VSC sodba Cpg 385/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 441/2011 z dne 13.9.2012 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 186438/2010 z dne 16.12. 2010 se v 1. in 3. odstavku izreka v celoti vzdrži v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 580,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 96,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2011 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 120,58 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe.”

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da je sodišče na zahtevo tožene stranke (zahteva podana v pripravljalni vlogi 22.8.2011) dne 13.9.2012 opravilo narok, na katerega pa tožena stranka kljub pravilnemu vabilu, katero je izkazano, ni pristopila. Tožena stranka je bila v vabilu za narok za glavno obravnavo opozorjena na posledice izostanka z naroka, in sicer, da če ne pride na narok za glavno obravnavo, kljub temu, da je bila v redu vabljena, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo,s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave), če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. člen ZPP). Tožena stranka je za narok 13.9.2012 sicer 7.9.2012 poslala opravičilo, v katerem je navedla, da je zaradi prometne nesreče z dne 16.7.2012 in zaradi terapij od 17.7.2012 dalje v bolniškem staležu, o čemer pa ni predložila nobenega dokazila. Sodišče je toženo stranko že ob zadnjem preklicu in preložitvi naroka obvestilo, da si naj zagotovi zastopanje po pooblaščencu, ker sodišče naroka več ne bo prestavljalo. Prav tako je iz strani tožene stranke priložene odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16.8.2012 (priloga B 13), katero je priložila k prejšnjemu opravičilu za izostanek z naroka razvidno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke začasno nezmožen za delo od 16.do 31.8.2012, od 1.9.2012 dalje pa je spet zmožen za delo. Glede na navedeno niso podani pogoji za preložitev naroka v skladu s 115. členom ZPP, zato sodišče izostanka tožene stranke z naroka ni opravičilo. Ker je tožena stranka zahtevala izvedbo naroka, na katerega ni pristopila, sodišče pa je ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) je upoštevaje določilo 453.a in 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naprti stroške tega postopka.

V pritožbi najprej tožena stranka opozarja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na napačna zakonska določila, na podlagi katerih je izdalo izpodbijano sodbo, saj je tožena stranka odgovorila na tožbo in je tako sklicevanje na 453.a člen ZPP v zvezi s 316. členom ZPP zmotno.

Prav tako se je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje smiselno napačno sklicevalo na 454. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride na narok, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP.

Pritožba opozarja, da sta obe pravdni stranki zahtevali izvedbo naroka, tožeča stranka sicer ne izrecno, vendar tudi ni izrecno predlagala, da sodišče odloči na podlagi listinsko izvedenih dokazov, je pa zahtevala zaslišanje priče in je torej smiselno zahtevala izvedbo naroka. Ker sta obe stranki zahtevali izvedbo naroka, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave in je tudi določba 454. člena ZPP v nasprotju z ustavno določbo 22. člena Ustave RS glede enakega varstva pravic , ki zahteva, da sodišče vse pravne in dejanske navedbe strank vzame na znanje in se do njih tudi opredeli.

Pritožba še dodaja, da je na narok 13.9.2012 sodišče vabilo priči T. V. in P. G., po eno pričo vsake stranke in obe sta se vabilu odzvali, vendar sodišče priče V. ni hotelo zaslišati niti dati njene izjave na zapisnik, čeprav je večkrat ponovila in sodišču pojasnila, da je po naročilu očeta- direktorja tožene stranke ona izvajala vso komunikacijo in naročila do tožeče stranke. To lahko potrdi priča G., ki je bila vabljena na predlog tožeče stranke, pa tudi ona ni bila zaslišana.

Pritožba še navaja, da ugovarja plačilu vseh stroškov izvršilnega postopka, ker tožeča stranka ni opravila nalog kot mandatar.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba ima prav, ko meni, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določbo 453.a člena ZPP v zvezi s 316. členom ZPP kot pravno podlago za izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, saj je v postopku v sporih majhne vrednosti 453.a člen ZPP pravna podlaga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave le tedaj: “Če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Na posledico iz prejšnjega odstavka je treba toženo stranko ob vročitvi tožbe opozoriti.”

Nedvomno za takšno procesno situacijo v sporni zadevi ne gre, saj iz navedb izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje povzema navedbe obeh pravdnih strank izhaja, da se je postopek v tej sporni zadevi začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (račun št... z dne 4.5.2010 z zapadlostjo 19.5.2010) na znesek 580,73 EUR in da je sedaj tožena stranka sklepu o izvršbi ugovarjala po temelju in višini ter pojasnila, da je pri upniku, sedaj tožeči stranki naročila pravno pomoč v zvezi s pridobitvijo pravne listine, potrebne za vpis lastninske pravice na nepremičnini, tožeča stranka pa je pridobila napačno listino in zaradi obrazloženega ugovora se je sklep o izvršbi razveljavil v delu, kolikor je bila dovoljena izvršba, postopek pa se je nadaljeval glede tožbenega zahtevka in izvršilnih stroškov v pravdnem postopku. Navedbe tožeče stranke so bile, da je v februarju 2010 prejela ustno naročilo tožene stranke za sestavo pogodbe o obnoviti izgubljene listine za kupoprodajno pogodbo za stanovanje, sklenjeno med B. L. oprema d.d. - v stečaju in R. L. d.o.o. z dne 29.6.1999 in ugotovila je, da se overjena pogodba nahaja v zbirki listin zemljiške knjige pod Dn 2044/99, o čemer je obvestila toženo stranko in ker je s tem naročilo bilo izpolnjeno, je izdala sedaj vtoževani račun skladno z veljavno odvetniško tarifo, tožena stranka pa je zatrjevala, da tožeči stranki ni naročila sestavo pogodbe o obnovitvi izgubljene listine,ampak pravno pomoč v zvezi s pridobitvijo pravne listine, potrebne za vpis lastninske pravice na nepremičnini in zaradi neaktivnosti tožeče stranke ni prejela prave listine, zato je v celoti zavrnila plačilo storitve, ki je tožeča stranka ni izvršila.

Povzete navedbe nedvomno potrjujejo pritožbene navedbe, da je tožena stranka podala pravočasen odgovor na tožbo in da zato ni mogoče govoriti o procesni situaciji iz 453.a. člena ZPP, toda v postopku v sporu majhne vrednosti je sodbo na podlagi pripoznave mogoče izdati tudi v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 454. člena ZPP in tudi pritožba sama to navaja, vendar trdi, da takšni pogoji niso bili izpolnjeni.

Določba člena 454 ZPP glasi: “Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Če je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če so izpolnjeni pogoji iz 317. člena tega zakona. Če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Če sta obe stranki zahtevali izvedbo naroka, pa nobena ne pride, čeprav sta bili v redu vabljeni, se šteje, da je tožba umaknjena. ”

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je dejansko stanje med pravdnima strankama bilo sporno in to pritožba še posebej izpostavlja, ko izpodbija utemeljenost izvršilnih stroškov in poudarja, da tožeča stranka tako ni opravila zaračunane storitve, pritožbeno sporno tudi ni, da je tožena stranka zahtevala s svojo vlogo z dne 22.8.2011 izvedbo naroka in takoj ko v primeru spornega dejanskega stanja ena od strank zahteva izvedbo naroka, mora sodišče narok razpisati.

Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje za 13.9.2012 razpisalo narok za glavno obravnavo in ni pritožbeno sporno, da je nanj tožena stranka bila pravilno vabljena in da na narok ni pristopila in pritožbeno ni sporno, da tožena stranka za izostanek ni imela opravičljivega razloga.

V takšni procesni situaciji, ko je dejansko stanje sporno in stranka, ki je zahtevala razpis naroka ter je nanj pravilno vabljena, na narok ne pristopi, je sodišče prve stopnje vezano na specialno ureditev po tretjem odstavku 454. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti kot sankcijo za odsotnost tožene stranke, ki je zahtevala razpis naroka, določa fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka in izdajo sodbe na podlagi pripoznave ob izpolnjenih pogojih iz 316. člena ZPP.

Pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da je razpis naroka zahtevala tudi tožeče stranka, pri čemer pritožba prizna, da ta zahteva s strani tožeče stranke ni bila izrecno postavljena, ampak na način, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče, očitno meri na to, da bi sodišče prve stopnje vendarle moralo opraviti narok in izvajati dokaze, vendar pa so pritožbene navedbe zmotne tako glede zahteve za razpis naroka s strani tožeče stranke kot glede dolžnosti izvedbe naroka in izvajanja dokazov na njem, ko pritožba pove, da sta na narok pristopili tako priča tožeče stranke kot tožene stranke.

Zahteva za razpis naroka mora biti s strani stranke izrecno in določno postavljena in se ta zahteva ne domneva na podlagi podanih dokaznih predlogov strank, če te predlagajo zaslišanje strank in zaslišanje prič, kar je nesporno v teoriji in uveljavljeno v sodni praksi.(1)

Takšne izrecne zahteve pa tožeča stranka ni podala, kar priznava tudi pritožba, sodišče prve stopnje pa je vabilo na narok, ki ga je zahtevala tožena stranka zaradi spornosti dejanskega stanje seveda tudi pričo po dokaznem predlogu tožeče stranke in to ne dokazuje, da bi razpis naroka terjala tožeča stranka.

Četudi bi razpis naroka zahtevala tožeča stranka in zahtevala ga je nedvomno tožena stranka, pa prisotnost tožeče stranke na naroku še ne ekskulpira tožene stranke glede pravnih posledic njene odsotnosti z naroka, katerega razpis je zahtevala. Procesne posledice vselej zadenejo tisto stranko, za katero so predpisane in to je v obravnavanem primeru tožena stranka, ki je (tudi, če bi držalo, da je razpis naroka prav tako zahtevala tožeča stranka)zahtevala razpis naroka, pa na narok ni pristopila.

Tako je sodišče prve stopnje ob odsotnosti tožene stranke z naroka, katerega razpis je zahtevala, moralo brez nadaljnjega obravnavanja izdati izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, saj tudi pritožbeno ni sporno, da so izpolnjeni pogoji po 316. členu ZPP (določba člena 316. ZPP glasi: “Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave).

Sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). Izdaja sodbe na podlagi pripoznave se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka tega člena poprej dobijo obvestila.

Pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko prekliče tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke do izdaje sodbe.”). Če se je pri tem sklicevalo na določbo člena 453.a ZPP to še ne pomeni, da je zaradi tega pritožbe utemeljena, saj je nedvomno v pritožbenem postopku potrjeno, da je sodba na podlagi pripoznave utemeljeno izdana, res pa na drugi pravni podlagi, to je skladno z določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP, kar pa na pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje ne vpliva.

Ker je toženi stranki nedvomno bila dana možnost, da svoje pravice, ki so ji dane po zakonu uresniči, to je, da se njene trditve in dokazi preizkusijo v kontradiktornem postopku, s tem ko je sodišče sledilo njeni zahtevi za razpis naroka, ji niso v ničemer kršene ustavne pravice po 22. členu Ustave RS, saj se je z lastno neaktivnostjo odpovedala ustavni pravici do enakega varstva pravic.

Pritožba po povedanem neutemeljeno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo na naroku zaslišati pričo tožene stranke, ki je na narok pristopila in bi vedela povedati vse enako kot zakoniti zastopnik tožene stranke, saj je sodišče vezano na jasno zakonsko določilo, da takoj ko nastopijo razlogi za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, mora brez nadaljnjega obravnavanja izdati takšno sodbo ali drugače povedano, ko ob otvoritvi naroka ugotovi, da stranka, ki je zahtevala razpis naroka ne pristopi in za odsotnost nima opravičljivega razloga, se le ugotovi, da so nastopili pogoji za izdajo sodbe kot jo predpisuje tretji odstavek 454.člena ZPP in se dokazi, ki so predlagani, ne izvajajo. Zato seveda ni bila zaslišana nobena od prič, ki so pristopile na narok.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da so sankcije, kot so določene v tretjem odstavku 454.člena ZPP vezane na odsotnost stranke, ki jo, če je to pravna oseba, v pravdnem postopku zastopa zakoniti zastopnik (direktor, poslovodja), kar je skladno z 78.členom ZPP (ki glasi: “Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona.”). Sankcije torej lahko nastopijo, če na narok ne pristopi zakoniti zastopnik, ki predstavlja stranko in pritožbeno ni sporno, da na narok za toženo stranki ni pristopil zakoniti zastopnik.

Toženo stranko bi lahko na naroku zastopal pooblaščenec, na kar je tožena stranka bila opozorjena in to ni pritožbeno sporno, vendar pa tožena stranka pooblaščenca ni določila, če pa bi ga in bi pooblaščenec pristopil na narok, potem do pravnih posledic po tretjem odstavku 454. člena ZPP ne bi moglo priti. Priča, to je hči zakonitega zastopnika tožene stranke pa ni nastopala kot pooblaščenec tožene stranke, zato njena prisotnost na naroku ni mogla vplivati na to, da zakonske posledice, določene za toženo stranko v sporu majhne vrednosti v primeru, če tožena stranka narok zahteva, pa nanj ne pristopi, ne bi nastopile.

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ni kršilo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je zgolj pavšalno izpodbijala izrek o stroških postopka, ko je navajala, da stroškov (izvršilnih) ni dolžna plačati, ker tožeča stranka storitve ni opravila, toda potem, ko je v tem postopku ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, to v stroškovnem smislu pomeni, da je tožeča stranka s tožbo v celoti uspela in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, tako kot je pravilno materialno pravno odločilo sodišče prve stopnje, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ( 353.člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka ( prvi odstavek 165.člena ZPP).

-----

op. št. (1): Tako sodba in sklep VSL II Cp 181/2011.