuje ustna izjava, brez sestave zapisnika o njenem sprejemu. Za pritožbo velja, da mora biti v pisni obliki izročena naravnost ali po pošti organu prve ali druge stopnje (233. člen), ali dana kot ustna vloga na zapisnik (66. člen), ki se sestavi v pisni obliki in po načelih, ki sicer veljajo za sestavo zapisnika (74. do 79. člen).

Pravilno je sklicevanje tožene stranke na 88. člen ZDen in na določbo pogodbe (7. člen) med tožečo stranko in občino, da se v primeru, če iz kakršnihkoli razlogov, ki niso nastali po krivdi tožeče stranke, ne bo možna gradnja podstrešja, tožeča stranka zaveže prenesti to podstrešje brezplačno nazaj na občino.

S fiktivnim potrdilom o priglasitvi del ni bilo odločeno o zadevi, zato takšno potrdilo nima značaja upravne odločbe in zato tudi obnova postopka ni možna.

Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Ker je tožnik vložil tožbo, ker je bil v aktu organa prve stopnje napačen pouk o pravnem sredstvu v nasprotju z 259. členom ZUP, je sodišče tožbo zavrglo, tožniku pa začne teči 15-dnevni rok za pritožbo prvega dne po vročitvi sklepa o zavrženju tožbe.

Tudi zoper odločbo, izdano na podlagi 3. odstavka 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku, je dovoljena pritožba.

Če je stranka kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi vložila pritožbo na napačen naslov pri organizaciji, ki ni upravni organ in je zato ni izročil pristojnemu upravnemu organu, se šteje, da je bila pritožba vložena takrat, ko je dejansko prispela k pristojnemu upravnemu organu.