VSL sodba II Cp 723/2013

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbama.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku izgubljen zaslužek za obdobje od 1. 11. 2002 do 28. 12. 2007 v višini 17.147,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in znesek 15.840,00 EUR za obdobje 29. 12. 2007 do 22. 8. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dneva njihove zapadlosti do plačila tako, kot izhaja iz II. točke izrekla sodbe sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo plačilo mesečne rente v višini 296,06 EUR od 23. 8. 2012 dalje, plačljivo petega dne v mesecu za tekoči mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija odločitev v zavrnilnem delu in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v skladu s pritožbenimi razlogi. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal potrebo po tuji pomoči zgolj pri prevozih. Opozarja na navedbe v vlogi z dne 13. 10. 2009 in navaja, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo trditve tožnika, vendar je pri višini dosojene odškodnine do prevozov tožnika zavzelo preozko stališče, še posebej, ker je istočasno upoštevalo izvedensko mnenje dr. G. Iz njegovega mnenja pa jasno izhaja, da tožnik potrebuje pomoč tudi pri umivanju in brisanju oddaljenih delov telesa (stopala), obuvanju in sezuvanju nogavic in obutve na vezalke in pri izbiranju, nakupu in prevozu vseh dobrin. Tuja pomoč tožniku se torej ne začne in konča pri prevozu, pač pa ta zajema tudi pomoč tožniku pri zgoraj navedenih opravilih. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da prevozi tožnika ne zajemajo zgolj obiska trgovin v bližini, pač pa tudi bolj oddaljene relacije: obiske raznih specialistov, ki se večinoma nahajajo v Ljubljani. Tudi sicer je glede na cene bencina dosojena odškodnina v višini 80,00 EUR iz tega naslova prenizka. V zvezi s pritožbenimi navedbami predlaga dokaze in priglaša stroške s pritožbo.

Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je možnost priznanja rentnega zahtevka za izgubo na bodočem zaslužku zaradi nemožnosti vnovične zaposlitve podana le ob obstoju normalnih gospodarskih razmer, upoštevanju starosti tožnika in splošno znane stopnje brezposelnosti − torej vseh okoliščin primera, ob izkazanosti večje stopnje verjetnosti ponovne zaposlitve. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo ugotovitev o možnosti ponovne zaposlitve tožnika oprlo zgolj na izpovedbe tožnikovega bivšega sodelavca in prijatelja P. ter na izpovedbo tožnika samega. Izpovedba prvo navedenega po mnenju toženke ne izkazuje, da bi se tožnik ponovno zaposlil 1. 11. 2002. Takšne ugotovitve sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Toženka poudarja obstoj dvoma v verodostojnost priče zaradi tesne povezanosti s tožnikom, večje stopnje verjetnosti, da bi se tožnik ponovno zaposlil pa ne utemeljujejo niti pričina in tožnikova izpovedba. Opozarja namreč, da ponovna zaposlitev ni bila v rokah priče P., ki naj bi se zanjo dogovarjal s kadrovnico N.K., niti K. ki se razgovora s pričo P. ni spomnila in je jasno povedala, da nima nikakršnih pooblastil za ponovno zaposlitev tožnika. Kdo naj bi odločil o ponovni zaposlitvi tožnika, slednji ni pojasnil v okviru svoje trditvene podlage, niti ni za to predložil dokazov. O verodostojnosti trditve K. se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik tudi ni nasprotoval takšnemu dejstvu. Glede na vse okoliščine primera (tožnikovo delo na črno v času njegove brezposelnosti do prometne nezgode, neprijave tožnika na Zavodu za zaposlovanje kot iskalca zaposlitve, slabe odnose s sodelavci, zaradi katerih je prekinil delovno razmerje, neizkazanost potrebnosti dela tožnika − le-ta ni predlagal izvedbe dokaza za ugotovitev potreb družbe E. d.o.o., po delavcih takega profila, kot ga ima tožnik), meni, da ponovna zaposlitev tožnika ni izkazana z verjetnostjo nad 50 odstotkov. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju tudi ni obrazložilo, zakaj sámo šteje nasprotno. V nadaljevanju se toženka upira zaključku sodišča prve stopnje, da ocena delovne zmožnosti tožnika, ki jo je podala invalidska komisija prve stopnje ZPIZ, za sodišče ne predstavlja dokaza o ugotovljeni delovni zmožnosti tožnika. Tudi sklicevanje sodišča na mnenje izvedenca G. ne zdrži resne presoje. Ni namreč mogoče slediti razlogom, da invalidska komisija ni celovito obravnavala posameznih delovnih sposobnosti preiskovanca. Takšno razlogovanje je celo v izrecnem nasprotju z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).(2) Ugotovitev komisije glede delovne zmožnosti tožnika je bila nedvoumna. Zaradi omejene sposobnosti za delo gre tožniku z odločbo ZPIZ z dne 15. 9. 2008 tudi delna invalidska pokojnina. Toženka je uporabi izvedeniškega mnenja dr. G. izrecno nasprotovala, razen v izrecno priznavanem delu. Nasprotovala je tudi uporabi mnenja dr. L. v zvezi z njegovimi ugotovitvami o psihičnem stanju tožnika in predlagal izvedbo dokaza z mnenjem nevrokirurga. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je tema dvema mnenjema sledilo, četudi jima je toženka izrecno nasprotovala. Na ravni predvidevanj je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi toženim prejemal enako plačo, kot jo je pred prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je sicer strinjalo, da je tožnik dolžan zmanjševati škodo. Ni pa upoštevalo, da iz odločbe ZPIZ izhaja upravičenost tožnika do delne invalidske pokojnine. Tožnik ni predložil dokazov o njenem prejemanju in višini. Sicer pa je toženka predlagala dokaz za ugotovitev dajatev, ki jih iz socialnih transferjev prejema tožnik. Med drugim je predlagala tudi opravo ustreznih poizvedb o dohodkih tožnika, kot tudi zaslišanje predstavnika CSD, ki je nedvoumno seznanjen z vsemi dohodki tožnika kot socialnega podpiranca in bi lahko te podatke v celoti razkril. Z zavrnitvijo takšnih dokazov je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnik dejansko prejema večje dohodke iz naslova socialnih transferjev, kot jih je razkril. Opozarja tudi na finančne podatke poslovanja tožnikovega bivšega delodajalca, ki so v tem obdobju kazali, da je družba E., d.o.o., v tem obdobju v globokih izgubah. iz javno dostopnih podatkov izhaja, da je nad družbo 28. 10. 2009 dejansko uveden stečaj. Sodišče prve stopnje pa takšne okoliščine ni upoštevalo., čeprav je toženka zatrdila, da je vsled takšnemu položaju družbe E., d.o.o., vprašljivo, ali bi bil tožnik v tej družbi lahko zaposlen. Najkasneje z uvedbo stečaja in s tem prenehanjem, delovnega razmerja tožnika, le-ta v družbi A., d.o.o., ne bi več mogel pridobivati dohodka. Dosoja rente je tako neutemeljena najmanj za čas od 10. 2. 2009 dalje. Neutemeljena pa se ji zdi tudi prisoja rente za tujo neg in pomoč. Poudarja, a je sodišče prve stopnje pri tem sledilo zgolj izpovedbi tožnika in izvedenca G., pri čemer pa ni obrazložilo, zakaj je takšnemu mnenju izvedenca sledilo v večji meri,. kot ga je priznavala toženka. Hkrati meni, da glede na izpovedano partnerstvo tožnika ni mogoče predvideti, da bo tožnik po normalnem teku stvari pomoč sosedov potreboval z veliko verjetnostjo. Kot zmotno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaran. Tožnik do 22. 8. 2015 ni postavil tožbenega zahtevka za plačilo tovrstne odškodnine. Na naroku 22. 8. 2012 namreč tožnik ni zgolj specificiral zahtevka. Gre za očitno spremembo tožbe, ki pa ji je toženka nasprotovala. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno zmotno zavrnilo ugovor toženke o neupoštevnosti trditev in dokaznih predlogov tožnika v vlogi z dne 15. 10. 2009 zaradi spremembe tožbe in prekluzije, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženke:

Toženka neutemeljeno grajo neobrazloženost ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi se tožnik - če ne bi bil poškodovan v prometni nezgodi oktobra 2002 - ponovno zaposlil 1. 11. 2002. Ugotovitev, da bi se tožnik dejansko ponovno zaposlil pri bivšemu delodajalcu je podprta z metodološko ustrezno oceno, ki je tudi življenjsko prepričljiva. Tožnik je bil po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje udeležen v prometni nezgodi, zaradi katere je utrpel sporno škodo, oktobra 2002. Priča P. pa je pojasnila, da sta se s tožnikom leta 2002 po tožnikovi odpovedi junija 2002 na pijači dogovarjala, da bi pričel nazaj delati v družbi E., d.o.o.. Priča P. je zato sáma šla do N. K., tedanje kadrovnice v družbi E., d.o.o., ta pa se je potem dogovarjala s takratnim direktorjem. Dodal je, da so bile v družbi E., d.o.o., potrebe po takšnem profilu delavca, da je bil tožnik eden najboljših delavcev v svojem profilu in da naj bi se tožnik predvidoma vrnil na delovno mesto, kjer je delal, preden je odšel. Izpovedba priče P. se sklada s tožnikovo izpovedbo. Izpovedbi priče K., ki se pogovorov o tožnikovi ponovni zaposlitvi ni spomnila, pa sodišče prve stopnje ustrezno ni sledilo, saj je izpovedala, da v času prenehanja tožnikove zaposlitve ni bila več zaposlena pri družbi E., d.o.o., kar je v nasprotju z vsebino ostalih izvedenih dokazov, zato ji sodišče prve stopnje razumno ni poklonilo vere niti glede dokazovanja pogovorov o tožnikovi ponovni zaposlitvi. Na podlagi pojasnjenega uspeha celotnega dokaznega postopka je zatorej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ponovna zaposlitev tožnika dokazana s pretežno verjetnostjo že novembra 2002. Glede na skladnost izpovedb priče P. in tožnika ter upoštevajoč neuspeh nasprotnega dokaza toženke, tj. neprepričljivost izpovedbe priče K., pa za izpodbijanje ugotovitve o verodostojnosti priče P. in posledične ugotovitve o zapolnitvi standarda pretežne verjetnosti ne more biti odločilna okoliščina, da je priča P. dober prijatelj tožnika.

Pravilnosti takšnega zaključka ne omaja niti opozarjanje toženke, da K. po lastni izpovedbi ni imela nobenega pooblastila glede ponovne zaposlitve tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč o tožnikovi ponovni zaposlitvi pri bivšem delodajalcu sklepalo na podlagi indicev. Le-ti pa so bili tudi po oceni sodišča druge stopnje dovolj konsistentni, da uspejo po merilu splošnosti in razumnosti s pretežno verjetnostjo podržati zaključek sodišča prve stopnje o takšnem pravno pomembnem dejstvu. Kot je izpovedala priča P., se je namreč K. o ponovni zaposlitvi tožnika dogovarjala z direktorjem podjetja. Postopanje sodišča prve stopnje, ki v svojo dokazno oceno glede takšnega dejstva ni vključilo tudi zatrjevane okoliščine, da priča K. ni imela neposrednih pooblastil za odločanje o ponovni zaposlitvi tožnika, pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj gre za indic izpodbijajoče narave, katerega vključitev v razloge odločitve je podvržena načelu proste dokazne ocene (8. člen ZPP) in posledično upoštevna zgolj, če uspe omajati njeno vsebinsko prepričljivost. Navedenega pa - kot že pojasnjeno - v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti.

Sicer pa sodišče druge stopnje poudarja, da vtoževano odškodnino utemeljuje (do pravilnosti odločitve glede višine odškodnine se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju) že neizpodbijano dejstvo, da je tožnik delal tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odsotnost okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tega v obdobju po prometni nezgodi ne bi več mogel početi. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnik potem, ko je junija 2002 dal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, družbi E., d.o.o., do prometne nezgode delal na črno kot rezač papirja, za kar je dobil 600,00 SIT na uro, ter delal doma takó, da je obdeloval njivo in sadovnjak ter gojil živali. Odškodnina zaradi izgube zaslužka pa ne gre oškodovancu zgolj v primeru izkazanosti, da bi bil še naprej zaposlen, temveč v vsakem primeru, ko je mogoče po normalnem teku stvari ugotoviti, da bi tudi v nadaljnje pridobival dohodke. Vprašanje, ali bi se tožnik zaposlil pri družbi E., d.o.o., v rednem delovnem razmerju že novembra 2002 ali šele kasneje, zato za odločitev o zahtevku po temelju ni bistveno.

Pojasnjena podlaga za prisojo odškodnine je tudi razlog za neodločilnost razlogov pritožbe o slabem finančnem položaju družbe E., d.o.o., in njenem stečajnem postopku, zaradi česar naj bi bil zahtevek od dneva uvedbe stečaja neutemeljen. Prvenstveno gre sicer opozoriti, da predstavljajo trditve toženke o stečaju družbe E., d.o.o., pritožbeno novoto, ki je toženka ne opravičuje z navajanjem okoliščin iz 337. člena ZPP, in zaradi česar jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Četudi gre za javno dostopne podatke, je namreč treba poudariti, da morajo stranke tudi splošno znana dejstva uvesti v postopek s svojimi trditvami, če naj sodišče nanje opre svojo odločitev. Toženka je v svoji vlogi z dne 10. 2. 2010 navedla zgolj, da „aktualni podatki o finančnem poslovanju E. d.o.o. kažejo, da je družba v globokih izgubah in je močno vprašljivo ali bi bil tožnik v tej družbi lahko zaposlen.“ Takšna trditev pa je preveč splošna, da bi lahko utemeljila očitek sodišču prve stopnje o nepravilno zapolnjenem standardu pretežne verjetnosti pri ugotavljanju dejstva, da bi bil tožnik še vedno zaposlen pri družbi E., d.o.o., če ne bi bil udeležen v prometni nezgodi oktobra 2002.

V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o tožnikovi delovni nezmožnosti toženka tudi neutemeljeno graja razlogovanje sodišča prve stopnje, da mnenje invalidske komisije ni edini dokaz o takšnem pravno pomembnem dejstvu. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da predstavlja takšno mnenje strokovni izvid, ki z veliko verjetnostjo dokazuje stopnjo invalidnosti. Ni pa to edini možni dokaz o delovni (ne)zmožnosti, saj gre za mnenje javnega zavoda, ki je izdano zaradi ugotavljanja možnosti uveljavljanja pravic iz invalidske in pokojninske blagajne (tj. po ZPIZ-1), ne pa tudi zaradi ugotavljanja upravičenosti do morebitne odškodnine, kakršno vtožuje tožnik v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo tudi druge dokaze, ki jih je izvedlo na temo tožnikove delovne (nezmožnosti), tj. predvsem izvedenska mnenja izvedencev specialistov fizikalne in rehabilitacijske medicine, kirurgije, nevropsihiatrije in nevrokirurgije.

Sodišče druge stopnje pri tem nima dvoma v pravilnost dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovna nezmožnost tožnika pogojena predvsem s psihološkimi posledicami prometne nezgode, kakor tudi dodatno omejitvijo glede nezmožnosti samostojne uporabe prevoznih sredstev, ki po pravilnikih ZPIZ ne predstavlja omejitve, nanašajoče se na delovno mesto. O takšnih posledicah in omejitvah sta se izrekla izvedenca s področja fizikalne in rehabilitacijske medicine G. ter s področja nevropsihiatrije L. Izvedenec s področja kirurgije C. se o psihološkem stanju tožnika po nezgodi ni izrekel (s sklicevanjem, da lahko mnenje o tem poda zgolj klinični psiholog), izvedenec s področja nevrokirurgije A. pa je izrecno pojasnil, da v svojem mnenju ni upošteval posledic iz nesreče leta 1982. Pojasnjeno je sodišče prve stopnje povzelo v razloge svoje odločbe in na takšen način obrazložilo, zakaj je svojo ugotovitev o delovni nezmožnosti tožnika oprlo predvsem na izvedeniško mnenje zdravnika L., v manjšem delu pa tudi na mnenje izvedenca G. Toženka v pritožbi tudi sicer konkretizirano ne graja ugotovitev o psiholoških posledicah, ki jih vsled zadobljenim poškodbam leta 2002, trpi tožnik, temveč nasprotuje uporabi navedenih mnenj zgolj z opozarjanjem, da se tekom postopka z njima ni strinjala. Navedeno pa upoštevajoč 254. člena ZPP ni zadostni razlog za neupoštevanje tekom pravdnega postopka pridobljenih mnenj v dokaznem postopku.

Pritožbena graja je v tem delu konkretizirana le z očitkom, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju vseh okoliščin (npr. omejitev glede prihoda na delovno mesto ter psihičnega stanja tožnika) s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri izdaji odločbe o stopnji invalidnosti v nasprotju z ZPIZ-1. Vendar takšnemu očitku ni mogoče slediti. Sodišče druge stopnje namreč v okviru pooblastila iz 3. alineje 358. člena ZPP ter upoštevajoč, da je v konkretnem primeru glede izvedenih dokazov v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje (le-to se z ustno izvedenimi dokazi ni seznanilo neposredno), ugotavlja, da iz odločbe ZPIZ dejansko ne izhaja, da bi bilo pri oceni invalidnosti upoštevano tudi tožnikovo psihološko stanje po nezgodi. Izvedenec L. pa je po drugi strani popolno, jasno in razumljivo pojasnil stanje tožnika po prometni nezgodi, kakor tudi njegove omejitve v zvezi z možnostjo ponovne zaposlitve, kar je sodišče prve stopnje povzelo na strani 13 in 14 izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje zato nima dvoma v strokovnost in pravilnost njegove ugotovitve o tožnikovi delovni nezmožnosti. Ugotovitev, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi svojih pravilnikov pri ugotavljanju stopnje invalidnosti ne upošteva omejitev glede prihoda na delovno mesto, pa je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo na pojasnilo izvedenca G., ki je kot specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine strokovno usposobljen za pojasnilo o načinu ugotavljanja invalidnosti s strani invalidskih komisij Zavoda.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine. Pri tem se je ustrezno oprlo na znesek plač, kakor jih je tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu. Glede na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju temelja zahtevka, namreč znesek 437,66 EUR tudi po oceni sodišča druge stopnje ustreza razumnemu pričakovanju o prihodkih tožnika ob normalnem teku stvari. Toženka namreč ni ponudila konkretiziranih trditev, da v panogi, v kateri je bil tožnik do tedaj zaposlen, ni več potrebe po delavcih tožnikovega profila, niti da so plače pri družbi E., d.o.o., za takšen profil delavca odstopale od povprečja v dejavnosti. Zgolj nekonkretizirano opozarjanje na globoke izgube družbe E., d.o.o., pa ne more zmanjšati verjetnosti zaposlitve tožnika v panogi z nadomestilom, kakor ga je imel do nezgode, pod mejo pretežne verjetnosti. Gre namreč opozoriti, da je toženka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme glede takšnih dejstev. Pritožbeno poudarjanje nasprotnega zanemarja razliko med materialnim in procesnim trditvenim ter dokaznim bremenom. Razpršitev slednjega v postopku je odvisno od stopnje konkretizacije navedb posamezne stranke. Ker so bile za zagotovitev sklepčnosti zahtevka po višini v konkretnem primeru zadostne tožnikove trditve o višini osebnih prejemkov v času zaposlitve pri bivšem delodajalcu, je bilo torej breme ustrezne konkretizacije in dokaza ugovora višine pričakovanega zaslužka na strani toženke.

Le-ta je tekom postopka sicer zatrdila, da je tožnik prejemnik delne invalidske pokojnine, vendar za takšno zatrjevano dejstvo ni ponudila dokazov. Predložitvena dolžnost kot del dokaznega bremena preide na nasprotno stranko zgolj, če toženka z ustreznimi dokazi fizično ne razpolaga, ima pa jih tožnik oziroma jih tožnik lahko pribavi. Predložitvena dolžnost izostane tudi pod pogoji iz tretjega odstavka 226. člena ZPP. V konkretnem primeru je toženka sicer predlagala poizvedbo pri ZPIZ o upravičenjih tožnika iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer pa je sodišče prve stopnje pravilno poočilo, da ni niti zatrdila niti dokazala, da je te poizvedbe predhodno sáma neuspešno opravila. Upoštevajoč zakonsko ureditev 226. člena ZPP zato sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo poizvedb sámo. Toženka pa v zvezi s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje v pritožbi tudi ne graja pomanjkanja materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

Ker gre za ugovor toženke, se ta v zvezi z njegovim dokazovanjem tudi ne more sklicevati na dokaze tožnika, tj. na odločbe ZPIZ o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Tudi sicer ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je odločba ZPIZ z dne 15. 9. 2008 evidentni dokaz o prejemanju delne invalidske pokojnine. Iz navedene odločbe namreč izhaja, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo ter da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, po 97. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do delne invalidske pokojnine, če se v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Na podlagi odločbe ZPIZ z dne 15. 9. 2008 torej ni mogoče sklepati, da je tožnik upravičen do delne invalidske pokojnine, niti ni mogoče ugotoviti v kolikšnem znesku. Z drugo odločbo z istega dne (priloga A18) pa je ZPIZ ugotovil, da tožnik kot zavarovanec nima pravice do invalidnine za 80-odstotno telesno okvaro. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da je upravičenost do dajatve, ki zmanjšuje škodo, pa je tožnik po lastni krivdi ne uveljavlja, treba ravno tako upoštevati pri odmeri odškodnine, vendar je dokazno breme glede višine takšnega „odbitka“ na toženki. Ta pa v konkretnem primeru, kot že rečeno, ustreznih dokazov na to temo (v smislu poizvedb pri ZPIZ) ni predložila oziroma svojega predloga, da ustrezne poizvedbe opravi sodišče, ni opravičila v smislu razlogov iz tretjega odstavka 226. člena ZPP.

Zaslišanje predstavnika CSD, katerega neizvedbo ravno tako graja v pritožbi, pa je toženka po lastni pritožbeni navedbi predlagala zaradi seznanitve z dohodki tožnika kot socialnega podpiranca in torej ne zaradi ugotavljanja njegovih prejemkov na podlagi ZPIZ-1. V zvezi z zatrjevanim prejemanjem socialne pomoči sodišče prve stopnje takšnega dokaza ni izvedlo, ker se je o tem z zadostno stopnjo prepričanja seznanilo že na podlagi listinskih dokazov. Toženka v pritožbi tudi ne graja pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s takšnim prejemkom. Očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo takšnega dokaza v zvezi z ugotavljanjem vseh dohodkov tožnika kot socialnega podpiranca, pa zanemarja dejstvo, da je takšna dokazna tema informativne oziroma poizvedovalne narave, saj toženka v postopku ni ponudila ustrezne trditvene podlage o tem, kakšne dodatne socialne prejemke, poleg socialne pomoči, naj bi prejemal tožnik. Razpravno načelo strankam nalaga, da v postopku določno zatrdijo dejstva, na katerih gradijo svoje zahtevke in ugovore. Dokazni postopek zato ne more služiti namenu, da se stranke šele seznanijo z morebitnimi pravno odločilnimi dejstvi. Teorija in sodna praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza v primerih, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. Vendar toženka v konkretnem primeru ni zatrdila okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj takšnega položaja. Če se bo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za prisojo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka, v bodoče (tj. v času, ki ni zajeta s časovno pravnomočnostjo odločitve v konkretni zadevi), spremenila, pa bo toženka lahko uveljavljala znižanje ali ukinitev odškodnine v novem postopku na podlagi 175. člena OZ.

Neutemeljena je tudi graja odločitve o odškodnini za tujo nego in pomoč. Toženka namreč v pritožbi zgolj opozarja na njeno nasprotovanje izvedeniškemu mnenju G., na katerega je sodišče med drugim oprlo svojo odločitev, kar pa ni zadosten oziroma zakonski razlog za njegovo upoštevanje. Razlogov v smislu 254. čelna ZPP toženka ne ponudi niti v pritožbi. Iz celotne obrazložitve sodišča prve stopnje v tem delu je razvidno, da je sodišče izvedeniško mnenje izvedenca G. ocenilo kot jasno, popolno in razumljivo, zato mu je tudi sledilo. Natančnejše pojasnjevanje razlogov za upoštevanje izvedeniškega mnenja v konkretnem primeru tudi ni bilo potrebno. V pritožbi pa toženka tudi sicer ne konkretizira očitka obstoja absolutno bistvene kršitve postopka. Glede partnerstva tožnika, zaradi katerega naj bi bilo po normalnem teku svari nemogoče predvideti, ali bo tožnik sploh potreboval tujo nego in pomoč, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje upoštevajoč 337. člen ZPP pri odločanju o pritožbi ne more upoštevati.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja glede presoje ugovora zastaranja. Toženka sicer pravilno opozarja, da je bil na naroku 22. 8. 2012 zahtevek tožeče stranke spremenjen, in ne zgolj konkretiziran. Vendar na novo postavljen zahtevek ob njegovi postavitvi ni bil zastaran. Tožnik je namreč takšen zahtevek podal na podlagi nove dejanske okoliščine, tj. dejstva, da se je njegova sestra, ki mu je do tedaj brezplačno nudila ustrezno pomoč, odselila. Gre torej za dejstvo, ki ob vložitvi prvotne tožbe 28. 12. 2007 ni obstajalo, njen nastanek pa je pogojeval nastop novo nastale škode, glede katere tečeta zastaralna roka iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ od trenutka nastopa takšne dejanske okoliščine. Iz navedenih razlogov je tudi neutemeljeno ugovarjanje toženke, da je sodišče trditve v zvezi z dejanskim stanjem takšnega zahtevka, podanih v vlogi z dne 15. 10. 2009, zmotno upoštevalo kot pravočasne.

O pritožbi tožnika:

Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik svoj zahtevek za odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči oprl zgolj na trditve o potrebi po prevozih, ne pa tudi na trditve o potrebi po negi pri umivanju in brisanju oddaljenih delov telesa, obuvanju in sezuvanju nogavic in obutve na vezalke ter pri izbiranju, nakupu in prevozu vseh dobrin. Navedeno je razvidno iz samega spisa. Tožnik pa v pritožbi želi prikazati trditve o zatrjevanih potrebah kot pomensko širše od tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovitev, da trditve o prevozih ne vključujejo tudi trditve o negi, ne potrebuje nadaljnje razlage. Zgolj okoliščina, da je takšne potrebe ugotovil izvedenec v svojem mnenju, pa sodišče ne upravičuje, da to upošteva, četudi stranka takšnih ugotovitev ni (pravočasno) vpeljala v postopek v okviru svoje trditvene podlage.

V zvezi s prisojeno višino odškodnine iz tega naslova tudi ni moč slediti tožniku, ki v pritožbi opozarja na visoke cene bencina, zaradi katerih naj bi bila odškodnina 80,00 EUR mesečno prenizka, ter številnost obiskov pri zdravnikih, ki so v Ljubljani. Tožnik je namreč svoje zahtevek iz tega naslova konkretiziral zadostno, da je še sposoben obravnavanja, vendar ne tako natančno, da bi bilo mogoče šteti prisojeni znesek glede na morebitne posebne okoliščine konkretnega primera kot neustrezen. Tega tožnik ne stori niti v pritožbi. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljen dejstveni substrat, kakor izhaja iz 17. strani izpodbijane sodbe, pravilna.

Sklepno:

Ker torej v pritožbah uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata stroške v postopku s pritožbama kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.