VSRS Sklep X Ips 259/2013

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Upravne enote Gornja Radgona, št. 330-1484/2011-3 z dne 2. 9. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-61/2011/6 z dne 20. 7. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, s katerim je ta zavrgel predlog za obnovo postopka, končanega z delno odločbo o denacionalizaciji istega organa, št. 321-167/93-148/AŽ z dne 25. 4. 2003, in dopolnilno odločbo o denacionalizaciji, št. 321-167/93-148 AŽ z dne 13. 5. 2003. Predlog za obnovo, v katerem revidentka uveljavlja obnovitvena razloga iz 2. in 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bil zavržen na podlagi drugega odstavka 263. člena ZUP.

4Revidentka skupaj z revizijo vlaga tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to, da je izpodbijano sodbo prejela 28. 6. 2013, je bil (upoštevaje določbo 83. člena Zakona o sodiščih – ZS) zadnji dan roka za vložitev revizije 29. 8. 2013. Ker je zato revizija, vložena 30. 7. 2013, pravočasna, Vrhovno sodišče o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni posebej odločalo.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavani zadevi je predmet spora dovoljenost obnove upravnega postopka. To pa ni spor, v katerem bi bila pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Zato niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (prim. X Ips 175/2011, X Ips 34/2012, X Ips 39/2012).

8Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z naslednjimi vprašanji:

ali je sodišče prve stopnje kršilo določbo 263. člena ZUP, ki določa izjemo od časa, ki ga isti člen določa kot subjektivni in objektivni čas za vložitev obnove postopka;

ali je od izdaje delne in dopolnilne odločbe o denacionalizacije ter v pritožbenih in tožbenih navedbah sporno vprašanje državljanstva prejšnje lastnice B. B. vprašanje, ki bi ga prvostopenjski organ moral v denacionalizacijskem postopku rešiti po uradni dolžnosti v posebnem predhodnem postopku in pridobiti pravnomočno odločbo pristojnega organa za ugotavljanje državljanstva, kot to določa 63. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in je o tem zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v navedenih odločbah;

ali je sodišče prve stopnje glede obnovitvenih razlogov pravilno uporabilo materialno pravo oziroma določila 2. in 4. točke 260. člena ZUP glede potrdila o državljanstvu za prejšnjo lastnico B. B.;

ali je sodišče prve stopnje s pravnim poukom kršilo revidentkine ustavne pravice, ker ni ugotovilo nezakonitosti akta po 66. členu ZUS-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS.

11Vprašanje pod točko a), ki meri na nepravilno uporabo določbe petega odstavka 263. člena ZUP(1) o pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ni pomembno po vsebini obravnavne zadeve. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na tej določbi, temveč na tem, da so bili glede v predlogu za obnovo predlaganih obnovitvenih razlogov iz 2. in 4. točke 260. člena ZUP izpolnjeni pogoji za zavrženje revidentkinega predloga na podlagi določbe drugega odstavka 267. člena ZUP(2), ker okoliščine, na katere se njen predlog opira, niso bile verjetno izkazane. Vrhovno sodišče v zvezi z navedenim še pojasnjuje, da upravni organ kot razlog za zavrženje sicer navaja tudi pravočasnost, vendar v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 1. točke 260. člena ZUP, ki pa ga revidentka ni uveljavljala in na katerega se določba petega odstavka 263. člena ZUP, ki določa izjeme od objektivnega roka treh let, ne nanaša.

12Tudi vprašanje pod točko b) ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Meri namreč na nepravilnost uporabe določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen(3) (torej pravilno uporabo materialnega prava) v postopku izdaje denacionalizacijskih odločb, katerih obnovo revidentka predlaga. To pa ni vprašanje, ki bi se nanašalo na katerega od uveljavljanih obnovitvenih razlogov, niti na katerikoli drug obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP.

13Vprašanje pod točko c) je splošno vprašanje o pravilni uporabi materialnega prava v obravnavani zadevi in kot tako ne izpolnjuje standarda opredeljenosti pomembnega pravnega vprašanja, kot je pojasnjeno v 9. točki te obrazložitve. S tako splošno zastavljenim vprašanjem o materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe ni izpolnjen namen instituta dovoljenosti revizije, na podlagi katerega je v zvezi z določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija dovoljena le zaradi vprašanj, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na navedeno revidentka tudi s tem vprašanjem ni izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1.

14Po vsebini obravnavane zadeve pa ni pomembno niti vprašanje pod točko d), ki se nanaša na dovoljenost pritožbe zoper izpodbijano sodbo v zvezi z določbo 66. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 (ki določa primere, ko je v upravnem sporu zoper sodbo sodišča prve stopnje dovoljena pritožba) je pritožba dovoljena tudi v primeru, če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Na podlagi 66. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu iz 4. člena ZUS-1, tj. v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi, v kateri revidentka izpodbija upravni akt v upravnem sporu, kot rednem sodnem varstvu na podlagi določbe 2. člena ZUS-1, pa ne gre za tak primer, in sicer ne glede na to, da revidentka s tožbo uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic (prim. I Up 547/2012, I Up 383/2012).

15Glede na navedeno v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

16Revizija pa tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je revidentka tudi uveljavlja. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

17Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 249/2012, X Ips 317/2012, X Ips 348/2012, X Ips 376/2012, X Ips 400/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Tega pa revidentka v obravnavani zadevi ni storila, saj razen trditve, da naj bi bila revizija dovoljena tudi po tej določbi ZUS-1, sploh ni ničesar navajala.

18Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

19Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

Op. št. (1): Peti odstavek 263. člena ZUP določa: „Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona.“

Op. št. (2): Prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP določata: „(1) Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. (2) Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.“

Op. št. (3): Tretji odstavek 63. člena ZDen določa: „Na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena tega zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.“