75. člen OZ

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.

Pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Enako velja tudi za pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe (75. člen OZ). To pa pomeni, da v takšni situaciji (ne za samo pogodbo ne za njeno odobritev) ni uporabljiva določba prvega odstavka 18. člena OZ, ki pojasnjuje, kateri načini izjavljanja volje so možni oziroma dopustni v tistih primerih, v katerih za sklenitev pravnega posla ni prepisana posebna oblika (pisna pogodba, notarski zapis). V tem kontekstu se tako pritožba neuspešno sklicuje na pravkar citirano določbo OZ, ko zatrjuje, da lahko neupravičeno zastopani odobritev pravnega posla prodaje nepremičnine poda (kar) s konkludentnimi dejanji (s prejemom kupnine, plačilom davka na promet nepremičnin, izročitvijo nepremičnine v posest kupcu). Odobritev pogodbe (prvi odstavek 73. člena OZ) mora biti po pravilnem stališču izpodbijane sodbe (točki 7 in 9 obrazložitve) dana v obliki, v kateri se sklepa pravni posel, torej pisno, saj je v nasprotnem primeru pravno neučinkovita - se šteje, da pogodba ni bila sklenjena (primerjaj tretji odstavek 73. člena OZ).

Predlog se zavrne.

Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni pravni posel imetnika stvarne pravice na nepremičnini in zanj je predpisana posebna obličnost: pisna oblika z overjenim podpisom izstavitelja (23. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Enaka obličnost se zahteva tudi za pooblastilo za izstavitev takega dovolila (34. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1 in 75. člen OZ). ZZK-1 pa ne vsebuje izrecne zahteve po predložitvi pooblastila v izvirniku. Če je zemljiškoknjižnemu dovolilu priložen prepis izvirnika pooblastila, ki je overjen skladno s pravili ZN, ki torej vsebuje ustrezno potrdilo, da gre za prepis izvirnika in je bil ta napravljen po notarjevem vpogledu v izvirnik,to zadošča. Na ta način overjen prepis listine ima pravni učinek javne listine.

Zahtevi iz 34. člena ZZK-1 je zadoščeno, če je zemljiškoknjižnemu dovolilu priložen skladno z ZN overjen prepis izvirnika pooblastila, ki vsebuje ustrezno potrdilo, da gre za prepis izvirnika in je bil ta napravljen po notarjevem vpogledu v sam izvirnik pooblastila, pri čemer je bil tudi na izvirniku podpis pooblastitelja overjen skladno s strogimi pravili ZN.

Ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, temveč le za pooblastilo enega zakonca dano drugemu za sklenitev posojilne pogodbe s tretjo osebo, zato tudi ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema.

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

Kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, mora slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Pravdni stranki sta sklenili ustno podjemno pogodbo za popravilo toženkinega vozila, pri čemer je toženka za sklenitev pogodbe pooblastila svojega brata. Za veljavnost pooblastila za sklenitev podjemne pogodbe ni predpisana posebna oblika, saj OZ za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje pisne oblike, kar pomeni, da je podeljeno ustno pooblastilo toženke za zastopanje veljavno. Ker je bil brat toženke njen pooblaščenec, česar pa tožnica ob sklepanju podjemne pogodbe ni vedela, je sodišče prve stopnje na podlagi določila 70. člena OZ pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je tožbeni zahtevek naperila proti toženki, odobrila sklenjeno podjemno pogodbo, ki jo je v imenu in za račun toženke sklenil brat. Čim pa je tožnica odobrila podjemno pogodbo, podjemna pogodba zavezuje toženko.

V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti. Za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.

V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije. Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.

Sodišče se v zadostni meri opredeli do pooblastilnih razmerij in pravilno zaključi, da je tožnica utemeljeno štela, da je toženka v času naročila odvetniških storitev razpolagala z veljavnim pooblastilom toženke. Čeprav tožnici ni predložila pisnega pooblastila toženke, pa so druge okoliščine, zlasti dejstvo, da je med tožnico in gospo D. obstajal zaupen odnos in da je gospa D. že takrat (pred formalno odločitvijo CSD) opravljala določene posle za toženko, dovolj prepričljivi, da je sodišče v tem delu vero poklonilo tožnici.

Predpostavka za veljavno zastopanje je okoliščina, da je druga stranka za zastopanje vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega (tretji odstavek 70. člena OZ).

Obstoj pooblastilnega razmerja je vprašanje materialnega in ne procesnega prava, čeprav je tožnik nastopal kot pooblaščenec v upravnem postopku. Pooblastiteljeva skrbnost terja, da se seznani z dejanji in dosežki svojega pooblaščenca.

Pravna oseba lahko svojo voljo v pravnem prometu izraža prek zakonitega zastopnika, prokurista ali pooblaščenca. Ponudbo za prodajo stanovanja pa je v obravnavanem primeru dala/odobrila oseba, ki ni bila nič od navedenega, zato taka ponudba, četudi jo je naslovnik sprejel, ponudnika ne veže.

Določbe 766. člena OZ in naslednjih, s katerimi je urejena mandatna pogodba, ne predpisujejo, da mora biti mandatna pogodba sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi ni potrebno, da pooblastitelj podeli pooblaščencu pisno pooblastilo za sklenitev mandatne pogodbe (75. člen OZ).

Etažni lastniki so enotni materialni sosporniki pri tožbi na ugotovitev, da je pogodba o upravljanju (ne) veljavna.

Odvetniška pisarna je nastopala v imenu svoje stranke, kar je tožeči stranki moralo biti znano