VSL sodba II Cp 1979/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. in III. točka izreka) ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v višini 60.252,69 EUR do Z. – v stečaju obstoji solidarno z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke v stečajnem postopku, ki teče nad dolžnikom H. – v stečaju, St 1036/2008 (prej St 224/2002) in tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 3.987,26 EUR. S sklepom (II. točka izreka) pa je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev terjatve v višini 31.242,54 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo, čeprav se toženec naroka ni udeležil. Na obravnavi 5.6.2012 je bil sprejet sklep o preložitvi naroka na 29.6.2012, pri čemer je sodnica pojasnila, da bo glede na navedbe v vlogi pooblaščenca tožeče stranke odločila o tem, ali bo narok opravljen ali ne. Toženec je glede na vsebino vloge 13.6.2012 sklepal, da narok 29.6.2012 ni potreben in ker od sodišča ni dobil obvestila o tem, da bo narok opravljen, se naroka ni udeležil. Podaja natančno analizo dokazov (listine v prilogi A2-A7), ki jih je pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, in ugotavlja, da bi se na njihovi podlagi lahko ugotovilo kvečjemu, da znaša višina prerekane terjatve St 202/2002-14-345 94.661,23 EUR, da pa je sodišče zanemarilo dejstva razvidna iz stečajnega postopka St 202/2002. Terjatev St 202/2002-14-345 se je prvič preizkušala na naroku 26.3.2007, zato se napotitveni sklep 18.7.2005 nanjo ni mogel nanašati. Nanašal se je lahko le na terjatev St 202/2002-14-116 oziroma na terjatev navedeno v priloženem seznamu pod zaporedno številko 318, ki je bila vložena na sodišče zadnji dan, to je 28.4.2003. Ta terjatev je bila nepopolna in bi jo moral stečajni senat zavreči. Zmotna je ugotovitev sodišča, da med strankama ni spora o tem, da je tožnik vložil tožbo na podlagi napotitvenega sklepa in da je toženec tožnikovo terjatev prerekal. Tožnik do stečajnega dolžnika nima položaja direktnega upnika, temveč indirektnega upnika. H. – v stečaju (v razmerju do tožeče stranke ima položaj dolžnika) z ozirom na dejstvo, da terjatve ne more sama izpolniti, bi morala terjatve upnikov prijaviti kot svojo terjatev na osnovi direktnega obligacijskega jamstvenega razmerja do Z. - v stečaju (v razmerju do družbe H. - v stečaju ima Z. – v stečaju položaj zakonitega solidarnega poroka – dolžnika). Stališča, ugotovitve in trditve sodišča v obrazložitvi (24., 27., 28. točka obrazložitve) so samovoljna in se jih lahko šteje za arbitrarna. Sodišče navaja, da bi moral tožbenemu zahtevku nasprotovati iz razlogov, ki se nanašajo na terjatev, ki jo je prijavil v stečajnem postopku. Kako naj bi take razloge zatrjeval, če pa mu jih stečajno sodišče ni dopustilo uveljavljati. Zaradi protipravnega ravnanja stečajnega sodišča (isto terjatev je protizakonito preizkušalo na treh narokih za preizkus terjatev) so bili izdani trije napotitveni sklepi in ima terjatev tožeče stranke tri statuse: 1) na podlagi prvega pravnomočnega napotitvenega sklepa z dne 18.7.2005 in izpodbijane sodbe terjatev tožeče stranke obstoji v višini 60.252,69 EUR, 2) na podlagi drugega pravnomočnega napotitvenega sklepa z dne 7.3.2006 je bila tožba umaknjena in postopek ustavljen (to pomeni, da terjatev ne obstoji), 3) in na podlagi tretjega pravnomočnega napotitvenega sklepa z dne 26.3.2007 je pritožbeno sodišče tožbo zavrglo (to pomeni, da terjatev ne obstoji). „Gordijski vozel“ bo razrešen le v primeru, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbo zavrže, s čimer bo terjatev (na podlagi enega zakonitega in dveh nezakonitih napotitvenih sklepov) imela status prerekane terjatve, kar bo pomenilo, da terjatev ne obstoji. Temelj terjatve, ki jo je tožnik prijavil v stečajnem postopku nad Z., je izpodbijal v 10. točki pripravljalne vloge 22.5.2012 in so drugačne ugotovitve sodbe zmotne. Nepravilna je stroškovna odmera. Pripravljalne vloge tožnika z dne 13.6.2012 se ne more šteti za obrazloženo vlogo, temveč na drugo vlogo. Na podlagi četrte točke tar. št. 19 OT bi mu pripadalo le 50 točk (sodišče je priznalo 1.763,89 EUR preveč). Pri pregledu spisa ni našel dokaza, da je tožnik plačal sodno takso za tožbo in sodbo (za tožbo je zahteva za plačilo takse že zastarala), zato je sodišče priznalo 2.763,14 EUR preveč.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik obrazloženo ne pojasni, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prvi narok za glavno obravnavo 29.6.2015 opravilo, čeprav se naroka ni udeležil. Toženec je bil o naroku 29.6.2012 pravilno obveščen (pritožnik temu ne nasprotuje), nanj ni pristopil in izostanka tudi ni opravičil. Sodišče prve stopnje, ki je narok opravilo, je postopalo pravilno in mu ni mogoče očitati niti bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 282. člena ZPP) niti bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po ustaljeni sodni praksi (1) velja, da bo narok opravljen, če ga sodišče ne prekliče. Drugačno pritožnikovo stališče (da bi ga sodišče moralo obvestiti, da narok bo), je zmotno. Ob tem velja še dodati, da presoja, ali je narok potreben ali ne (pritožbene trditve, da je po prejemu vloge 13.6.2012 ocenil, da narok 29.6.2012 ni potreben), ni v pristojnosti stranke. Da sodišče odločitve o tem, ali narok bo ali ne, ni prepustilo strankam, pa kaže tudi zapis na naroku 5.6.2012 (2), na katerega se toženec v pritožbi sklicuje. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih (morebitne nepravilnosti v stečajnem postopku za predmetni postopek niso relevantne), ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. V postopku pa tudi ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Tožnik je tožbo za ugotovitev obstoja terjatve do stečajnega dolžnika Z. – v stečaju (v nadaljevanju Z. – v stečaju) v višini 21.925.917,85 SIT (sedaj 91.495,23 EUR) vložil na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča St 202/02 z dne 18.7.2005. V tožbi navaja: 1) da ima kot upnik dolžnika H., ki je v stečajnem postopku (St 224/02) terjatev iz naslova danih depozitov, katere obstoj je bil v stečajnem postopku ugotovljen, 2) da premoženje dolžnika (H. – v stečaju) ne bo zadoščalo za popolno poplačilo upniških terjatev, 3) da je ustanovitelj H. Z., zoper katero je bil začet stečajni postopek (sklep St 202/02 z dne 20.2.2003), 4) da ima Z. – v stečaju v razmerju do tožnika položaj zakonitega poroka, 5) da je tožnik pravočasno prijavil svojo terjatev do Z. – v stečaju (dolžnika) v znesku 21.925.917,86 SIT (terjatev je bila prijavljena v okviru skupno prijavljenih terjatev upnikov H. pod zaporedno številko 116), 6) da je toženec na naroku za preizkus terjatev 15.5.2005 predmetno terjatev prerekal, in 7) da je bil s sklepom stečajnega senata St 202/02 z dne 18.7.2005 napoten, da začne postopek za ugotovitev prerekane terjatve.

7Sodba zavzame stališče, da ima tožnik kot upnik H.– v stečaju terjatev do Z. – v stečaju, ki je v razmerju do tožnika zakoniti porok. Odločitev opre na določbo 15. člena Zakona o hranilno kreditni službi (v nadaljevanju ZHKS) in drugi odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8Zavzeto stališče sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da je tožnik upnik (glavnega) dolžnika H. – v stečaju, ki se je vodil pod St 1036/2008 (prej 224/02) in ima do njenega terjatev iz naslova depozitov,

- da je Z., ki je v stečaju, kot ustanovitelj H. zakoniti porok za terjatve H.,

- da je tožnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti od zakonitega poroka,

- da je tožnik v stečajnem postopku zoper Z., ki se vodi pod St 202/02, prijavil terjatev v znesku 21.925.917,86 SIT (sedaj 91.495,23 EUR), ki jo je toženec prerekal,

- da je tožnik (predmetno) tožbo vložil na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča St 202/02 z dne 18.7.2005,

- da so bili v stečajnem postopku nad Z., tožniku za isto terjatev izdani trije (pravnomočni) sklepi – 18.7.2005, 3.7.2006 in 26.3.2007, s katerimi je bil napoten, da začne postopek na ugotovitev prerekane terjatve,

- da je v stečajnem postopku nad H. tožnik prejel delno plačilo v skupnem znesku 31.242,54 EUR,

- da je toženec za poplačani del tožbo umaknil,

- da toženec tožbenemu zahtevku ni nasprotoval iz razlogov, ki se nanašajo na terjatev, ki jo je tožnik prijavil v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom Z..

9Vsi napotitveni sklepi se nanašajo na isto (prerekano) terjatev, o obstoju katere se (lahko) odloča le enkrat in o kateri je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku prvič (meritorno) odločilo. O isti terjatvi v kakšnem drugem postopku (meritorno) še ni bilo odločeno (ne gre za res iudikata – 319. člen ZPP), o (istem) tožbenem zahtevku pa tudi ne teče (že prej začeta) pravda (ni litispendence - 274. člen ZPP). Terjatev tožeče stranke nima „treh statusov“, kot prikazuje pritožba (22. točka pritožbe). Dejstvo, da je bilo o tožnikovi terjatvi, ki se obravnava v predmetnem postopku, izdanih več (pravnomočnih) napotitvenih sklepov, ki jim je tožnik sledil, ne pomeni, kot prikazuje toženec, da ima zato terjatev „tri statuse“. Kasneje začeti postopki (na podlagi napotitvenega sklepa 3.7.2006 in 26.3.2007) se niso zaključili z meritorno odločitvijo, kot pravilno obrazloži sodba (27. točka obrazložitve) (3). Izpodbijana sodba ugotavlja, da obstoji vtoževana terjatev in to v višini 60.252,69 EUR.

10Določba 144. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (4) (v nadaljevanju ZPPSL), veljavna v času vložitve predmetne tožbe, je upniku (tožniku) narekovala, da v postavljenem 15 dnevnem (prekluzivnem) roku začne postopek za ugotovitev prerekane terjatve, sicer se njegova terjatev ne upošteva pri razdelitvi stečajne mase. Z napotitvenim sklepom tožnik izkazuje pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Na podlagi kasnejših napotitvenih sklepov, zaradi že vložene tožbe, tožnik ni bil dolžan vložiti nove tožbe. Vprašanje zakonitosti izvedbe trikratnega preizkusa tožnikove terjatve in posledično treh napotitvenih sklepov se nanaša na stečajni postopek. Na predmetni postopek ne vpliva, zato se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Za predmetni postopek je odločilna ponujena trditvena in dokazna podlaga strank (7. člen, 212. člen ZPP), na katero je sodišče vezano (2. člen ZPP). Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v (pravilnost) zavzetega stališča sodbe, da toženec ni nasprotoval terjatvi iz razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev, ki jo je tožnik prijavil v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom Z., niti po temelju niti višini. Toženec ne trdi, da mu je uveljavljanje razlogov preprečilo sodišče v predmetnem postopku. Sklicevanje, da mu stečajno sodišče ni dopustilo, da bi navajal razloge (22. točka pritožbe), pa ne predstavlja nekrivdnega razloga za njihovo neuveljavljanje v predmetnem postopku. Sicer pa toženec razlogov niti v pritožbi ne ponudi. Toženec tožnikove trditve, da je bila sporna terjatev iz naslova depozitov pri H. ugotovljena že v stečajnem postopku zoper H., ni prerekal. Glede višine pa je navedel le, da je zaradi poplačil, ki jih je tožnik prejel že v stečajnem postopku zoper dolžnika H., za prejeti znesek 31.242,54 EUR njegova terjatev ugasnila (tožnik je v nadaljevanju postopka to tudi upošteval in za poplačani znesek tožbo umaknil). Pri izračunu (morebitne) terjatve tožnika pri Z. - v stečaju iz naslova poroštva, je toženec sam upošteval (14. točka pripravljalne vloge 22.5.2012) obstoj tožnikove terjatve v višini 91.495,23 EUR (gre za s tožbenim zahtevkom zahtevano višino terjatve) (5). Tudi v 10. točki pripravljalne vloge 22.5.2012 (6), na katero se v pritožbi sklicuje, trditev tožnika ni prerekal, navajal je le, da jih ni dokazal.

12Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Trditve, ki jih toženec ni prerekal se štejejo za priznane (214. člen ZPP) in jih ni treba dokazovati (tožnik je sicer kot dokaz predlagal vpogled v stečajni spis zoper glavnega dolžnika H. - v stečaju).

13Upoštevaje trditveno podlago strank in predloženo listinsko dokumentacijo (A2-A7), je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za odločitev, in je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Drugačno pritožbeno zavzemanje, kljub izčrpni analizi posameznih dokazov, ki jo pritožnik ponuja v pritožbi, ni podlage. Sodišče je vezano na uveljavljano višino zahtevka (91.495,23 EUR oziroma po delnem umiku 60.252,69 EUR) in več, tudi če bi listine to dokazovale (sklicevanje pritožnika na prilogo A7 (7)), ne bi smelo prisoditi. Sicer pa je iz napotitvenega sklepa izdanega po naroku za preizkus terjatev (priloga A6) razvidno, da gre za isto terjatev kot je vtoževana v predmetni zadevi (91.495,23 EUR), s tem, da so v znesku 94.661,23 EUR upoštevane še obresti (glavnica 21.925.917,86 SIT in obresti za čas od 17.12.2002 do 20.2.2003 v višini 758.700,41 SIT). Pravno nerelevantne so trditve pritožnika, ki se nanašajo na preizkus terjatve v stečajnem postopku (20. točka obrazložitve pritožbe) in je posledično neutemeljen očitek pritožbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje ta dejstva zanemarilo.

14Sodba materialnopravno pravilno upošteva določbe OZ, ki urejajo zakonito poroštvo (Z. - v stečaju ima položaj zakonitega poroka, ki upniku - tožniku subsidiarno odgovarja za obveznosti glavnega dolžnika – H. – v stečaju) in na podlagi drugega odstavka 1019. člena OZ pravilno zaključi, da je podana aktivna materialnopravna legitimacija tožnika. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na njene izčrpne in pravilne razloge. Za drugačno razlago, pri kateri vztraja pritožba (da tožnik nima neposrednega pravnega interesa oziroma legitimacije za uveljavljanje jamstva neposredno od Z. – v stečaju, ustanoviteljice H. – v stečaju) niti v OZ niti v ZHKS ni podlage.

15Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. V pripravljalni vlogi 13.6.2012, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za prvo pripravljalno vlogo (gre za odgovor na toženčevo tretjo pripravljalno vlogo z dne 22.5.2012), je tožnik ponudil trditve in dokaze, ki so odločilni za pravdni postopek (ni odgovarjal na toženčeve očitke glede nepravilnosti v stečajnem postopku), upošteval pa je tudi toženčevo navedbo glede delnega poplačila in tožbeni zahtevek delno umaknil. Zmotno je pritožnikovo stališče, da te vloge ni mogoče šteti za obrazloženo. Res je, da se je tožniku uvodoma očitno zapisalo, da gre za tožbo vloženo na podlagi napotitvenega sklepa 7.3.2006, vendar se v nadaljevanju vloga nanaša na predmetno zadevo vloženo na podlagi napotitvenega sklepa 18.7.2005. Po podatkih spisa je bilo tožniku odobreno obročno odplačilo takse za tožbo, ki jo je tudi plačal (red. št. 6, 9a, 13, 14, 15 spisa). Taksna obveznost za sodbo je nastopila šele z izdajo sodbe, njena izterjava pa še ni zastarala.

16Toženec do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnika za odgovor na tožbo glede na njegovo vsebino niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. VSL sklep II Cp 1256/2011 z dne 21.9.2011, VSL sklep II Cp 4767/2010 z dne 23.3.2011 in številne druge.

(2) „Sodnica pojasni, da bo glede na navedbe v vlogi pooblaščenca tožeče stranke tudi odločala o tem, ali bo opravljen narok ali ne.“

(3) Na podlagi napotitvenega sklepa z dne 3.7.2006 vložena tožba, je bila umaknjena in postopek ustavljen, na podlagi napotitvenega sklepa z dne 26.3.2007 pa je bila najprej izdana zamudna sodba, ki je bila z odločitvijo pritožbenega sodišča razveljavljena in tožba zavržena. Pritožbeno sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da o istem tožbenem zahtevku že teče pravda in sicer sedaj obravnavana zadeva.

(4) Ur.l. št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami

(5) „Vtoževani znesek, to je obstoj terjatve tožeče stranke pri Z. - v stečaju iz naslova poroštva, je zato lahko največ v sedanji višini terjatve tožeče stranke do H. - v stečaju, to pa je v znesku 60.252,69 EUR in ne 91.495,23 EUR.“

(6) „Tožeča stranka tudi v vloženi tožbi ni predložila nobenega dokaza o temelju obstoja terjatve pri stečajnem doložniku H. – v stečaju, niti o obstoju terjatve v vtoževani višini. Zatrjevanega temelja obstoja terjatve pri stečajnem dolžniku H. – v stečaju, kot tudi vtoževane višine terjatve tožeča stranka v svoji tožbi ni dokazala, zato mora sodišče tožbo tudi iz tega razloga zavreči.“

(7) Zapisnik tretjega naroka za preizkus terjatev z dne 23.6.2007 s priloženo tabelo 3, kjer pod zaporedno številko 345, pri upniku F. A. S., znaša priznana terjatev 94.661,23 EUR.