VSC sodba Cpg 316/2013

Pritožba se delno zavrne, kolikor se z njo izpodbija I. točka izreka izpodbijane sodbe in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se delno ugodi, kolikor se z njo izpodbija II. točka izreka izpodbijane sodbe in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni, tako da sedaj izrek glasi: “Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.354,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”
Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodb II Pg 165/2012 z dne 16.4.2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.2011 opr.št. VL 205000/2011 se vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 8.807,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 908,35 EUR od dne 7.2.2011 dalje do plačila; - od zneska 696,00 EUR od dne 27.3.2011 dalje do plačila; - od zneska 846,00 EUR od dne 23.4.2011 dalje do plačila; - od zneska 2.348,50 EUR od dne 1.6.2011 dalje do plačila; -od zneska 910,99 EUR od dne 5.8.2011 dalje do plačila; - od zneska 690,05 EUR od dne 13.8.2011 dalje do plačila; - od zneska 551,64 EUR od dne 17.9.2011 dalje do plačila;- od zneska 840,00 EUR od dne 30.9.2011 dalje do plačila; - od zneska 420,00 EUR od dne 13.1.2011 dalje do plačila; - od zneska 595,48 EUR od dne 21.12.2011 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.1.2012 dalje do plačila. II.

Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.354,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, ker je napačno presodilo, da tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenih dokazov, posledično pa je tudi odločitev materialno pravno zmotna.

Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka ves čas postopka oporekala višini terjatve kakor tudi zapadlosti terjatve, za te svoje trditve pa je ponudila tudi vse razpoložljive dokaze. Gre za negativna dejstva, ki jih ni mogoče drugače dokazovati, sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zaključilo, da so trditve tožeče stranke dokazane, ker niso prerekane.

Pritožba poudarja, da je tožena stranka ves čas postopka prerekala višino dolga, toda sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni opredelilo. V ta namen je tožena stranka predlagala zaslišanje prič, ki pa jih je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero je tožena stranka sodišče takrat tudi opozorilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem predlaganih prič, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Toženi stranki ni omogočilo dokazovanje nasprotnega, tožena stranka pa v postopku sploh ni bila zaslišana, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti, na to pa je tožena stranka opozorila že tekom postopka. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da bi morala tožena stranka v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje stranke natančno opredeliti, kdo naj se zasliši, če pa je jasno, da je pri pravni osebi to zakoniti zastopnik, zavrnitev dokaza iz tega razloga pa je nezakonita.

Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožbe, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, presoditi, da je obstajal ustni dogovor o obročnem plačilu dolga in da zaradi tega vtoževana terjatev še ni zapadla v plačilo in če je sodišče prve stopnje menilo, da trditve tožene stranke v zvezi z obstojem dogovora niso dovolj konkretizirane, bi moralo tudi iz tega razloga dopustiti zaslišanje stranke in prič.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja dogovora o obročnem plačilu dolga, je zmotno uporabilo določila Obligacijskega zakonika, ki ureja dolžnikovo zamudo, predvsem pa bi moralo ugotoviti, da tožena stranka sploh še ni v zamudi s plačilom.

Izpodbijana sodba ima tako po mnenju pritožbe takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba očita še, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede stroškov postopka, saj tožeča stranka ni uspela v pravdi, če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka stroške postopka plačati v 8 dneh, če pa je po zakonu rok za izpolnitev določen na 15 dni.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožeča stranka meni, da je tožena stranka sama povzročila s svojim izogibanjem zaslišanju tako s strani zakonitega zastopnika kot prič, da sodišče prve stopnje teh dokazov ni moglo izvesti. Tako ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sicer pa bi morala tožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila. Izpodbijana sodba je v celoti pravilna in zakonita.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa ta pritožbeni očitek temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, nima razlogov, tako da v resnici pritožba želi razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je lahko podalo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba ima, tako da se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi Pogodbe št. ... z dne 27.1.2005( listina A 18 v spisu), h kateri je bilo sklenjenih še sedem letnih Aneksov (listine A 19 do A 25), katere predmet je bil izvajanje preizkusov, pregledov in preiskav s področja betonov, izdelava končnih ocen, mnenj, analiz; storitve se zaračunajo po ceniku iz pogodbe, storitve, ki niso zajete v pogodbi pa po ceniku izvajalca; - da je tožeča stranka na podlagi te pogodbe in aneksov izdala račune št. ... z dne 6.12.2010 v znesku 420,00 EUR , št. ... z dne 24.2.2011 v znesku 696,00 EUR in št. ... z dne 23.3.2011 v znesku 846,00 EUR; s prvima dvema računoma je zaračunala analizo kamnin s poročiloma, tožena stranka pa je trdila, da poročil ni prejela, tožeča stranka pa, da sta analizi bili naročeni in tudi pravilno posredovani toženi stranki; z računom št. ... z dne 23.3.2011 je tožeča stranka zaračunala kontrolni pregled proizvodne sposobnosti betonarne O. v Ž. z oceno delovanja, tožena stranka pa je trdila, da tožeča stranka sploh ni pojasnila ali je bil opravljen osnovni ali kontrolni preizkus proizvodne sposobnosti in ker to ni bilo navedeno, je bil račun zavrnjen; tožeča stranka je trdila, da račun ni bil zavrnjen, opravljen pa je kontrolni pregled betonarne in o tem toženi stranki izdano ustrezno poročilo; - z računom št. ... z dne 8.7.2011 na znesek 690,05 EUR ja na podlagi naročilnice tožene stranke opravljena kalibracija in popravilo dveh porozimetrov, o čemer sta bila izdana dva certifikata, ki sta bila poslana toženi stranki; z računom št. ... z dne 16.8.2011 na znesek 551,64 EUR je na podlagi naročilnice tožene stranke opravljeno popravilo in kalibracija porozimetra in toženi stranki poslan certifikat; z računom št. ... z dne 29.8.2011 na znesek 840,00 EUR pa je po naročilnici tožene stranke opravljena kalibracija dveh stiskalnic, toženi stranki pa poslan certifikat, tožena stranka pa je trdila, da certifikati niso bili nikoli posredovani; - z računom št.... z dne 6.1.2011 na znesek 908,35 EUR in z računom št. ... z dne 30.6.2011 na znesek 910,99 EUR je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o dovoljenju za uporabo certifikata o kontroli proizvodnje št. ..., z računom št. ... z dne 13.5.2011 na znesek 2.348,50 EUR pa na podlagi Pogodbe o dovoljenju za uporabo certifikata o kontroli proizvodnje št. ... zaračunala vzdrževanje certifikatov in sicer po slednji za proizvodnjo montažnih betonskih izdelkov, ki se proizvajajo v obratu P.Ž., po prvi pogodbi pa za proizvodnjo transportnih betonov in betonov za konstrukcije v betonarnah S. in O.; gre za kontrolo zaradi izdaje vzdrževalnega certifikata, kar se opravlja vsaki dve leti; tožena stranka je trdila, da ni naročila dodatnih aktivnosti v zvezi s certifikati in je zato zavrnila račune; - z obračunom obresti št. ... z dne 31.12.2010 na znesek 595,48 EUR tožeča stranka zaračunava obračunane zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih računov, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi stranki in ne gre za vtoževane račune; - tožena stranka je trdila, da je med strankama dosežen ustni dogovor, da se plačilo sedaj vtoževanega zneska, ki je sicer sporen po višini, izvede v mesečnih obrokih, tako da se dolg poplača do oktobra 2012; tožeča stranka je obstoj takega dogovora zanikala in opozorila, da se je rok za plačilo že iztekel, če bi takšen dogovor obstajal, pa ni.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je vtoževana terjatev v celoti utemeljena, zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar pa je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče kljub izrecnemu opozorilo na takšno kršitev ni izvedlo dokazov, kot jih je predlagala tožena stranka, s tem pa je toženo stranko prikrajšalo za izjavo v postopku, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz spisovnega gradiva pritožbeno sodišče povzema,da je tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo za 8.3.2013 (odredba na listni številki 37 spisa), predlagala le dokaz z zaslišanjem priče S. U., ki jo je sodišče na ta prvi narok tudi vabilo (enako listna številka 37 spisa), vendar pa je priča svojo odsotnost opravičila in predložila dokazilo, da ima isti dan izobraževanje.

Dan pred narokom je v spis vložila pripravljalno vlogo tožeča stranka (listna številka 40 spisa), vloga je sicer poslana priporočeno po pošti 6.3.2013, na dan naroka pa je pripravljalno vlogo vložila tožena stranka (listna številka 47 spisa) in z njo predlagala zaslišanje deset prič in zaslišanje direktorja tožene stranke (listna številka 50 spisa). Sodišče prve stopnje je na naroku (zapisnik- listna številka 55 spisa) odločilo, da se tožeči stranki dodeli rok 8 dni za vložitev vloge, s katero bo odgovorilo na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 8.3.2013, toženi stranki pa je dodelilo rok 8 dni, da odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene vloge z dne 6.3.2013, hkrati pa je določilo nov datum za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo za 16.4.2013 in zavezalo pooblaščenca pravdnih strank, da o naroku obvestita oba zakonita zastopnika, ker jima ne bo ponovno pošiljalo vabil za zaslišanje strank.

Na narok za 16.4.2013 je sodišče prve stopnje, poleg že vabljenih zakonitih zastopnikov obeh strank, vabilo še naslednje priče, ki jih je predlagala tožena stranka (listna številka 61 spisa): S. U., G. N., A. R. in M. J. Vse priče so svojo odsotnost z naroka opravičile s pavšalno navedbo, da se naroka ne morejo udeležiti zaradi nujnega izobraževanja na isti dan in istem času, dokazilo pa bodo poslale naknadno (listna številka 65 do 68 spisa); zakoniti zastopnik tožene stranke D. S. je odsotnost zaradi nujne službene poti, ki jo ni navedel niti izkazal, prav tako opravičil, dodal pa je, da ga bo na naroku zastopal pooblaščenec (listna številka 64 spisa).

Na naroku dne 16.4 2013 je sodišče prve stopnje v zvezi z dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, sprejelo naslednji dokazni sklep (listna številka 70 spisa): da se ne izvede dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ker na narok ni pristopil, njegov izostanek pa ni upravičen; da izostanki vabljenih prič niso upravičeni, je pa dopustilo toženi stranki možnost, da sodišče te priče da prisilno privesti, če tožena stranka za privod založi stroške, vendar pa je pooblaščenka tožene stranke po posvetu s toženo stranko navedla, da tožena stranka stroškov za privod ne bo založila., da pa vztraja pri zaslišanju prič. Tožena stranka je predlagala na naroku še zaslišanje priče B. B., pa na poziv sodišča ni znala povedati, kam naj jo sodišče vabi, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, pooblaščenka tožene stranke pa je zgolj vztrajala pri zaslišanju te priče (listna številka 72 spisa).

Glede na povzeto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem določenih prič, kot jih je predlagala tožena stranka, pri čemer sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP in tretji odstavek 280. člena ZPP), vendar pa dokaza ni moglo izvesti, saj priče na narok niso pristopile, pritožbeno pa ni sporno, da njihov izostanek ni bil upravičen, tako da sodišču prve stopnje že iz tega razloga ni bilo potrebno ravnati skladno s prvim odstavkom 115. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče preložiti narok, če je to potrebno iz upravičenih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu toženi stranki nakazalo, da bo narok preložilo, če bo tožena stranka za neupravičeno odsotne priče zagotovila prisotnost na podlagi prisilnega privoda, vendar pa je tožena stranka odklonila založitev stroškov privoda.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da prisotnost prič, ki jih je predlagala tožena stranka in na narok niso pristopile, ne bo mogoče zagotoviti niti s prisilnim privodom, sklenilo, da že dopuščenega dokaza z zaslišanjem teh prič ne bo izvedlo in da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je tudi neupravičeno izostal z naroka, s tem pa tvegalo, da se mu bo očitala bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zlasti pa kršitev pravice do izjave v postopku ( 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba uveljavlja prav to bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne more biti uspešna, ker bi morala tožena stranka to kršitev predhodno uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, kar je skladno z določbo 286.b člena ZPP. Ta določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih,se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Določba pa se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pritožbeno očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in je v tej sodbi že navedeno, katere kršitve so take, tožena stranka pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno pa ne zatrjuje, da jih ne bi mogla, pač pa da jih je, takšno stališče pritožbe pa je zmotno, saj je tožena stranka navedla le, da vztraja pri izvedbi njenih zavrnjenih dokazov, česar pa ni mogoče šteti, kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj mora ta izjava biti jasna in nedvoumna, takšne izjave pa tožena stranka ni podala. Tako je sedaj v pritožbenem postopku prekludirana z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razen tistih na katere sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi dokazne ocene, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, na to dokazno oceno pa je pritožbeno sodišče vezano, saj je sodišče prve stopnje tisto, ki odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ki jo pritožbeno sodišče po navedenem v celoti sprejema ter zavrača pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da jih je nujno potrebno izvesti, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeči stranki v celoti uspelo dokazati obstoj in utemeljenost vtoževane terjatve in da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ta terjatev ne bi obstajala v višini, kot je vtoževana in da bi bil sklenjen ustni dogovor, da se dolg poravna obročno in z novim rokom zapadlosti do konca oktobra 2012.

Pritožba pri tem zmotno meni, da gre pri zatrjevanju, da dolg ne obstaja v višini, kot je vtoževan in da še ni zapadel v plačilo za negativna dejstva, ki jih ni mogoče dokazovati, ker je trditev, da je bil dosežen dogovor o obročnem in odloženem plačilu, vsekakor mogoče dokazati s strani tistega, ki to zatrjuje, enako to velja tudi za spornost višine vtoževanega dolga, saj gre za negativno dejstvo le tedaj, če dokaznega bremena o zatrjevanem negativnem dejstvu ni mogoče naložiti stranki, ki ga zatrjuje. Glede na sporno zadevo bi bil tipičen primer zatrjevanja negativnega dejstva, če bi tožena stranka trdila, da ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko in da ji zato ničesar dolguje, in neobstoja poslovnega razmerja seveda ne more dokazati, zato bi prešlo dokazno breme glede te trditve na nasprotno stranko. Višino dolga in dogovor o odloženem in obročnem plačilu pa bi morala dokazati tožena stranka, ki je spornost oziroma obstoj teh dejstev zatrjevala.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je na podlagi sklenjenih pogodb in izdanih naročilnic, po katerih je tožeča stranka kot izvajalec opravila vse zaračunane storitve za toženo stranko kot naročnika in gre torej za podjemno razmerje v smislu določbe 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek, ki predstavlja neizvedeno plačilo tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje skladno z določbo člena 378 OZ, od vtoževanih obračunanih obresti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje skladno z določbo 381. člena OZ.

Pritožba je tako v celoti neutemeljen, kolikor se z njo izpodbija I. točka izreka izpodbijane sodbe glede odločitve o glavni stvari.

Pritožba pa je delno utemeljena, ko očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je glede zapadlosti plačila stroškov postopka, o katerih je odločeno pod II. točko izreka odločilo, da mora tožena stranka te stroške plačati v roku 8 dni od vročitve sodne odločbe, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 313. člena ZPP) moralo plačilo naložiti v roku 15 dni in v tem obsegu je bilo pritožbi tudi ugoditi. Preizkus po uradni dolžnosti glede stroškovnega dela izreka izpodbijane sodbe pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in morebitne še kakšne zmotne uporabe materialnega prava, razen pritožbeno uveljavljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno zavrnilo kolikor se z njo izpodbija I. točka izreka izpodbijane sodbe in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), pritožbi pa delno ugodilo, kolikor se z njo izpodbija II. točka izreka izpodbijane sodbe in v tem delu izpodbijano sodba spremenilo, tako da sedaj izrek glasi: “Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.354,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.” (358. člen ZPP).

Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), prav tako pa mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi niti k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).