VSL sodba II Cp 1511/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča in četrto tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne tožniku solidarno plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2007 dalje ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženk.

2Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je odgovornost toženih strank objektivna. Objektivno odgovornost je potrebno razumeti z vidika konkretne škodne posledice, ne pa z vidika splošne koristi nevarne stvari. Pri okužbi z nalezljivo boleznijo, ki se prenaša s krvjo, transfuzijska kri nedvomno predstavlja nevarno stvar, transfuzija pa nevarno dejavnost. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je dobil neobičajno veliko darovane krvi, in da je zaradi imunosuprezivnega zdravljenja bil še posebej občutljiv na okužbe s krvjo. Nihče ga tudi ni opozoril, da tako zdravljenje lahko sproži aktivacijo hepatitisa B, zato je tožena stranka tudi krivdno odgovorna. Nobena toženka ni pravočasno prerekala očitka o opustitvi pojasnilne dolžnosti in bi že zato moralo sodišče tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi (kršitev 6. odstavka 286. člena ZPP in 2. odstavka 214. člena ZPP, ki sta vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe). Razen tega je v času škodnega dogodka veljaven Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) določal, da je opustitev pojasnilne dolžnosti mogoča le, če bolnik zaradi zdravstvenega stanja ne mora odločati, ne pa v vseh primerih, ko je zdravljenje bolnika nujno. Določba 16. člena Zakona o preskrbi s krvjo (ZPKrv) ne daje podlage za opustitev pojasnilne dolžnosti, kot je določena v ZZDej. Toženke niso trdile, da tožnik ni mogel odločati o svojem zdravljenju. V postopku ni priznaval fotokopij rezultatov testiranja krvi darovalcev, niti testiranja svoje krvi z dne 2. 9. 2006, zahteval je, da izvedenec sam opravi testiranje krvi ter da izdela mnenje na podlagi originalne dokumentacije. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da so podatki iz spornih dokumentov že interpretirani s strani toženk. Postavitev izvedenca je zato izgubila svoj smisel, ker ne gre za objektivno mnenje. Ker sodišče ni zahtevalo predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja, je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter bistvena kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Izvedensko mnenje ni preverljivo glede tega, na podlagi katere dokumentacije in kakšnih postopkov je bilo podano. Gre tudi za kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Do neposrednega zaslišanja izvedenca ima stranka pravico brez kakršne koli obrazložitve. Četrto tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi imela teste shranjene v predpisani obliki. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog, da se opravi ponovno testiranje krvi. Onemogočilo mu je dokazovanje svojih navedb.

3Četrto tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Najprej povzema razloge prvostopenjskega sodišča, nato pa obrazloži zakaj jim pritrjuje in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, ni objektivna. Teorija in sodna praksa sta enotni, da gre za krivdno odgovornost, in sicer poostreno po 2. odstavku 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj se od zdravstvene organizacije zahteva ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka oz. profesionalna skrbnost. Neenotna so (bila) le stališča o vrsti podlage za uveljavljanje tovrstnih odškodninskih zahtevkov: ali gre za poslovno odškodninsko odgovornost ali deliktno. Prevladuje stališče, da gre v primeru, ko je škoda posledica medicinske napake za poslovno odškodninsko odgovornost, za deliktno pa, če je škoda posledica nedopustnega posega v telesno integriteto, za kar gre v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti (1). Razlike glede navedenih podlag niso bistvene (2). V obeh primerih mora tožeča stranka dokazati nedopustno ravnanje (pri poslovni odškodninski odgovornosti je to kršitev pogodbe oz. dogovora), pravno priznano škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa mora, da se razbremeni odškodninske odgovornosti, dokazati, da je ravnala po pravilih profesionalne skrbnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavani zadevi to toženkam uspelo, in razlogom za tako odločitev.

6V zvezi s pritožbenimi izvajanji o objektivni odgovornosti toženk, višje sodišče še pojasnjuje, da je primarna krivdna odškodninska odgovornost. O nevarni dejavnosti, ki ima za posledico objektivno odškodninsko odgovornost (2. odstavek 131. člena OZ), je mogoče govoriti le, ko se kljub potrebni skrbnosti nastanku škode ni mogoče izogniti v večjem številu primerov, ne pa ko gre za statistično gledano zanemarljivo število primerov. Po neprerekanih ugotovitvah izvedenskega mnenja v Sloveniji do potransfuzijskega hepatitisa B prihaja zelo redko (v obdobju od leta 2002 do leta 2007 v treh primerih). Splošno znano je, da se transfuzije uporabljajo pri zdravljenju bolnikov vsakodnevno in to v precejšnjem številu ter da je transfuzija pri večini bolnikov koristna. Tudi pri pacientih, ki prejmejo veliko transfuzij, in pri katerih je odpornost oslabljena, glede na pričakovano koristnost prejem darovane krvi ne more predstavljati podlage za odgovornost ne glede na krivdo. Zdravstvena organizacija (in posledično zavarovalnica) zaradi medicinske napake odgovarja, če ne dokaže, da je do škode prišlo zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tako poostrena odgovornost se približuje objektivni. Očitek o napačni uporabi materialnega prava in posledično o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da ni podlage za uporabo instituta objektivne odškodninske odgovornosti, tako ni utemeljen.

7Enako ne očitki o zmotni uporabi materialnega prava in kršitvah določb postopka v zvezi z odločitvijo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Zaradi pojasnilne dolžnosti bi lahko odgovarjala le tretje tožena stranka in posledično drugotožena stranka kot zavarovatelj splošne civilne in poklicne odgovornost tretje tožene stranke. Pri četrto toženi stranki se tožnik ni zdravil, torej mu tudi pojasnilne dolžnosti ni bila dolžna nuditi.

8Da bi moral biti poučen o možnosti aktivacije hepatitisa B, je tožnik prvič navajal v četrti pripravljalni vlogi (list. št. 109 do 110 spisa). Pred tem so bile njegove trditve v zvezi s pojasnilno dolžnostjo le pavšalne – golo zatrjevanje, da so toženke opustile pojasnilno dolžnost. Drugo in tretje tožena stranka sta lahko na nesubstancirane navedbe glede pojasnilne dolžnosti odgovorili le tako kot sta: da tretje tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni kršila, glede na nujnost zdravljenja so zdravniki tožniku dali ustrezna pojasnila. Po prejemu konkretiziranega očitka glede pojasnilne dolžnosti (20. 12. 2010) pa je tretje tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 6. 1. 2011 navedla še, da bodo zdravniki, katerih zaslišanje je predlagala v zvezi s trditvami o možnostih in nujnosti zdravljenja tožnika, pojasnili kakšna pojasnila so mu glede na njegovo stanje dali. Drugotožena stranka se je na naroku izrecno pridružila navedbam in dokaznim predlogom tretje tožene stranke. Ob taki trditveni podlagi je stališče tožeče stranke o priznanju opustitve pojasnilne dolžnosti neutemeljeno. Tretje in drugo tožena stranka sta jasno izrazili nestrinjanje s trditvami tožnika o opustitvi pojasnilne dolžnosti, zato uporaba 2. odstavka 214. člena ZPP ne pride v poštev. Zanikanje trditev tožeče stranke glede pojasnilne dolžnosti je bilo pravočasno, podano po prejemu vloge, v kateri je tožeča stranka svoje trditve substancirala, in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo, tako da tudi kršitev 286. člena ZPP ni bilo.

9Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvega sodišča, da je 16. člen ZPKrv lex specialis napram določbam 47. in 48. člena ZZDej glede pojasnilne dolžnosti v zvezi s prejemom transfuzije. Soglasje za prejem krvi ni potrebno, če je transfuzija nujna za varovanje življenja posameznika (3. odstavek 16. člena ZPKrv). Da je bilo zdravljenje tožnika s transfuzijo nujno, ni prerekano. Razen tega pa zaradi statistične neznatnosti primerov okužb z darovano krvjo pojasnilna dolžnost tudi po ZZDej ni bila potrebna. Pojasnilna dolžnost ne nalaga zdravniku, da pacientu pojasni vse mogoče zaplete, ki bi lahko nastali pri zdravljenju, poučiti ga mora le o tistih zapletih, ki se ob določenem medicinskem posegu pojavljajo v nezanemarljivem številu (3). Višje sodišče pa še dodaja, da tožnik, na katerem je dokazno breme glede vzročnosti, tekom postopka niti navajal ni, da ne bi dal soglasja za prejem transfuzije, če bil poučen o možnosti, da zboli za hepatitisom B.

10Žig prvostopenjskega sodišča na odgovoru četrto tožene stranke (drugotožena stranka v zadevi III P 1004/2010, ki je bila pridružena k tej zadevi) na tožbo potrjuje, da je v spis skupaj z odgovorom na tožbo vložila tudi priloge v treh izvodih. Med prilogami so bili izpisi izdanih krvnih komponent – izpis izdanih izdelkov Zavoda RS za transfuzijsko medicino v časovnem obdobju od 2. 9. 2006 do 24. 10. 2006 za pacienta M.K. ter izpisi iz laboratorijskih podatkov po št. krvi Oddelka za transfuzijologijo Maribor. Vročilnica, pripeta k list. št. 29 spisa P 1004/2010-III, dokazuje, da so bile priloge vročene pooblaščencu tožnika 17. 6. 2010. Pritožbeno zatrjevanje, da tožnik izpisov testiranj darovane krvi ni prejel, je protispisno. Vročilnica je verodostojna listina. Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da je bilo z vročitvijo karkoli narobe, zato vročilnica v spisu dokazuje, da so ji bili odgovor na tožbo skupaj s prilogami vročeni (224. člen ZPP).

11Res je, da lahko izvedensko mnenje temelji le na listinah, ki so verodostojne. Vendar pa ni mogoče kot verodostojne označiti le originale listin. Če ni utemeljenega dvoma v pristnost kopije, kot dokaz zadostuje tudi ta. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji navajala le, da ne priznava verodostojnosti predloženih izpisov testiranj krvi. Četrto tožena stranka se je branila, da v spis vloženi računalniški izpisi predstavljajo izvirnik listin, saj gre za teste, ki se hranijo le v računalniški obliki. Tožeča stranka se šele v pritožbi sklicuje na Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, vendar tudi tokrat nekonkretizirano, saj ne navaja kaj konkretno pri v spis vloženih izpiskih ni v skladu z zakonom. Iz trditev četrto tožene stranke, da so izpisi v spisu edini možni in da so takšni, kakršni so bili vnešeni v računalniško evidenco, jasno izhaja zatrjevanje, da so v spis vloženi elektronski izpisi verodostojni. Le če bi tožeča stranka substancirano prerekala verodostojnost v spis vloženih izpisov, bi morala tožena stranka dokazovati, da so v spis vloženi izpisi skladni z vnesenimi podatki. Golo prerekanje verodostojnosti elektronske oblike dokumentov za dvom v njihovo verodostojnost ne zadostuje. Prvi odstavek 227. člena ZPP ne določa, da mora stranka predložiti listino v originalu, pač pa predpisuje edikcijsko dolžnost (dolžnost stranke predložiti tudi zanjo neugodno listino).

12Iz odgovora k vprašanju 4 izvedenskega mnenja izhaja, da so bila testiranja krvi četrto tožene stranke v letu 2006 skladna z veljavno zakonodajo in priporočili Sveta Evrope. Vsi postopki v zvezi s pripravo krvi za transfuzijo, vključno s testiranjem krvi krvodajalca, so bili avtomatizirani. Vodeni in nadzirani so bili preko računalniškega sistema za vso Slovenijo, tako da ni bilo možno pripraviti sveže zmrznjeno plazmo iz doze krvi krvodajalca, katera ni bila testirana in negativna, ker jo je sistem blokiral. Glede na to ugotovitev izvedenskega mnenja je neutemeljena zahteva tožeče stranke, naj izvedenci ponovno testirajo odvzete vzorce vseh 936-ih krvodajalcev, od katerih je tožnik prejel kri. Testiranje je bilo opravljeno skladno z mednarodnimi standardi, ki so garantirali največjo stopnjo nadzora nad kvaliteto dela, zagotovljena je bila velika občutljivost testiranja, človeški faktor pa izključen. Tudi če bi se izkazalo, da bi sedaj dostopni testi zaznali virus v krvi katerega od krvodajalcev, to ne bi vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi. Potrebno je namreč presoditi, ali so bila testiranja krvi opravljena skladno s standardi, ki so veljali v času škodnega dogodka.

13Iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta se izvedenki, katerima je bilo izvedensko delo zaupano (za izdelavo mnenja ju je določila ravnateljica zaprošenega Hrvaškega zavoda za transfuzijsko medicino), oprli na zdravstveno dokumentacijo, ki je bila poslana skupaj s sklepom o angažiranju izvedenca. Iz sklepa pa izhaja, da je bila poslana vsa zdravstvena dokumentacija v spisu. To dokumentacijo tožeča stranka ima, torej ve na podlagi katere dokumentacije je bilo izdelano izvedensko mnenje, in se je o njej in mnenju lahko izjavila. Stališče tožeče stranke, da je bilo mnenje narejeno na podlagi interpretacije spornih dokumentov s strani toženih strank, ne vzdrži. Izvedenki sta priznani strokovnjakinji z dolgoletnimi izkušnjami v testiranju krvi in s krvjo prenosnih bolezni. Mnenje je strokovno utemeljeno, priloženi so mu dokumenti, ki sta jih izvedenki (razen dokumentacije, poslane s strani sodišča) uporabili pri delu, ugotovitve in zaključki mnenja so natančno obrazloženi in niso identični zaključkom mnenj zdravnikov, ki so jih v spis vložile toženke. Mnenje torej ne sledi interpretaciji podatkov s strani toženk. Dvoma v njegovo objektivnost zato sodišče nima.

14Za ponovitev testiranja tožnikove krvi, vzete ob hospitalizaciji 2. 9. 2006, ni potrebe, ker rezultat ni odločilnega pomena za odločitev v pravdi. Ni namreč odločilno, ali je bil tožnik že ob sprejemu v bolnišnico okužen (anti-HBc pozitiven) ali ne in se je okužil s prejetimi krvnimi pripravki, ker ne v prvem ne v drugem primeru ni mogoče ne tretji ne četrto toženi stranki očitati nestrokovnega ravnanja, tretji toženki pa tudi ne kršitve pojasnilne dolžnosti. Ni pomembno ali je tožnik zbolel za po-transfuzijskim hepatitisom B ali reaktivacijskim hepatitisom B, ker tretji in četrti toženki glede na ugotovitve izvedenskega mnenja ni mogoče očitati nestrokovnega ravnanja ne v zvezi s po-transfuzijskim ne v zvezi z reaktivacijskim hepatitisom B.

15Kot rečeno je izvedensko mnenje ustrezno utemeljeno, tudi nobenih nejasnosti in protislovij ni v njem, niti dvomov vanj, zato za dopolnitev mnenja ni utemeljenega razloga. Očitki o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), enakopravnosti pravdnih strank in kršitev 22. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah niso utemeljeni. Ker pa izvedenk kljub predlogu tožeče stranke sodišče ni zaslišalo, bi lahko šlo za kršitev načela ustnosti, katerega odraz je tudi določba 1. odstavka 253. člena ZPP. Ta kršitev bi lahko predstavljala kršitev postopka relativnega značaja, če pisno izvedensko mnenje ne bi bilo dovolj izčrpno, natančno, nedvoumno, razumljivo in jasno. Izvedenskemu mnenju pa teh pomanjkljivosti ni mogoče očitati, zato dejstvo, da sodišče izvedenk ni zaslišalo, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Procesne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP tako sodišče ni zagrešilo (4).

16Obrazloženo pokaže, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve (2. odstavek 350. člena ZPP), prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP); četrto tožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. Ada Polajnar – Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom v Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998; Igor Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, 2002, št. 5; sodba VS RS II Ips 378/2004, sklep VS RS II Ips 615/2007

(2) Mateja Končina Peternel, Temeljno o odškodninski odgovornosti zdravnika, Pravosodni bilten št. 3/2000

(3) Odločbe VS RS II Ips 99/2006, II Ips 88/2009.

(4) Gl. komentar J. Zobca k 253. členu ZPP v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS in GV Založba.