VSRS Sklep X Ips 272/2013

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale, št. 351-571/2010-25236 z dne 30. 6. 2011. Z navedeno odločbo je bilo investitorki A. A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta z oznako „S1“(enostanovanjska stavba) s komunalno ureditvijo in gradnjo opornega zidu, na zemljiščih parc. št. 15 in 16 k. o... pod tam navedenimi pogoji. Revident je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeloval kot stranski udeleženec. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-454/2011-2-MP z dne 23. 4. 2012, zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbo, da vrednost njegovih pravic presega 20.000,00 EUR in da mu, v posledici nezakonito izdanega gradbenega dovoljena, nastaja težko nadomestljiva škoda v obliki bistvenega razvrednotenja njegove nepremičnine, katere obseg bistveno presega 20.000,00 EUR.

7V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o izdanem gradbenem dovoljenju. V tej odločbi pravica ali obveznost stranke oziroma stranskega udeleženca ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X 494/2012).

8Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

10Revident je kot pomembni pravni vprašanji zastavil vprašanji: „Kakšne pravice ima tretji udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja“; in: „Ali je dopustno, da posameznika kot stranskega udeleženca sodišče (pravilno upravni organ) ne povabi v postopek in mu ne omogoči izjave.“

11Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji, ki ju revident zastavlja, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče njegovo revizijo vsebinsko obravnavalo. Vprašanji namreč nista konkretizirani na način, opisan v 9. točki te obrazložitve. Zastavljeni sta le na splošni in načelni ravni in zahtevata le splošne in načelne odgovore, ki pa v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dvomov ali dilem. Zaradi takih vprašanj, po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, revizija ni dovoljena (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 329/2008, X Ips 89/2009, X Ips 206/2010, X Ips 346/2011, X Ips 107/2011, X Ips 12/2012, X Ips ).

12V upravnem postopku lahko poleg strank sodelujejo tudi stranski udeleženci. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 43. člena določa, da je stranski udeleženec oseba, ki zatrjuje, da vstopa v (tuj) postopek zaradi varstva svojega pravnega interesa, to je svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kot to določa drugi odstavek 43. člena ZUP.

13Na podlagi teh jasnih določb 43. člena ZUP tudi v teoriji upravnega prava in v upravnosodni praksi ni dvomov ali dilem, da lahko v upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke (aktivne stranke) oziroma po uradni dolžnosti (proti pasivni stranki) varujejo svoje pravice ali pravne koristi tudi stranski udeleženci. Obseg varstva njihovih pravic in pravnih koristi je odvisen od njihove aktivnosti in omejen z njihovim pravnim interesom v (tujem) postopku. V tem obsegu (izključno zaradi varstva svoje neposredno na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi) lahko izvršujejo tudi svoje procesne pravice. Katere svoje pravice in pravne koristi v upravnem postopku varujejo, pa je odvisno od relevantnega materialnega prava in dejanskih okoliščin primera.

14Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah že zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist (npr. I Up 1180/2002 z dne 13. 7. 2005, I Up 1435/2003 z dne 31. 3. 2005, I Up 183/2006 z dne 8. 4. 2009, X Ips 329/2010 z dne 18. 5. 2011). Tako stališče Vrhovnega sodišča je skladno tudi s stališčem Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, v 17. in 18. točki obrazložitve, med drugim navedlo, da \"stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno\". Navedlo je še, \"da pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist\" in da \"v upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati dejanskega interesa\".

15Prav tako so jasne določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), veljavnega v času izdaje gradbenega dovoljenja, glede seznanitve strank, vabljenja v postopek ter podajanja izjav. Prvi odstavek takrat veljavnega 63. člena ZGO-1 je določal, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve povabi stranke, da se seznanijo z nameravano gradnjo in da se o njej izrečejo na obravnavi. V tem vabilu je bilo treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se obravnave ne bi udeležile in izostanka opravičile, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da je revident imel položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, in se je upravnega postopka udeleževal skupaj s pooblaščenko.

16Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-, ki jo revident tudi uveljavlja za dovoljenost revizije, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

17Revident zatrjuje, da ima „odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zanj zelo hude posledice, saj gre s predvideno gradnjo za praviloma ireverzibilne posege v okolje ter lastninsko pravico tožnika.“

18Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s pavšalno navedbo glede posega v okolje in njegovo lastninsko pravico, ne da bi obrazložil, zakaj izdaja obravnavanega gradbenega dovoljenja zanj predstavlja zelo hude posledice, ter to tudi izkazal, zahtevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil.

19Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

20Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

K III. točki izreka:

21Ker lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče na zahtevo tožnika izda začasno odredbo zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 le do odločitve o reviziji, Vrhovno sodišče pa je revizijo s tem sklepom zavrglo, je ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.