VSRS Sodba I Ips 40969/2010-73

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni B. A. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obsojenega B. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter dodatni pogoj, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi plačati povzročeno škodo. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), plačilo stroškov oškodovane družbe, potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca ter plačilo sodne takse. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče oškodovano družbo z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je rok za izpolnitev dodatnega pogoja podaljšalo na eno leto, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga spremembo sodbe prve in druge stopnje tako, da se postopek zoper obsojenega B. A. ustavi s tem, da se obtožni predlog zavrže, podrejeno pa zagovornik predlaga, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena; da je o zadevi odločilo stvarno pristojno sodišče; da zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja; ter da v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se o odgovoru ni izjavil, sodno pisanje, naslovljeno na obsojenca, pa se je vrnilo z oznako, da je obsojenec preseljen, slednji pa sodišču ni sporočil spremembe naslova.

B.

5Ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi glede na vsebino očitanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru lahko šlo le za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234. a členu KZ. O obtožbi zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen do pet let zapora, bi lahko odločalo le okrožno sodišče. Zato bi po vložnikovem stališču Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah moralo obtožni predlog zavreči.

6Obsojenčeva (takratna) zagovornica je enak očitek uveljavljala že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi v izpodbijani sodbi (stran 5) odgovorilo, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla. Obsojencu pa se kaj takšnega ne očita, dogovor z direktorjem oškodovane družbe pa je v imenu družbe T.d.o.o., sklenil kot voznik, zaposlen pri tej družbi. Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec z direktorjem oškodovane družbe sklenil dogovor o najemu tovornega vozila in pri tem zatrjeval, da bo v dogovorjenem roku poravnal obveznosti iz tega najema (plačilo najemnine), vendar izstavljenih računov nikoli ni plačal, zaradi česar je oškodovani družbi S.d.o.o. nastala premoženjska škoda. Vložnik v zahtevi ne obrazloži, zakaj meni, da gre v obravnavanem primeru za opravljanje gospodarske dejavnosti, zato Vrhovno sodišče na zgornjo vložnikovo trditev ni moglo določneje odgovoriti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Z navedbami, da gre v obravnavanem primeru za civilnopravno razmerje; da oškodovana družba ni izkazala potrebne skrbnosti; da gre dejstvo, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, v škodo oškodovane družbe; da golo neplačilo najemnine ne more prerasti iz civilnopravne obveznosti v kaznivo dejanje; da je sodišče dalo premajhno težo okoliščini, da oškodovanec v obravnavanem obdobju ni imel naročil za kamionske prevoze; da sodišče zmotno šteje, da nezavrnitev računov s strani družbe T.d.o.o. pomeni priznanje terjatve; da obsojenec ne more kazensko odgovarjati za ravnanja družbe T.d.o.o.; da je sodišče ključna dejstva zmotno ugotovilo; ter da bi oškodovanec lahko že pri prvi zamudi plačila prekinil poslovno razmerje, vložnik ne more uspeti. Na tak način namreč prikazuje lasten pogled na dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ter nasprotuje razlogom izpodbijane pravnomočne sodbe. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9Po podatkih v prvostopenjski sodbi je obsojenec pridobil strokovno izobrazbo, je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo, nima premičnega ali nepremičnega premoženja, prav tako nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP naložilo plačilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.