VSRS Sklep II DoR 267/2013

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za tožničino škodo, nastalo dne 6. 9. 2008 v trgovini A., druga toženka odgovorna do deleža 50 % in tožnica do deleža 50 %, toženki pa sta dolžni plačati odškodnino solidarno. Ugotovilo je da je tožnica navedenega dne v trgovini druge toženke padla v delu, ki je namenjen izhodu strank iz trgovine, okoli 15. ure, pri suhem in sončnem vremenu; da je bil na mestu njenega padca manjši (manj od 1 dcl), razpršen vodni madež, ki ga je mogoče opisati kot par kapelj; da je bila tožnica primerno obuta. Po oceni sodišča prve stopnje navedeni vodni madež ne utemeljuje objektivne odgovornosti druge toženke. V njenem ravnanju tudi ni bilo neskrbnosti, saj je bilo vzdrževanje v trgovini redno, konkretnega madeža pa pred tožničinim padcem niso opazili.Talna keramika v trgovini je bila gradbeno ustrezna in je glede zdrsnosti (R9) ustrezala standardom za bolj obremenjene javne prostore, kot so sanitarije, notranja in zunanja stopnišča, šole in zdravstvene ustanove. Druga toženka na dan škodnega dogodka ni kršila ali opustila kakšnega od predpisanih in internih pravil, pomembnega za varnost kupcev. Čeprav je storila vse, kar je bila dolžna, vodnega madeža, ki je bil vzrok tožničinega padca, ni pravočasno zaznala. Odgovarja za naključje, ki se ji je pripetilo in bi ga v okviru rizikov svojega poslovanja lahko pričakovala. Sodišče prve stopnje tudi ocenjuje, da bi se tožnica, če bi bila bolj pazljiva, padcu lahko izognila in škodo preprečila. Ker se deležev odgovornosti obeh strank ne da razmejiti, je pravično, da odgovarjata po enakih delih. Zavarovalna pogodba z odbitno franšizo v višini 20.000 EUR je stvar notranjega razmerja med toženkama, zato prva toženka odgovarja solidarno z drugo toženko.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo, ugodilo pa je pritožbi toženk in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 14.489,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravnoodločilna dejstva, napravilo pa napačen materialnopravni sklep, da je druga toženka odgovorna za nastalo škodo. Trgovinska dejavnost ni nevarna dejavnost, mokra tla pa ne nevarna stvar. Objektivna odgovornost je izjema od pravila krivdne odgovornosti, zato jo je treba ozko tolmačiti. Sodna praksa oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa na glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari ali dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar ali dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Glede na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje, drugi toženki ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Toženka je izkazala, da vodnega madeža kljub ustrezni skrbnosti ni mogla preprečiti. Strožjega režima čiščenja (še večje skrbnosti) od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, od toženke ni mogoče pričakovati, saj bi bilo neživljenjsko, da bi vsak trenutek na vsaki točki trgovine nekdo stal in čistil morebitne kapljice in druge madeže. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo za naključje. Njegovo nadaljnje sklepanje, da na tej podlagi (del) odgovornosti pripiše drugi toženki, pa je materialnopravno zmotno. Odgovornosti za naključje je pojmovno enaka objektivna odgovornost, ki v tej zadevi ne pride v poštev. Nesrečno naključje v odsotnosti krivca ali okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo. Napačna je tudi odločitev o solidarni odgovornosti. Tožnica od prve toženke lahko terja le tisto, kar je ta na podlagi pogodbe dolžna drugi toženki, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 752/2005 (pravilno II Ips 751/2005).

3Tožnica v predlogu za dopustitev revizije navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašaju in da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju s sodo prakso Vrhovnega sodišča. Kot pomembna izpostavlja štiri pravna vprašanja: (1) ali je druga toženka ravnala z zadostno ter s potrebno in ustrezno skrbnostjo, ki se nanaša zlasti na kupce in zagotavljanje njihove varnosti pri hoji po trgovini, ko je dopustila in tudi ni ničesar z ustrezno odzivnostjo ukrenila, ko je v trgovini po tleh na območju od blagajne do izhoda, kjer morajo hoditi vsi kupci, bil moker madež, ki je povečal zdrsnost tal do te mere, da je tožnica padla, in da sta toženi stranki posledično v celoti odgovorni za škodo, ki je nastala tožnici, ko je padla na mokrih tleh v trgovini druge toženke, ki ima zavarovano civilno odgovornost pri prvi toženki, in se je pri tem poškodovala; (2) ali je tožnici ob vsej skrbnosti in popolnoma normalni hoji kot stranki v trgovini, kjer ni pričakovala drsnih oziroma spolzkih tal, mogoče kakorkoli očitati, da je sama odgovorna za škodo, ki ji je nastala oziroma da je zanjo soodgovorna, upoštevajoč, da je hodila povsem normalno, da je bila primerno obuta in da je padla na izhodu iz trgovine; (3) ali so ploščice v trgovini, katerim se, kadar so mokre, spremeni karakteristika samih ploščic in se njihova zdrsnost poveča za 1/3, nevarna stvar, upoštevajoč okoliščine, da gre za tla v trgovini, in je s tem podana objektivna odgovornost; (4) ali sta toženki dolžni plačati tožnici odškodnino solidarno oziroma ali je prva toženka pasivno legitimirana v tej pravdi. Zatrjevani odstop od sodne prakse utemeljuje s sklicevanjem na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 161/2010, II Ips 826/2006, II Ips 935/2007, VIII Ips 116/2009, II DoR 452/2010 ter zadeve višjih sodišč VSL II Cp 683/2009 in VSL II Cp 1156/2010. Glede pasivne legitimacije prve toženke pritožbenemu sodišču očita, da se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 752/2005, v kateri se je obravnavala drugačna situacija od obravnavane.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).