UPRS sodba II U 260/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje za preklic – razveljavitev pod prisilo podane prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 6. 4. 1989, preklic – razveljavitev odločbe RS NZ z dne 17. 4. 1989 o prenehanju delovnega razmerja, preklic – razveljavitev odločbe RS NZ – UNZ Murska Sobota z dne 5. 4. 1989 o začasni odstranitvi iz organov za notranje zadeve, vrnitev stanja delovnega razmerja v organih za notranje zadeve v čas pred 5. 4. 1989 oziroma razveljavitev vseh udbovskih ukrepov v zvezi s prisilno izključitvijo iz delovnega razmerja, priznanje pravice do odškodnine zaradi povzročenega suženjstva (od leta 1946 do 1953 do danes), vrnitev denarnih sredstev v znesku 30.000,00 EUR, katere je ob priliki hišne preiskave v stanovanjski hiši staršev v marcu 1947 ukradla slovenska Udba in nezakonito odvzela ostalo premoženje ter pravico do vštetja časa od 1. 1. 1995 dalje v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevo z zgoraj navedeno vsebino na Komisijo za izvajanje Zakona o popravi krivic. Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) ureja status bivših političnih zapornikov, katerim je bila prostost odvzeta v času od 15. 5. 194 5 do 2. 7. 1990 iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3., in 4. členu ZPKri in status svojcev protipravnega odvzema življenja ter tem statusom pripadajoče pravice. Zahteva predlagatelja pa se nanaša na prenehanje njegovega delovnega razmerja in priznanje odškodnine, na vrnitev denarnih sredstev, ki naj bi bila odvzeta staršem in pravico vštetja časa od 1. 1. 1995 dalje v pokojninsko dobo. To so zahtevki, o katerih komisija ne more odločati, ker nima pravne podlage za takšno odločanje v ZPKri. Predlagatelj je že urejal svoje pravice preko sodišča, ki je bilo pristojno za te njegove zahtevke. Komisija pa tudi ne more upoštevati njegove zahteve za vštetje časa od 1. 1. 1995 v pokojninsko dobo, ker sam Zakon o popravi krivic omejuje časovno odločanje komisije na dogodke, ki so se zgodili v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 in ne dalje. Glede na povedano je komisija tožnikovo zahtevo zavrgla v celoti, ker ni pristojna odločati o njegovih zahtevah.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno mimo določil ZPKri. Tožniku je bil s sklepom z dne 1. 3. 2005 priznan status političnega zapornika, zato je za tožečo stranko nelogično, da tožniku z izpodbijanim sklepom odreka priznanje temeljnih pravic. Tožeča stranka se sklicuje na določila 5. in 6. člena ZPKri, za katera zatrjuje, da jih pristojni organ pri izdaji izpodbijanega upravnega akta ni upošteval. Meni, da je napačen zaključek, da tožniku pripadajo pravice po ZPKri zgolj za obdobje od 31. 3. 1989 do 4. 4. 1989, ampak mu pripadajo pravice, ki mu gredo iz statusa bivšega političnega zapornika tudi za časovno obdobje od 5. 4. 1989 do 2. 7. 1990. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem, da Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic ni pristojna za odločanje o tožnikovem zahtevku in se pri tem sklicuje na 9. člen ZPKri. Meni, da je izpodbijana odločitev nedopustno pomanjkljiva in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz predloženega spisa, je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic tožniku na njegovo zahtevo s sklepom št. 714-01-434/2002 z dne 1. 3. 2005 priznala status bivšega političnega zapornika (1. točka izreka). Priznala mu je tudi pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 31. 3. 1989 do 4. 4. 1989 (2. točka izreka) in pravico do vštetja časa odvzema prostosti od 31. 3. 1989 do 4. 4. 1989 v pokojninsko dobo v dvojnem štetju (3. točka izreka). Čas nezmožnosti zaposlitve od 13. 4. 1989 do 12. 10. 1989 se tožniku všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju (4. točka izreka). Zahtevo vlagatelja A. za vštetje časa zaradi nezmožnosti zaposlitve od 1. 1. 1995 dalje v pokojninsko dobo v enojnem štetju je komisija zavrgla (5. točka izreka).

V predmetni zadevi tožnik uveljavlja: preklic – razveljavitev pod prisilo podane prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 6. 4. 1989; preklic – razveljavitev odločbe Republiškega sekretariata za notranje zadeve št. 43/3-2-M 12983/89 z dne 17. 4. 1989 o prenehanju delovnega razmerja; preklic – razveljavitev odločbe RS NZ – UNZ Murska Sobota št. 21/5-1-S-111-34/89 z dne 5. 4. 1989 o začasni odstranitvi iz organa za notranje zadeve; vrnitev delovnega razmerja v organih za notranje zadeve v čas pred 5. 4. 1989 oziroma razveljavitev vseh udbovskih ukrepov v zvezi s prisilno izključitvijo iz delovnega razmerja; priznanje pravice do odškodnine zaradi povzročenega suženjstva od leta 1946 oziroma 1953 do danes; vrnitev denarnih sredstev v znesku 30.000,00 EUR, katere je ob priliki hišne preiskave v stanovanjski hiši njegovih staršev v začetku meseca marca 1947 ukradla slovenska Udba in nezakonito odvzela ostalo premoženje ter pravico do vštetja časa od 1. 1. 1995 dalje v pokojninsko dobo v enojnem štetju.

Iz obrazloženega izhaja, da je bil tožniku priznan status bivšega političnega zapornika po 2. členu ZPKri. V tem postopku pa tožnik uveljavlja preklic oziroma razveljavitev odločb oziroma izjav, ki se nanašajo na njegovo delovno razmerje, priznanje pravice do odškodnine zaradi povzročenega suženjstva in vrnitev denarnih sredstev v znesku 30.000,00 EUR, ki bi naj bili odvzeta v hiši njegovih staršev v letu 1947. Zahteva tudi pravico do vštetja časa od 1. 1. 1995 dalje v pokojninsko dobo, čeprav ZPKri obdobje odločanja omejuje na čas od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Navedeni zahtevki tako nimajo podlage v določilih ZPKri. Tožnikov dne 16. 9. 2011 vložen zahtevek se ne nanaša na plačilo odškodnine po 5. členu ZPKri, prav tako ne na pravice v časovnem obdobju od 5. 4. 1989 do 2. 7. 1990, kot navaja tožeča stranka v tožbi, zato je njene tovrstne navedbe šteti kot nedopustno tožbeno novoto (52. člen in tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožeča stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih tega ni navedla v postopku pred izdajo akta.

Ker zgoraj navedeni zahtevki tožeče stranke ne pomenijo zahtevka v smislu in na podlagi določil ZPKri, ki v tovrstnih postopkih v skladu s četrtim odstavkom 10. člena določa smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bila zahteva tožeče stranke ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

Sodišče se tudi ne strinja z očitkom tožeče stranke, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen. Izpodbijani sklep navaja vsa za odločitev relevantna dejstva, res pa ne navaja zakonske določbe, na osnovi katere je bila zahteva tožeče stranke zavržena, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni nezakonitosti izpodbijanega akta.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.