VDSS sodba Psp 84/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2010 in št. ... z dne 4. 2. 2010 in se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o starostni pokojnini tožeče stranke od 1. 1. 2010 dalje, se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 12. 8. 2010 v zvezi z (pravilno in) odločbo št. ... z dne 4. 2. 2010 in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda novo odločbo o starostni pokojnini tožeče stranke od 31. 12. 2010 dalje tako, da bo upoštevala že uveljavljeno pokojnino z odločbo št. ... z dne 13. 1. 2006 in jo odstotno povečala glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), ker jo je upoštevalo pri tožnikovi ponovni odmeri starostne pokojnine na podlagi določbe 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1. Tožniku je bilo ob prvem prenehanju zavarovanja, to je dne 30. 12. 2005 z odločbo št. ... z dne 13. 1. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 dalje, pri čemer je tožnik do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 66 let in 4 mesece starosti ter 35 let, 11 mesecev in 29 dni pokojninske dobe ter izpolnil pogoje po 36. členu ZPIZ-1. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 73 % od pokojninske osnove 206.992,18 SIT, izračunane na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz najugodnejšega 15 letnega obdobja od 1971 do 1985, pri čemer so bile plače valorizirane ob upoštevanju, da je zadnje koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, leto 2004. Tako odmerjena starostna pokojnina v višini 151.104,29 SIT oziroma 630,55 EUR, se je nato povečala v skladu z določbo 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1 za 7,2 %, to je za 10.879,50 SIT oziroma za 45,40 EUR (in ne pokojninska osnova kot je nepravilno navajalo prvostopno sodišče) ter se nato usklajevala tako, da je na dan priznanja pravice, to je na dan 31. 12. 2005 znašala 170.884,21 SIT oziroma 713,09 EUR. Z navedeno odločbo z dne 13. 1. 2006 je tožnik že izpolnil pogoje za upokojitev, vendar je ostal v zavarovanju po 63 letu starosti in je tako upravičen do povečanja pokojnine. V tem primeru je bil tožnik zavarovanec, ki ni še nikoli uveljavil pravice do pokojnine, in je kljub izpolnjevanju pogojev ostal v zavarovanju tudi po dopolnitvi starosti 63 let, v konkretnem primeru do 66 leta in 4 mesece starosti. Zato mu je k tej pokojnini pripadalo povečanje po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, saj je kljub temu, da je že izpolnil pogoje za upokojitev, še naprej ostal aktiven in zato nagrajen z bonusom na starost 7,2 %. V zvezi s povečanjem pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 toženec navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno povzelo odmero bonusa na starost. Razlogovalo je, da gre pri uporabi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1 za povečanje od pokojninske osnove oziroma kar za seštevanje odmernih odstotkov, ki pripadajo tožniku glede dosežene pokojninske dobe v višini 73 % ter glede upoštevanja bonusa na starost v višini 7,2 % tako, da po mnenju sodišča po prej navedeni odmerni odločbi z dne 13. 1. 2006, znaša skupni odmerni odstotek 80,2 %. Po določbi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1 se namreč kot že prej navedeno, odmerjena pokojnina glede na doseženo pokojninsko dobo od pokojninske osnove, že odmerjena pokojnina pa se poveča za ustrezen odstotek, ki mu pripada glede bonusa na starost, torej v primeru tožnika za 7,2 %. Tožnik se je s 1. 1. 2006 ponovno zaposlil in nato spet uveljavil pravico do pokojnine. V tem primeru gre za drugačno pravno situacijo, saj je tožnik pridobil status reaktiviranca in mu je po ponovnem prenehanju zavarovanja potrebno ponovno odmeriti pokojnino na način, kot je to določeno v določbi 180. člena ZPIZ-1. Kot uživalec pokojnine, ki je ponovno vstopil v zavarovanje, ima po ponovnem prenehanju zavarovanja po določbi 180. člena ZPIZ-1 možnost le ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine, vendar brez upoštevanja bonusa na starost po določbi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1. To izhaja tudi iz namena navedene določbe 53. člena ZPIZ-1, saj velja za tiste zavarovance, ki tudi po tem, ko že dosežejo pogoje za upokojitev (vendar pokojnine ne uveljavijo), da ostanejo še naprej aktivni. Zato je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da mu v primeru ponovne odmere pokojnine po določbi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1 kot reaktivirancu ostane bonus na starost. Ta bonus mu pripada trajno le k prvotno pravnomočno odmerjeni pokojnini, ko je ostal v zavarovanju po 63. letu starosti in uveljavil pokojnino kot zavarovanec. Kot reaktiviranec pa je izgubil možnost povečanja pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. Toženec poudarja, da ima tožnik kot reaktiviranec možnost do ponovne odmere pokojnine le po določbi 180. člena ZPIZ-1 in to brez upoštevanja bonusa na starost po določbi 53. člena ZPIZ-1, saj je prekinil zavarovanje. Ne glede na določbo 180. člena ZPIZ-1 pa tožniku pripada že pravnomočno priznana prvotna pokojnina (vključno sedaj priznanim bonusom na starost), katere izplačevanje se je glede na 178. člen ZPIZ-1 z njim reaktivacija ustavila in sicer v usklajenem znesku. Kot je razvidno iz dokončne odločbe z dne 12. 8. 2010 je za tožnika ugodnejša ponovna odmera pokojnine v skladu z 2. odstavkom 180. člena ZPIZ-1, to je že uveljavljena starostna pokojnina z odstotnim povečanjem za zavarovalno dobo doseženo v času ponovnega zavarovanja v trajanju 4 let, ob upoštevanju dokupa služenja vojaškega roka v trajanju 1 dneva in ob upoštevanju uživanja pokojnine v trajanju 1 dneva. Odmerni odstotek znaša 79,75 %, pri čemer se starostna pokojnina odmeri od že pravnomočno izračunane pokojninske osnove. Tako odmerjena pokojnina znaša 688,85 EUR, vendar v tem primeru ni mogoče zaradi prekinitve zavarovanja, tako odmerjeno pokojnino povečati po določbi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1. V primeru ponovne odmere pokojnine po določbi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1, kot jo je opravil toženec, ni bilo poseženo v pravnomočno pokojninsko osnovo, kot zmotno meni sodišče. Dejstvo je, da se bonus na starost ne odmerja od pokojninske osnove, temveč se le poveča za navedeni bonus že odmerjena pokojnina. Glede na to, da po določbi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1 tožniku pripada višji odmerni odstotek iz ponovnega zavarovanja od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove in glede na to, da je prekinil status aktivnega zavarovanca, bi torej pri ponovni odmeri pokojnine z upoštevanjem bonusa na starost pomenilo kršitev določbe 53. člena in 180. člena ZPIZ-1 ter kopičenje bonusov.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da toženec v pritožbi ponavlja svoja dosedanja pravna stališča, za katera se je izkazalo, da so zmotna. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi v celoti in prepričljivo potrdilo nasprotna stališča, za katera se sam zavzema. Odločilo je, da že priznane pravice po 1. odločbi z dne 13. 1. 2006 obdrži, takšna pokojnina pa se poveča še za obdobje dodatne zavarovalne dobe, pridobljene v času do ponovne upokojitve. Sodba sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava, konkretno določb 53. člena in 180. člena ZPIZ-1, sodba pa je tudi pravična. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 3. odstavka 53. člena in 180. člen ZPIZ-1. Pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. … z dne 12. 8. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. … z dne 4. 2. 2010, se spor nanaša na ponovno odmero pokojnine po prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma reaktivacije iz 180. člena do 31. 12. 2012 veljavnega ZPIZ-1. Sporno pri tem je, ali se tožniku pri tej odmeri pokojnina poveča po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ker je bil tudi po dopolnitvi 63 let starosti z reaktivacijo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Po 180. členu ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine (1. odstavek 180. člena ZPIZ). Po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.

Po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti za moške (oziroma 61 let za ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti, na naslednji način: od 63 do 64 leta starosti znaša odstotek povečanja na mesec 0,3 %, od 64 do 65 leta 0,2 % in od 65 do 66 leta 0,1 % povečanja na mesec. Takšno povečanje pokojnine je trajno (4. odstavek 53. člena ZPIZ-1).

Z odločbo št. ... z dne 13. 1. 2006 je toženec tožniku na podlagi njegove zahteve vložene 20. 12. 2005, priznal pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 v znesku 180.864,21 tedaj veljavnih SIT in sicer na podlagi dopolnjenih 66 let, 4 mesece starosti (rojen 5. 8. 1939) in 35 let, 11 mesecev in 29 dni pokojninske dobe. Odmerni odstotek starostne pokojnine je bil po 50. členu ZPIZ-1 v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 določen v višini 73 %, pokojnina pa odmerjena od pokojninske osnove 206.992,18 SIT in izračunane na podlagi 15 letnega najugodnejšega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja od leta 1971 do 1985. Tako odmerjena pokojnina v višini 151.104,29 SIT je bila po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 povečana za 7,2 %, to je za zavarovanje od 63 do 64 leta starosti za 3,6 %, od 64 do 65 leta za 2,4 % in od 64 do 65 leta starosti za 1,2 %, ker je tožnik po dopolnitvi 63 let starosti še ostal v zavarovanju. Hkrati pa je toženec z isto odločbo z dne 13. 1. 2006 s 1. 1. 2006 ustavil izplačevanje starostne pokojnine. Tožnik je bil ponovno vključen v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 (potrdilo o prijavi in odjavi v zavarovanje z dne 16. 12. 2009).

Z odločbo št. ... z dne 4. 2. 2010 je nato toženec na podlagi zahteve vložene 18. 12. 2009, tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 877,07 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje in sicer na podlagi dopolnjenih 66 let, 4 mesece starosti in 40 let pokojninske dobe. Odmerni odstotek je bil po 50. členu ZPIZ-1 v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 določen v višini 79,75 % (73 % + 6,75 %) in pokojnina odmerjena od pokojninske osnove v višini 206.992,18 SIT oziroma 863,76 EUR izračunane na podlagi 15 letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Dejanska pokojninska osnova se glede na osnove iz odločbe z dne 13. 1. 2006 ni spremenila. Tako odmerjena pokojnina po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni bila povečana. Iz tega razloga se je tožnik zoper odločbo z dne 4. 2. 2010 pritožil, toženec pa je z izpodbijano dokončno odločbo z dne 12. 8. 2010 pritožbo zavrnil, ker je ugotovil, da je za tožnika najugodnejša odmera starostne pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1, ki jo je opravil toženec s prvostopno odločbo z dne 4. 2. 2010. Glede na določbo 180. člena ZPIZ-1 je potrebno presojati kaj je za tožnika najugodneje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da pri ponovni odmeri pokojnine po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-1, že priznano povečanje iz 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1, ni dopustno. V primeru odmere pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1, ker gre za že uveljavljeno pokojnino in pravnomočno pokojninsko osnovo, pa je drugače.

S takšno presojo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pravilno pa je presodilo, da v primeru odmere po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-1 povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni mogoče.

V 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da se pokojnina poveča zavarovancu, ki ob izpolnjenih pogojih za starostno upokojitev ostane v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let za moške. To pomeni, da se pokojnina poveča le v primeru, ko zavarovanec tudi po dopolnitvi polne starosti ostane vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne uveljavi pravice do starostne pokojnine, čeprav za to že izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe. Eden izmed pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine je namreč tudi prenehanje obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Namen te določbe je ravno v tem, da bi zavarovanci tudi po tem, ko že izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, še naprej ostali v zavarovanju. V primeru reaktivacije pa gre za stanje, ko zavarovancu obvezno zavarovanje preneha in tudi pridobi pravico do starostne pokojnine, nato pa se že po uveljavitvi te pravice ponovno vključi v obvezno zavarovanje, pri čemer se mu za čas ponovnega zavarovanja starostna pokojnina ne izplačuje. Tudi po določbi 417. člena ZPIZ-1, ki ureja ponovno odmero oziroma odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih, ki za tožnika sicer ni uporabljiva, se pri ponovni odmeri pokojnine ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu ZPIZ-1 (2. odstavek 417. člena ZPIZ-1).

Tožnik po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po dopolnitvi 63 let starosti ni neprekinjeno ostal v obveznem zavarovanju, temveč se je pri dopolnitvi 66 let in 4 mesece starosti upokojil in se nato ponovno vključil v obvezno zavarovanje. Prav to pa je, glede na navedeno, za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, na kar utemeljeno opozarja tudi toženec v pritožbi. Pri tožniku namreč po prenehanju ponovnega zavarovanja pri novi odmeri pokojnine oziroma odstotnem povečanju že uveljavljene pokojnine po 180. členu ZPIZ-1, povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni možno. Tožnik zato ne more niti ohraniti povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ki mu je bilo priznano z odločbo z dne 13. 1. 2006 kljub temu, da je ta odločba dokončna in pravnomočna in kljub temu, da je povečanje pokojnine po tej odločbi trajno, niti mu za obdobje ponovnega zavarovanja od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 pokojnine ni mogoče povečati po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1.

Tožnik ima po 180. členu ZPIZ-1 pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove po 39. členu ZPIZ-1 in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo (kar je v tožnikovem primeru manj ugodno) ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije, ki se je v tožnikovem primeru izkazala za najugodnejšo odmero starostne pokojnine. Poleg tega ima tožnik že pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine od dne 31. 12. 2005 dalje (odločba z dne 13. 1. 2006), vključno s sedaj priznanim bonusom na starost, in usklajeno na dan ponovne uveljavitve pravice, to je 1. 1. 2010, vendar je glede na izračun toženca tudi ta način odmere za tožnika manj ugoden kot odmera pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1, ki je bila tožniku z izpodbijano dokončno odločbo toženca tudi pravilno priznana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se opravita odločbi toženca z dne 12. 8. 2010 in z dne 4. 2. 2010 in naloži tožencu, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi starostni pokojnini od 1. 1. 2010, zavrnilo, in ne od 31. 12. 2010, kot je napačno določilo datum sodišče prve stopnje.