VSL sklep III Kp 41520/2012

Pritožbi obtoženega A. A. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, pri čemer potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (za kar je določilo kazen osem mesecev zapora), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (za kar je določilo kazen dva meseca zapora), kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (za kar je določilo kazen devet mesecev zapora) in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ (za kar je določilo kazen tri leta in devet mesecev zapora), pri čemer je obtožencu po določilih o steku (2. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) izreklo enotno kazen v trajanju pet let zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 7.00 ure dne 21.8.2012 dalje. Odločilo je, da je obtoženec ml. oškodovancu B. A. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 15.000,00 EUR, s presežkom se B. A., s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom pa se oškodovanko C. A. v višini 50.000,00 EUR napoti na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženec in smiselno predlaga izrek oprostilne sodbe. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje tudi zagovornica, ki naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji spisovnih podatkov, razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne sklepe in zanje navedlo obširne in prepričljive razloge ter je na tej podlagi (ob odsotnosti kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti), obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj.

K pritožbi zagovornice obtoženca

Dejstvo je, da je z izpovedbo oškodovanke C. A., z izpovedbo ml. oškodovanca B. A. (ki je tekom postopka zelo prepričljivo opisal kdaj, kako in na kakšen način je obtoženec nad svojo ženo, torej mladoletnikovo mamo izvajal nasilje), nenazadnje pa tudi na podlagi lastnega priznanja krivde, obtožencu povsem nedvoumno dokazano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pri tem tudi ni prav nobenega dvoma, da je bil temu nasilju skozi daljše časovno obdobje, posredno ali neposredno priča tudi ml. B. A., zato se v zvezi z očitkom kaznivega dejanja po členu 192 KZ, kot povsem neupoštevne pokažejo navedbe pritožnice, da je imel oškodovanec od leta 2005 dalje svojo sobo, da zato groženj obtoženca ni mogel slišati in da sta se starša trudila, da B. pri njunih prepirih, ki da so v vsakem zakonu, ne bi bil prisoten. Povsem neumestno je takšno relativiziranje dogodkov, ki so (ob tem, da ni šlo zgolj za verbalne konflikte, ampak za obsežno izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja), vsekakor presegali okvire „normalnih zakonskih prepirov“ in po oceni pritožbenega sodišča je takšno dogajanje, ki je v letu 2012 očitno pomenilo že „stalnico“ v življenju družine A., brez dvoma zelo stresno in negativno vplivalo na osebnost ml. B. A. in na njegov psihofizični razvoj, o čemer ima izpodbijana sodba (ki se v tem delu utemeljeno sklicuje na izpovedbo oškodovanca in na ugotovitve izvedenca psihiatra), jasne in prepričljive razloge.

Izvedenec je med drugim tudi pojasnil, da je B. A. že v najzgodnejšem obdobju v čustvenem smislu oblikoval strah pred očetom, ko je na razne načine spremljal in doživljal očetove grobosti do matere, kar je že takrat to v njem vzbudilo bazični strah in grozo, vezano na možno izgubo matere, ta strah pa je prisoten še sedaj in pomembno vpliva na mladoletnikovo doživljanje razpoloženja, odraža pa se tudi v psihosomatskih reakcijah in motnjah. Upoštevaje te ugotovitve (ki jih pritožba ne napada), se kot povsem neutemeljena pokaže teza zagovornice, da se ml. B., ker da njegova polsestra na katero je bil navezan, tega ni zaznala, očeta sploh ni bal. To je nenazadnje tudi v nasprotju s tistim, kar je v tej zvezi pojasnil sam oškodovanec, ki je zaslišan na sodišču izrecno povedal, da se je zaradi vseh predhodnih dogodkov (ki jih je opisal) očeta bal, da se ga še vedno boji in da z njim ne želi imeti stikov. Pritožnica nadalje navaja, da izvedenec psihiater ni bil seznanjen z dinamiko celotne družine, ker ni vedel za dogodek, ko je v letu 2008 v prometni nesreči umrl oškodovančev polbrat na katerega je bil zelo navezan in ga je to prizadelo, kar pa (četudi slednje v določeni meri drži) na pravilnost izvedenčevih ugotovitev, da oškodovančeva travmatiziranost izvira iz, v spisu obširno opisanih neprijetnih in negativnih dogodkov vezanih na inkriminirana ravnanja obtoženca glede izvajanja nasilja in glede spolne zlorabe, katere je bil „deležen“ oškodovanec, ne more imeti prav nobenega vpliva.

Da je kaznivo dejanje spolne zlorabe obtožencu nedvomno dokazano, je sodišče prve stopnje ugotovilo in takšni ugotovitvi se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, ne le na podlagi vsebine psihiatričnega mnenja iz katerega je razbrati, da je zelo verjetno B. A. (ki se je, kot je ugotovil izvedenec pokazal kot kritičen in resnicoljuben in pri njem ni bilo zaslediti znakov v smeri simulacije, agravacije, prikrivanja in prirejanja odgovorov, ni bilo znakov manipulacije, kot tudi nobenih pokazateljev morebitnega pretiravanja o stvareh o katerih je govoril) doživel oziroma bil dalj časa izpostavljen neugodni spolni izkušnji v smislu zlorabe, ampak, kar pritožnica prezre, predvsem tudi na podlagi izpovedbe ml. oškodovanca, ki je inkriminirano početje obtoženca opisal obširno, podrobno, zelo odkritosrčno in nadvse prepričljivo. Tudi v delu ko je pojasnil, kako in na kakšen način so se „posledice“ očetovega ravnanja, kateremu se ni znal niti mogel upreti in zoperstaviti (kar je glede na odnose in dogajanje v družini in glede na podrejen položaj v katerem se je znašel, razumljivo in logično), kazale v njegovem dojemanju, počutju, reagiranju in nenazadnje tudi v telesnih odzivih, ki jih je v objektivnem smislu v določeni meri sicer zaznala tudi oškodovančeva mati, ki pa teh „pojavov“ (ko je imel sin „pekočo“ ritko, ko mu je rane mazala z mazilom in je tudi videla kri na sinovem spodnjem perilu) v tistem času ni znala oziroma zmogla povezati z nedopustnim posegom v oškodovančevo spolno integriteto. Ta okoliščina glede nezaznave oškodovančeve matere, kot tudi dejstvo na katerega opozarja pritožnica, da za spolno zlorabo ni vedela niti šola, niti zdravniki, niti šolska psihologinja, niti oškodovančeva polsestra D. A. (kar ni čudno, saj oškodovanec o tem travmatičnem dogajanju katerega je bil deležen v rani mladosti, nikomur, vse do podaje ovadbe v letu 2012, ni govoril), pa ob že zgoraj omenjenih dokaznih virih ne more vnesti prav nobenega dvoma v dokazno oceno, kot jo je v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem po členu 183 KZ, sprejelo sodišče prve stopnje.

Psiholog T. T. (ki ga je k delu pritegnil izvedenec dr. M. je ob priliki zaslišanja na glavni obravnavi pojasnil, da tipičnih znakov za spolno zlorabo ni, da pa so tipične opozorilne značilnosti (katere je tudi opisal), ki so prisotne skoraj izključno pri otrocih - žrtvah spolne zlorabe; torej v 90-95% so ti znaki (ki jih je ugotovil tudi pri ml. B. A.) prisotni samo pri teh (zlorabljenih) otrocih, kar pa ne pomeni, da je v tem odstotku podana zanesljivost njihovih testov, kot to razume oziroma napačno tolmači zagovornica, ki po drugi strani ugotovitev izpodbijane sodbe, da se travmatiziranost oškodovanca med drugim kaže tudi v tem, da spolnost povezuje s strahom, žalostjo in neprijetnimi občutki, v ničemer ne izpodbija. Pač pa zagovornica stoji na stališču, da (glede na to, da ml. oškodovanec nikoli ni omenil, da bi oče z dejanji ki jih je opisal, zadovoljil svoj spolni nagon in da subjektivni motiv obdolženca naj ne bi bil izkazan, ker da je po navedbi C. A. z njo imel urejene spolne odnose), to ne zadosti pojmu „spolnega dejanja“ v smislu zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Takšna pritožbena teza ob dejstvu, da je obtoženec z, v izreku izpodbijane sodbe opisanim početjem, na povsem nedvoumen način zavestno posegel v spolno integriteto svojega, od šest do osem let starega otroka, pa je po oceni pritožbenega sodišča ne le absurdna, ampak z življenjskega in kazenskopravnega stališča tudi povsem nesprejemljiva. Povsem jasno je namreč, da dejanja obtoženca, ko je ml. sina B. ponoči otipaval po penisu in anusu in mu je v zadnjično odprtino potiskal prste, ni mogoče drugače razumeti in drugače opredeliti kot spolno motivirano ravnanje, ki v smislu določbe tretjega odstavka 183. člena KZ, mora biti (tudi upoštevaje sodno prakso) deležno kazenskopravnega sankcioniranja. Obramba se v pritožbi ponovno zavzema za postavitev novega izvedenca psihiatra in psihologa, kar pa zagovornica z ničemer ne obrazloži, zato v tem delu pritožbene navedbe niti ni moč preizkusiti.

Pritožnica meni, da so kazni pod točko 2 in 3 izpodbijane sodbe odmerjene previsoko glede na to, da obtoženi še ni bil obsojen in da po izjavi oškodovanke ni bil nasilen do otrok, pri čemer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedeni okoliščini (ki se od vsakega urejenega odraslega človeka že a priori pričakujeta in torej ne moreta biti deležni neke posebne pohvale ali pozornosti), nimata takšne teže, da bi to glede na naravo, intenziteto, časovni okvir in način izvrševanja kaznivih dejanj ter predvsem posledice teh kaznivih dejanj (četudi jih v zvezi s posameznim protipravnim ravnanjem obtoženca ni moč povsem natančno razmejiti), narekovalo milejše kaznovanje. To pa pomeni, da je tudi enotna kazen pet let zapora glede na obseg kriminalne količine, glede na zavržnost in družbeno nesprejemljivost ravnanj in stopnjo kazenske odgovornosti obtoženca, potrebna, ustrezna in pravična in torej po prepričanju sodišča druge stopnje nikakor ni previsoka, kot to zatrjuje pritožnica.

Z odločitvijo glede premoženjskopravnega zahtevka, da je obtoženec dolžan ml. oškodovancu B. A. skladno z določbo 100. člena ZKP (kar se nanaša na povrnitev tako imenovane nepremoženjske škode, ki je nastala v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji) plačati znesek v višini 15.00,00 EUR, se ne strinja pritožnica, ker da se iz izvedeniškega mnenja ne da razmejiti, kaj v življenju ml. oškodovanca (ki o tem naj ne bi bil izprašan) je najbolj negativno vplivalo na njegovo psiho. In ker po oceni obrambe tudi izvedenec ni bil seznanjen s celotno družinsko tematiko (v smislu že zgoraj omenjenega dogodka, ki se nanaša na tragično smrt oškodovančevega polbrata), premoženjskopravni zahtevek ni utemeljen in se ga ne da preizkusiti. Tem pritožbenem navedbam sodišče druge stopnje ne more slediti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, so namreč izsledki dokaznega postopka, predvsem v zvezi z obširnimi ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke (ki jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne gre navajati) jasno in povsem nedvoumno pokazali, da je obtoženčevo inkriminirano ravnanje, ko je v daljšem časovnem obdobju v prisotnosti oškodovanca fizično in psihično maltretiral svojo ženo, mamo mladoletnika in je slednjega nekaj let tudi spolno zlorabljal, povzročilo znatno škodo v psihičnem in fizičnem razvoju ml. B. A., katerega travmatiziranost (kot je ugotovil izvedenec) se kaže na različnih področjih njegovega življenja, o čemer je posredno izpovedoval tudi ml. B. A. Zgolj dejstvo, da posledic, ki jih je bil oziroma jih je še vedno „deležen“ oškodovanec, ni mogoče z matematično natančnostjo ločiti glede na posamezno, v izpodbijani sodbi opisano ravnanje, pa je v tej zvezi povsem irelevantno. Še posebej, ker je bil akter protipravnih ravnanj v obeh primerih ista oseba, torej obtoženec, kateremu je sodišče prve stopnje, skladno z načelom prostega preudarka upravičeno naložilo v plačilo znesek v višini 15.000,00 EUR, ki je po temelju izkazan in tudi po višini povsem pravično dosojen.

K pritožbi obtoženega A. A.

Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 44) izhaja, da je obdolženi oče dveh otrok v starosti 24 in 14 let, kar je ob preverjanju osebnih podatkih potrdil tudi na glavni obravnavi dne 18.1.2013 (list. št. 204), zato je neumestna navedba pritožnika, da je on oče štirih otrok in da ga razpravljajoči sodnik sploh ni poslušal in da tudi ni poslušal oziroma upošteval obtoženčeve hčerke D., do izpovedbe katere pa se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo. Obtoženi vztraja pri tem, da ni kriv, da česa takega kar se mu očita nikoli ne bi storil in da pol G. ve kakšen človek je, vendar pa s takšnimi pavšalnimi navedbami zaključkov, kot jih je na podlagi natančne in kritične ocene vseh izvedenih dokazov sprejelo prvostopno sodišče, ne more ovreči. Kot tudi ne z navajanjem, da sta mu žena in sin vse skupaj „namestila“, saj takšna špekulacija v spisovnih podatkih (iz katerih je razbrati, da sta oba oškodovanca izpovedovala resnicoljubno, odkritosrčno in prav nič tendenciozno) nima prav nobene opore. Predlog, da se uporabi detektor laži, ni moč upoštevati, ker gre za postopek, ki v našem kazenskem procesnem pravu v zvezi z dokazovanjem krivde, ni mogoč in dopusten. Dejstvo je, da je obtoženec kaznivo dejanje, ki ga je izvršil na škodo svoje žene C. A., na predobravnavnem naroku priznal in glede na to, da je o tem dogajanju zelo obširno izpovedovala tudi sama oškodovanka, pa tudi ml. B. A. in da v inkriminiranem času drugih očividcev očitno ni bilo, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje še drugih prič, med drugim tudi soseda S. S. in oškodovankinega brata N. N., ki naj bi po zatrjevanju pritožnika povedal, kako si njegova sestra (torej C. A.) vse to izmišljuje, čemur pa sodišče druge stopnje ne more slediti. Iz listinske dokumentacije, ki jo je obtoženec v fazi pritožbenega postopka poslal sodišču, resda izhaja, da je pred kratkim v zvezi z ravnanjem njegove žene, ki ima očitno določene psihične težave, prišlo do določenih dogodkov, ko je morala posredovati policija, vendar pa te okoliščine na ugotovitev, da so inkriminirana kazniva dejanja obtožencu po objektivni in subjektivni plati nedvomno dokazana, navkljub drugačnemu stališču pritožnika, ki na tem mestu povsem neumestno izpostavlja, da naj bi bil vojni veteran in da se je boril za državo Slovenijo, nima prav nobenega relevantnega vpliva.

Sodišče druge stopnje v postopku in v izpodbijani sodbi ni zaznalo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in ker obtoženec A. A. in njegova zagovornica s pritožbenimi navedbami iz zgoraj pojasnjenih razlogov nista uspela, je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obtoženec je brez zaposlitve, brez rednih dohodkov in je obsojen na daljšo zaporno kazen, zato ga je sodišče druge stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP, v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, pri čemer iz enakih razlogov (ker bi bilo sicer ogroženo preživljanje obtoženca in njegovih družinskih članov) tudi potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, bremenijo proračun.