VSRS Sodba IV Ips 94/2013

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o sankciji spremeni tako, da se kršitelju:

- za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena
Zakona o pravilih cestnega prometa, opisan pod 1. točko izreka, na podlagi iste zakonske določbe
določi globa 1.200,00 (tisoč dvesto) € in stranska sankcija 18 (osemnajst) kazenskih točk v cestnem prometu;

- za prekršek po četrtem odstavku 42. člena
Zakona o pravilih cestnega prometa, opisan pod 2. točko izreka, na podlagi iste zakonske določbe
določi globa 300,00 (tristo) € in stranska sankcija 3 (tri) kazenske točke v cestnem prometu;

- za prekršek po sedmem odstavku 110. člena
Zakona o pravilih cestnega prometa,

opisan pod 3. točko izreka, na podlagi iste zakonske določbe
določi globa 500,00 (petsto) €,

- nakar se obsojencu na podlagi prvega in drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških izreče

enotna globa 2.000,00 (dva tisoč) €

in

enotna stranska sankcija 21 (enaindvajset) kazenskih točk v cestnem prometu.

Kršitelju se na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških v izrečeno enotno globo všteje čas pridržanja od 9. 7. 2011 od 00.40 ure do 7.45 ure, in sicer v znesku 20 €.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne in se potrdi izpodbijana pravnomočna sodba.

A.

1

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo PR 1483/2011 z dne 2. 8. 2012 A. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), četrtem odstavka 42. člena ZPrCP in sedmem odstavka 110. člena ZPrCP. Za prvi prekršek je kršitelju izreklo globo 1.200 € in 18 kazenskih točk ter mu v izrečeno globo vštelo čas pridržanja. Za drugi prekršek mu je izreklo globo 300 € in 3 kazenske

točke, za tretji prekršek pa globo 500 €. Kršitelju je naložilo plačilo sodne takse. Zoper sodbo pritožba ni bila vložena.

2

Vrhovn

a državna tožilka vlaga z

oper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti

, iz razloga po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami o steku (27. člen ZP-1), saj je sankcije za vsak posamezni prekršek izreklo,

namesto, da bi sankcije določilo in nato izreklo enotne sankcije za vse tri prekrške, v enotno izrečeno globo pa vštelo čas pridržanja. Opozarja tudi, da bi sodišče v okviru pravnega pouka kršitelja moralo obvestiti o možnostih, pogojih in postopku izbrisa kazenskih točk na podlagi opravljenih zdravstvenih pregledov in udeležbe v programih dodatnega usposabljanja za varno vožnjo po določbah Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz). Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo deseti odstavek 22. člena ZP-1. Glede na navedene kršitve Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju, ki se o njej ni izjavil.

B.

4

Vrhovno sodišče pritrjuje vlagateljici zahteve, da sodišče pri izreku sankcij ni uporabilo določbe prvega odstavka 27. člena ZP-1, po kateri se v primeru, ko storilec z enim dejanjem ali z več dejanji stori več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim sodiščem, določi

najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Sodišče je v nasprotju z navedeno določbo izreklo sankcije za vsak posamezni prekršek, enotne sankcije pa ni izreklo.

5Ni pa moč pritrditi vlagateljici zahteve, da bi sodišče moralo v okviru pravnega pouka kršitelja obvestiti o možnostih, pogojih in postopku izbrisa kazenskih točk na podlagi opravljenih zdravstvenih pregledov in udeležbe v

programih dodatnega usposabljanja za varno vožnjo po določbah ZVoz. Drži sicer, da je po določbi desetega odstavka 22. člena ZP-1 takšno obvestilo sestavni del pravnega pouka v vsaki odločbi, s katero se izrečejo kazenske točke v cestnem prometu, vendar v obravnavanem primeru kršitelj do udeležbe v teh programih ni

bil upravičen.

6Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZVoz se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo lahko udeleži imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki do dneva, ko opravi program, ne preseže 17 kazenskih točk, v obravnavanem primeru pa je kršitelj skupaj dosegel 21 kazenskih točk. Kršitelj prav tako ni bil upravičen do izbrisa kazenskih točk na podlagi udeležbe na zdravstvenem pregledu s svetovanjem (76. člen ZVoz) oziroma v rehabilitacijskem

programu (45. člen ZVoz). Imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja se kazenske točke, izrečene za prekršek vožnje pod vplivom alkohola, v primeru udeležbe v navedenih programih iz kazenske evidence izbrišejo le, če je imel v organizmu med 0,24 in 0,38 (tretji in četrti odstavek 76. člena ZVoz) oziroma med 0,38 in 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (tretji odstavek 45. člena ZVoz). V primeru, ko je imel storilec več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (v obravnavanem primeru je znašala ta vrednost 0,77) pa se

storilcu izreče stranska sankcija 18 kazenskih točk, kar ima za posledico uvedbo postopka po 202. č členu ZP-1 (odločanje o prenehanju veljavnosti vozniškega

dovoljenja). Ker torej kršitelj možnosti za izbris določenega števila kazenskih točk z udeležbo v navedenih programih ni imel, ga sodišče tudi ni bilo dolžno poučiti v skladu z desetim odstavkom 22. člena ZP-1.

C.

7Glede na ugotovljeno kršitev materialnih določb zakona (prvi odstavek 27.

člena ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu za vsak posamezni prekršek sankcije določilo, nato pa izreklo enotno globo v višini 2.000,00 € in enotno stransko sankcijo 21 kazenskih točk v cestnem prometu. Pri tem je upoštevalo vrsto in višino sankcij, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, pri izreku enotne sankcije pa tudi drugi odstavek 27. člena ZP-1, po katerem mora biti enotna sankcija enaka seštevku posameznih sankcij iste vrste. Na

podlagi prvega

odstavka 112. člena ZP-1 je kršitelju v izrečeno enotno globo vštelo čas pridržanja od 9. 7. 2011 od 00.40 ure do 7.45 ure, in sicer v znesku 20 €.

8

Ker ostale v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo v preostalem delu zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).