183. člen KZ-1

Kot nakazano, okoliščine iz kazenskega postopka, ki se nanašajo na čas po pravnomočnosti sodbe iz delovnega spora, že iz slednjega razloga niso relevantne za uporabo 10. točke 394. člena ZPP. Prav tako iz dikcije 11. točke 394. člena ZPP izhaja, da oprostilna sodba ni upoštevna, kar je ključni razlog, da tudi ta razlog za obnovo postopka ni podan. Le to dvoje je bistveno za odločitev o predlogu, kar je sodišče prve stopnje, kljub sicer preobširni obrazložitvi, v izpodbijanem sklepu tudi upoštevalo. To sicer res pomeni, da je za obnovo postopka iz naslova izredne odpovedi lahko relevantna le obsodilna sodba, kar pa je lahko v korist zgolj delodajalcu, da doseže obnovo postopka, v katerem je bila izdana zanj neugodna ugodilna sodba, medtem, ko oprostilna sodba delavcu ne more biti v korist za obnovo postopka, v katerem je bila izdana zanj neugodna zavrnilna sodba. Vendar pa navedeni problem za presojo pravilne uporabe 11. točke 394. člena ZPP v izpodbijanem sklepu niti ni bistven. Kot tudi ne pritožbeni očitek, da naj bi delovno sodišče tožniku s pravnomočno sodbo kršilo domnevo nedolžnosti. Gre za problem ureditve odpovednega razloga iz 1. alineje prvega o

Namen storilca pri goljufiji in izsiljevanju je isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena. Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdra

Sodišče, ki ga zavezuje poleg načela proste presoje dokazov tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (člen 15 ZKP), pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve povsem odveč, oziroma, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, oziroma, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov temeljito obrazložilo (točka 24) s tem, da predlagane priče niso bile predlagane iz razloga, ker bi lahko karkoli izpovedale o domnevnih dogodkih, ki sta pod obtožbo, pri katerih sta bila prisotna obtoženec ali oškodovanka, temveč le o njunem odnosu po tem dogodku. Ker je o posledicah doživljanja travmatskega dogodka oškodovanke, njenih stiskah ter o tem, kako so se le-te odrazile navzven tudi po daljšem obdobju, temeljito povprašalo tudi oba izvedenca dr. K. in dr. T., ki sta ob dodatnih zaslišanjih podrobneje pojasnila posledice doživljanj in stisk oškodovanke po tem dogodku, je pritrditi prvemu sodišču, da obramba takšnega dokaznega predloga, ko naj bi predlagane priče izpovedovale le o odnosu med obtožencem in oškodovanko po tem d

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije (in ne, kdaj je bila obveščena Policijska uprava A.). Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec (generalni direktor) po navedenih ali drugih pravilih obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. S tem, ko je tožnik dajal v promet zdravilo večjemu številu oseb (tudi izven Policije), ki je škodljivo za zdravje, zaradi česar ga v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in bi se hkrati glede na delo, ki ga opravlja in osebne lastnosti moral in mogel zavedati, da ima takšno ravnanje znake kaznivega dejanja, je tožnik kršil prepoved iz 37. člena ZDR in prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, krni ugled policije, če sam izvršuje znake kaznivega dejanja.

Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen. Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to l

Glede na število predlaganih prič, ki bi jih bilo treba neposredno zaslišati pritožbeno sodišče ugotavlja, da opravičeni razlogi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje t.j. hitrejše končanje zadeve, niso podani.

Z izpovedbo oškodovanke in ml. oškodovanca, nenazadnje pa tudi na podlagi njegovega lastnega priznanja krivde, je bilo obtožencu povsem nedvoumno dokazano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obtoženec je z v sodbi obširno opisanim početjem, na povsem nedvoumen način zavestno posegel v spolno integriteto svojega, od šest do osem let starega otroka.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da izrek pogojne obsodbe, ki je kazenska sankcija zgolj opozorilne narave, pri obdolženemu M.Ž. ni utemeljen. Pritožba državnega tožilca pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja na nevarnost jemanja ponarejenih zdravil in s tem težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa navedbe zagovornika, da so ponaredki vsebovali manj škodljivih snovi kot originali, teže in nevarnosti očitanega kaznivega dejanja ne zmanjšujejo. Dejstvo je, da lahko tovrstna zdravila predpiše samo zdravnik, ki ustreznost jemanja tovrstnih zdravil presodi glede na zdravstveno stanje pacienta, in da jih lahko izda samo farmacevt na zdravniški recept, ter, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, da predstavlja nevarnost za zdravje ljudi predvsem nekontrolirano jemanje teh zdravil, ne pa zgolj njihova sestava.