VSL sklep II Cp 2085/2013

I. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2013 (red. št. 94) v izpodbijanem delu (to je točkah 1. in 2. izreka) ter sklep z dne 29. 5. 2013 (red. št. 98 a) potrdi.

II. Pritožba prve tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2013 (red. št. 93) potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 20. 5. 2013 (red. št. 94) delno ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke in toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da s trase poti, ki v približni širini 2,5 m teče po delu nepremičnin, ki so navedene v izreku pod točko 1, odstrani material v obliki zemlje in druge ovire, ki onemogočajo prehod tožeče stranke z v izreku naštetimi vozili oziroma peš. V nadaljevanju ji je prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest prve tožeče stranke (točka 2 izreka). Kar je slednja zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka 4 izreka). Postopek po tožbi drugo tožeče stranke C. V. je ustavilo (točka 3 izreka). O stroških postopka je odločalo s posebnim sklepom in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne prvi tožeči stranki 588,72 EUR s pripadki (sklep z dne 29. 5. 2013). Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe in postopek po predlogu, ki ga je vložil drugo tožeči C. V., ustavilo, predlog prve tožeče stranke pa je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki povrniti 44,72 EUR stroškov postopka z začasno odredbo s pripadki (sklep z dne 20. 5. 2013, red. št. 93).

2Tožena stranka s pritožbama izpodbija sklep z dne 20. 5. 2013, red št. 94, s katerim je sodišče odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer njegov ugodilni del, ter odločitev o stroških, vsebovano v sklepu z dne 29. 5. 2013 (red. št. 98 a). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevek prvo tožeče stranke (v celoti) zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Enako predlaga tudi glede izpodbijane stroškovne odločitve. Meni, da je sodišče nepravilno ugodilo zahtevku glede širine poti. Glede na to, da je širina asfaltirane javne poti, od katere se odcepi zatrjevani kolovoz, 2,3 metra, je nelogično in neresnično, da je kolovoz nato širši. Splošno znano je, da je širina kolesnic 1,7 m. Tudi ne drži, da bi imela prva tožnica pot v širini vrat, ki vodijo na njeno parcelo. To je vidno iz fotografij 47 in 48 ogleda ter fotografije z dne 6. 5. 2012, ki jo je vložila v spis tožena stranka. Trasa je razvidna do nepremičnine, ki je bila prej v lasti drugega tožnika, ne pa tudi naprej. Širina ni mogla biti takšna niti zaradi brežine. Dostop bi tako lahko bil največ v širini 1,7 m. Sodišče se ni opredelilo do navedb in izpovedi tožene stranke, da so kolesnice nastale zato, ker so po terenu vozili njegovi delovni stroji, da je M. R. dovolil začasen dostop, partnerju prve tožnice pa prepovedal njegovo nasipavanje. Nekritično so bile presojane navedbe glede dostopa z vsemi prevoznimi sredstvi, saj so o tem izpovedali le tožnica in njeni družinski člani. Vztraja, da motenja posesti ni bilo. Tožnica je res dostopala do svoje parcele zaradi košnje, vendar ne po tej trasi. Tak dostop ji je še vedno omogočen s spodnje strani preko travnika. Priče so izpovedovale samo, da je vozila s spodnje strani, ne pa, da je vozila točno po zatrjevanem kolovozu. Sodišče se ni opredelilo niti do tega, da je tožnica lahko dostopala kjerkoli po travniku, niti ni te navedbe upoštevalo pri odločanju. Tožnica ni s tem pridobila nobenih pravic. Tega se tudi zaveda, saj sicer ne bi vložila predloga za določitev nujne poti. Nekritično so bile ocenjene izpovedbe prič, katerih zemljišča ležijo južno, saj imajo interes, da bi pot potekala po tej trasi ter prič, ki stanujejo vsaj 200 m stran od zatrjevane trase poti in težko vidijo dogajanje na tem območju. Kritično bi moralo oceniti tudi pričanje oseb, ki so v najožjem sorodstvu s tožnico. Zaradi konflikta s toženo stranko je sporna tudi izpovedba priče K. Nepravilno je sodišče verjelo priči B. Opozarja na nelogičnosti v tej izpovedi. Tožnica je in ima možnost dostopa po javni poti 1025/1 k.o. X. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Prva tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe, to je sklep z dne 20. 5. 2013, red. št. 93. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo odločitve tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je v predlogu utemeljila vse predpostavke po 2. odstavku 272. člena ZIZ, zato bi jih sodišče tudi moralo obravnavati. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev po 8. točki 1. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 339. člena ZPP. Zmotno je sklicevanje na osamljeni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3034/2012 in I Cp 3095/2012, saj nimata podlage v ZIZ, niti v odločbi Ustavnega sodišča Up 275/97. Smisel regulacijskih začasnih odredb je v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, saj v tem obdobju, kljub kasnejšemu uspehu v pravdi, sodno varstvo ostane brez pomena. V kolikor obstoji možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, če se kasneje izkaže, da je bila začasna odredba neutemeljena, ni razloga, da bi se takšna začasna odredba zavrnila. Ker je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sodišče ni presojalo zatrjevanih dejstev glede ostalih dveh predpostavk iz 2. odstavka 272. člena in 3. odstavka 272. člena ZIZ. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka zavarovanja.

4Tožeča stranka je odgovorila na obe pritožbi tožene stranke. Meni, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilno odločitev. Predlaga zavrnitev obeh pritožb. Priglaša stroške vloženega odgovora.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Meni, da je sodišče materialno pravo v pogledu pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe pravilno uporabilo in zato sprejelo tudi pravilno odločitev. Predlaga zavrnitev pritožbe. Ne priglaša stroškov.

6Pritožbe so neutemeljene.

Glede pritožb tožene stranke zoper sklep z dne 20. 5. 2013 (red. št. 94) in sklep z dne 29. 5. 2013 (red. št. 98 a).

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep z dne 20. 5. 2013 postal pravnomočen v 3. in 4. točki izreka, saj se s pritožbo v tem delu ne izpodbija. V preostalem je bil, skupaj z odločitvijo o stroških postopka, preizkušen v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je sodišče po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica (1) do očitanega motenja do svojih nepremičnin parc. št. 605/2, 605/3, 605/4, 605/5, 605/6 in 605/7, vse k.o. X., dostopala po t.i. južni poti, ki je potekala po celotni južni strani toženčeve parcele št. 609, po severozahodni strani parc. št. 610/5, po celotni južni strani parc. št. 612/2 in po celotni južni strani parc. št. 612/1, vse k.o. 2110 X. Pritožbeno vztrajanje pri tem, da je tožnica za namene košnje sicer s spodnje strani lahko dostopala, vendar ne po tej trasi, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. O tem, kako in kje je tožnica dostopala do svojih nepremičnin, so, poleg tožnice same, namreč izpovedale številne priče. Njihove izpovedbe je sodišče prve stopnje tudi povzelo v razlogih. Da so imele priče (pa tudi sodišče in stranki pri postavljanju vprašanj) pri tem v mislih sporno traso poti, ki jo je zatrjevala tožnica, ne more biti dvoma, saj je to iz samega poteka obravnave, vprašanj in iz konteksta posamezne izpovedbe jasno razvidno. Pritožbeni očitek, da so priče govorile le o vožnjah s spodnje strani, ne pa o sporni trasi, je zato neutemeljen.

9Pritožnik sodišču neutemeljeno očita tudi nekritično dokazno oceno izpovedb večine zaslišanih prič. Dejstvo, da so nekatere od njih lastnice zemljišč južno od zemljišča tožnice, namreč ne more pomeniti, da bodo same ob tožničinem uspehu v tem postopku, v smislu možnosti voženj po tej trasi, karkoli pridobile in je zato njihova verodostojnost vprašljiva. V tej pravdi gre namreč zgolj za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, torej stanja kot je bilo (glede tožnice) pred nastalim motenjem, in prepoved takšnih in podobnih (motilnih) dejanj v bodoče, ne pa za odločanje o morebitni tožničini pravici do poti. Poleg tega pa tudi v primeru takšne pravde, odločitev ne bi mogla koristiti tretjim. Glede na to, da gre za sosede, pritožbeno sodišče, ne glede na to, da morda nekatere priče od doma nimajo direktnega pogleda na sporno traso, ne dvomi, da so kljub temu seznanjene z njeno uporabo. Neposreden razgled od doma namreč ni edini mogoč način, da se človek seznani z uporabo določene nepremičnine. Glede na skladne izpovedbe prič, ki niso sorodstveno povezane z nobeno od strank, predložene fotografije in ugotovitve sodišča ob ogledu, pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v to, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero tudi pričama S. G. in P. M. Njuni izpovedbi sta bili namreč v bistvenih delih s temi dokazi potrjeni. Enako velja za pričo K., ki naj bi bila v konfliktu s pritožnikom. Dvoma v pravilnost dokazne ocene pa ne vzbuja niti opozarjanje na določene dele izpovedbe priče B., ki naj bi izpovedovala v nasprotju z ostalimi znanimi dejstvi, in na fotografije, ki so bile posnete po nastalem motenju in na katerih naj ne bi bilo vidnih kolesnic. Sodišče prve stopnje je namreč svoje dejanske ugotovitve oprlo ne le na izpoved priče B., ampak tudi druge izvedene dokaze, vse v skladu z 8. členom ZPP. Pri fotografijah pa je sodišče pravilno upoštevalo (predvsem) tiste, ki so nastale pred motenjem (priloge A4 in A5) v povezavi z svojimi ugotovitvami ob ogledu (videlo je delno tlakovano pot na južni strani, ki vodi do ograje v lasti tožnice in utrjen teren za ograjo).

10Ali so kolesnice na trasi poti nastale v posledici voženj delovnih strojev toženca ali pa že pred tem, je ob ugotovitvi, da je (tudi) tožnica za dostop do svojih nepremičnin v času pred nastalim motenjem uporabljala sporno traso poti, nerelevantno. Sodišču prve stopnje se zato do teh trditev in do toženčeve izpovedbe o tem, ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Enako velja za navedbe (in toženčevo izpoved) glede dovoljenja, ki ga je za vožnje dal M. R. in dano prepoved nasipanja partnerju tožnice. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v pravdah zaradi motenja posesti varuje gola dejanska oblast na stvari in zato pri odločanju upošteva zgolj zadnje stanje posesti in nastalo motenje, ne pa morebitna pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

11Pritožbeno sodišče se ne strinja s tem, da je nelogično, da znaša širina kolovozne poti 2,5 m, če je širina asfaltirane javne poti od katere se kolovoz odcepi, le 2,3 m in bi, upoštevaje širino kolesnic, bila lahko širina poti največ 1,7 m. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v to, da znaša širina kolesnic največ 1,70 m, vendar pa to ne pomeni, da je to tudi širina zemljišča, ki ga je imela tožnica v posesti. Upoštevati je namreč potrebno tudi širino posameznega prevoznega sredstva (ki presega razdaljo med kolesi) in nujno potreben manevrski prostor. Pri širini poti 2,5 m in ob kolesnicah, ki sta oddaljeni druga od druge 1,70 m, to pomeni zgolj 40 cm dodatne širine na vsaki strani, kar je povsem logično in življenjsko sprejemljivo.

12Posest na spornem delu toženčevega zemljišča in s tem pravico do posestnega varstva, je tožnica pridobila z njegovo uporabo, ko je po tem delu dostopala do svojih nepremičnin. Za kakšne potrebe je dostopala in s kakšnimi prevoznimi sredstvi, je v tej pravdi, v kateri se, kot je bilo že poudarjeno, ne odloča o pravici, lahko relevantno zgolj v zvezi z ugotavljanjem, v kakšnem obsegu (širina poti) je tožnica posest pridobila. Pritožbeno sodišče, ne glede na to, da so o tem podrobneje izpovedali le tožnica, njen partner in hči, ne dvomi, da so se vožnje izvajale ne le z osebnim avtom in traktorjem, o čemer so izpovedovale tudi zaslišane priče, pač pa tudi osebnim avtom s prikolico in traktorjem s prikolico. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že pojasnjeno, tudi po prepričanju pritožbenega sodišče, ne glede na to, da gre za bližnja sorodnika tožnice, njunima izpovedbama utemeljeno verjelo. Ne nazadnje je, glede na to, da gre pri tožničinih zemljiščih v naravi v večjem delu za kmetijske površine, logično, da je obstajala tudi potreba za uporabo prikolice pripete bodisi na osebni avto ali pa traktor. Dejstvo, ali je tožnica po tem delu vozila tudi s kolesom, motorjem in hodila peš, zaradi manjše širine poti, ki jo je za to potrebovala, pa za presojo obsega pridobljene posesti, niti ni relevantno.

13Pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zanikal, da je na sporno traso poti nasul material, v pritožbi pa tudi ne izpodbija ugotovitve, da je zaradi tega nasutja (po trasi) onemogočen prehod s katerimkoli prevoznim sredstvom. Trdi sicer, da je tožnici, kljub nasutju, še vedno omogočen dostop do nepremičnin s spodnje strani preko toženčevega travnika, vendar pa gre pri tej (tudi sicer nekonkretizirani) trditvi za pritožbeno novoto, ki je zato, saj je pritožnik ne opraviči (337. člen ZPP) neupoštevna. Ker je torej tožnici onemogočen prehod in s tem izvrševanje (so)posesti na delu toženčevih nepremičnin, je dejanje toženca brez dvoma bilo motilno. Je tudi samovoljno in protipravno, saj zanj toženec ni imel podlage v veljavni zakonodaji. Pri tem na to, ali gre za protipravno motilno dejanje, ne more vplivati ali je tožnica v trenutku motenja imela poleg posesti tudi pravico, to je služnostno pravico poti, niti to, ali je imela možnost uporabljati (tudi) severni dostop.

14Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno odločilo pravilno, ko je v izpodbijanem delu zahtevku ugodilo. Glede na takšno odločitev je pravilna tudi stroškovna odločitev, ki jo je sprejelo prvo sodišče s sklepom z dne 29. 5. 2013. Ker je tožeča stranka z večjim delom svojega zahtevka uspela, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali, je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da ji povrne njene (po višini neizpodbijane) pravdne stroške.

15Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. in 365. člena ZPP oba izpodbijana sklepa potrdilo.

16Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločitev o tem odpadla. Ker odgovor na pritožbi k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožeči stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper sklep o predlagani začasni odredbi z dne 20. 5. 2013 ( red. št. 93)

17Neutemeljen je očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje, razen obstoja verjetnosti terjatve in predpostavke po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, drugih (zatrjevanih) predpostavk za izdajo začasne odredbe ni obravnavalo. V prvem odstavku 10. točke in 11. točki obrazložitve je namreč pojasnilo, da za izdajo regulacijske začasne odredbe vprašanje obstoja pogojev iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ ter 3. odstavka 270. člena ZIZ ni aktualno, oziroma, da morebiten obstoj teh predpostavk sam po sebi ne zadostuje za izdajo takšne začasne odredbe. Glede na opisano materialnopravno stališče je odpadla potreba po opredelitvi v smeri njihovega (ne)obstoja. O kršitvi določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni mogoče govoriti.

18V konkretni zadevi je bila predlagana t.i. regulacijska začasna odredba, ki se v bistvenih delih pokriva z zahtevkom, ki je bil postavljen v tožbi. Temelje za uveljavljanje te vrste začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče z odločbo Up-275/97 z dne 16. 7.1998. Iz nje izhaja, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo( 2) ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).

19Ne zadošča torej, da bo morala stranka, če začasna odredba ne bo izdana, na sodno varstvo počakati in da ji ga, ko bo o zadevi odločeno, za nazaj ne bo mogoče nuditi. Kaj takšnega iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja. Drugačno stališče pritožnice je zmotno.

20Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, za stranko ne bi več moglo doseči svojega namena, pa za razliko od primera, ko je (z verjetnostjo) izkazan nastanek težko nadomestljive škode oziroma sile, ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže „le“ to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe zato ob izpolnjevanju zgolj te predpostavke, ni mogoče izdati. To še toliko bolj velja za primer kot je konkretni, ko gre za motenjski spor in ko se vsebina začasne odredbe dejansko pokriva s postavljenim tožbenim zahtevkom. Motenjski spor je namreč namenjen varovanju (zgolj) posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače in že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če pa se v takšnem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega postopka vzpostavi prejšnje posestno stanje, morajo biti tudi po mnenju pritožbenega sodišča za to podani res tehtni razlogi. Tak razlog pa je, kot je že bilo poudarjeno, lahko le v tem, da bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko (brez izdane začasne odredbe) izgubilo svoj pomen. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da izdaja regulacijske začasne odredbe (le) ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ne pride v poštev.

21Pravilno pa je tudi stališče glede predpostavk po 1. alineji 272. člena ZIZ ter 3. odstavka 270. člena. Kot je bilo že poudarjeno, namen regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Že po logiki stvari zato sklicevanje na to, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ), ne pride v poštev. Ker se 3. odstavek 270. člena ZIZ navezuje le na to alinejo, saj upnika, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, oprošča dolžnosti dokazovanja nevarnosti, to velja tudi za to določilo.

22Zgoraj obrazloženo stališče je bilo s strani pritožbenega sodišča že večkrat zavzeto. Pri tem ne gre zgolj za dve zadevi, ki ju omenja sodišče prve stopnje (I Cp 3095/2012 in II Cp 3034/2012), pač pa na primer tudi zadevi I Cp 372/2009 in I Cp 746/2012. Vsaj posredno pa ga je mogoče razbrati tudi v razlogih odločbe VS RS II Ips 105/2008.

23Na to, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za izdajo regulacijske začasne odredbe ter na nujnost njihove restriktivne presoje, ne more vplivati vprašanje, ali je po izdaji začasne odredbe in njeni izvršitvi, če bi se izkazalo, da je bila neutemeljeno izdana, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. To pa zato, ker je obstoj te možnosti že sam po sebi pogoj, da se regulacijska začasna odredba, ki je enaka tožbenemu zahtevku, ob izpolnjevanju tudi ostalih predpostavk, sploh lahko izda. Že Ustavno sodišče je v zgoraj citirani odločbi namreč poudarilo, da je poleg pravic tožnika, pri izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati tudi pravice in položaj toženca. Upoštevanje pravic toženca pa zahteva, da začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku. To pa bi se lahko zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca torej narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za toženca, če v pravdi uspe, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Stališče pritožnice, da ob izpolnjenem pogoju reverzibilnosti, stroga presoja pogojev za izdajo začasne odredbe ni potrebna, je zato materialnopravno zmotno.

24Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe presojalo le obstoj predpostavke po 2. alineji 2. odstavka 339. člena ZIZ in v zvezi s tem zatrjevana dejstva. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

25Dejanskih ugotovitev v zvezi z zatrjevanim nastankom nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode pritožnica s pritožbo ne izpodbija, niti konkretizirano ne oporeka materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da ta predpostavka ni niti z verjetnostjo izkazana. Pritožbeno sodišče zato ob uradnem preizkusu in ob upoštevanju izhodišč za presojo pravnega standarda „težko nadomestljive škode“ le ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo in je zaključek, da pritožnica težko nadomestljive škode ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, pravilen. Pravilna je zato tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

26Stroškovno odločitev pritožnica izpodbija le v povezavi s pritožbo zoper sklep o začasni odredbi. Ker je slednja v celoti neutemeljena, drugih očitkov v zvezi s to odločitvijo pa pritožba ne vsebuje, pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

27Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo.

28Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožena stranka stroškov za vloženi odgovor ni priglasila, zato je odločitev o tem odpadla.

(1) Pritožbeno sodišče v nadaljevanju, saj je postopek po tožbi in po predlogu za izdajo začasne odredbe v pogledu drugega tožnika (pravnomočno) ustavljen, izraz tožeča stranka oziroma tožnica, uporablja za prvo tožečo stranko S. M.

(2) Gre za sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva s tožbo.