6. člen ZPKri

Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.

Po ZPKri priznana pokojninska doba ni dokupljena doba. Seveda ta doba tudi ni "obdobje obvezne vključitve v zavarovanje". Vendar pa je bil razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Ta se izkazuje v odpravi posledic neupravičenega odvzema prostosti. V času odvzema prostosti je zavarovancu onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti ter posledično vključitev v zavarovanje, zato je rehabilitacija političnega zapornika lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo le tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa, - ali je pravilno stališče sodišč, da je toženka dolžna pri odmeri pokojnine tožniku upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri) v dvojnem trajanju, izenači s pokojninsko dobo brez dokupa iz četrtega odstavka 27. člena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2). Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stal

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi

V obravnavanem predsodnem postopku je šlo za tretjo istovrstno zahtevo tožnice v zvezi s priznano pokojninsko dobo iz naslova bivše politične zapornice, zato je tožena stranka njeno vlogo pravilno obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero višje pokojninske dajatve. Glede na to, da je bilo o pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, je tožena stranka v predsodnem postopku tožničino zahtevo za odmero višje pokojninske dajatve v skladu z določbami ZUP zakonito zavrgla. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke, zato ni utemeljen.

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

V konkretnem primeru tožnica ni prisilno delala v gostilni, ampak prostovoljno, zato, da se je preživljala, kar je pravilno ugotovila tudi Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, ki jih tožnica zahteva.

Ker je bila tožnici, ki se je upokojila v letu 1996, pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku (85 %), kljub temu, da ji je bila kasneje (v letu 2006) na podlagi določb Zakona o popravi krivic priznana še dodatna pokojninska doba, ni pravne podlage, da bi se ji pokojnina odmerila v višjem odstotku. Le v primeru, ko so zavarovanci pridobili pravico do pokojnine, ki jim je bila odmerjena v odstotku, nižjem od 85 %, iz razloga, ker niso imeli dovolj pokojninske dobe, se jim naknadno priznana posebna pokojninska doba lahko upošteva pri ponovni odmeri pokojnine.

Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na izvršitev priznane pravice, to je pokojninske dobe za čas odvzema prostosti v dvojnem štetju, za samo odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta niso relevantni. Tožnikov ugovor glede nepriznavanja časa, v katerem mu je bilo odvzeto državljanstvo, pa je tožbena novota.

Odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, je po presoji sodišča skladna z določbami 1. in 2. odstavka 6. člena ZPKri. Ni namreč sporno, da je tožeči stranki status bivše politične zapornice priznan za čas prisilne mobilizacije v delovne brigade.

Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.

Iz določb ZPKri, zlasti 6. člena, je razvidno, da je za obdobje priznanja statusa pomemben čas dejanskega odvzema prostosti in ne morebitno drugo obdobje, kakor bi izviralo iz odločitev državnih organov.

Služenje vojaškega roka v nekdanji jugoslovanski vojni mornarici ni podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po 1. odstavku 2. člena ZPKri in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Samo ugovor, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi šikaniranja, ne more zadoščati za priznanje pravic po ZPKri. Ker je šele 29.3.2001 stopil v veljavo Zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, prej o odškodnini ni bilo možno odločiti.

Sklep Vlade RS o razrešitvi dolžnosti namestnika predsednika in o imenovanju novega namestnika predsednika Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic nima značaja upravne odločbe po ZUP, saj ga kot takega ne označujeta ZPKri (9. člen), niti sklep Vlade RS o ustanovitvi navedene komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997.