417. člen ZPIZ-1

Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

O načinu odmere delne starostne pokojnine je že pravnomočno razsojeno s s odbo, s katero je bila tožencu naložena izdaja nove odločbe o delni starostni pokojnini. Ker toženec z izpodbijanima odmernima odločbama, izdanima na podlagi sodbe, delne starostne pokojnine ni odmeril skladno z izrekom sodbe in na način, kot ga je sodišče že pravnomočno določilo v predhodnem socialnem sporu, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo in tožencu ponovno naložilo odmero, ki bo skladna s pravnomočno sodbo.

417. člen ZPIZ-1 govori zgolj o pokojnini, priznani po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pri čemer ne ločuje med upokojitvijo po splošnih in posebnih predpisih. Iz tega izhaja, da se ta določba nanaša na pridobitev pokojnine po vseh - splošnih in posebnih - predpisih. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi zakon to izrecno določil.

417. člen ZPIZ-1 govori zgolj o pokojnini, priznani po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, in ne ločuje med upokojitvijo po splošnih ali po posebnih predpisih. Iz besedila zakona tako izhaja, da se nanaša na vse prej veljavne in ne zgolj na splošne predpise.

V obravnavanem primeru je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZNZ, torej po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnik je upravičen, da se mu že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, doseženo v času ponovnega zavarovanja. Vendar pa materialnopravno podlago za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine predstavlja 417. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih) in ne 180. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera pokojnine).

Tožniku je bila starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZSS, torej po predpisih, veljavnih do ZPIZ-1. To pa pomeni, da velja določba tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 tudi za tožnika in da se mu na način, kot je določen v prvem odstavku 417. člena ZPIZ-1 (ter tudi drugega odstavka), ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače.

Ob dejstvu, da plače iz ponovnega zavarovanja po reaktivaciji ne vplivajo na višino pokojninske osnove, saj je glede na mehanografsko obdelavo še vedno najugodnejša pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja pred reaktivacijo, je starostna pokojnina z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom zakonito priznana v določenem mesečnem znesku.

Pri odmeri pokojnine tožniku, ki je bil uživalec pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključil v zavarovanje, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. Ob pravilni uporabi 417. člena ZPIZ-1 je po prenehanju zavarovanja mogoče tožniku kot uživalcu polovične predčasne pokojnine priznati pokojnino v zakoniti višini le ob odstotnem povečanju že priznane pokojninske dajatve, uveljavljane po prejšnjih predpisih.

Glede na prehodno določbo 417. člena v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 je varovana zavarovančeva pravica do starostne pokojnine, ki jo je pridobil po starih predpisih, vendar je tedaj še ni uveljavil.

Ob jasni določbi drugega odstavka 180. člena ZPIZ-1 o odstotnem povečanju pokojnine v nobenem primeru določb 417. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi tožena stranka pri odstotnem povečanju pokojnine na podlagi ponovnega vstopa v zavarovanje (v smislu elementa za ugotovitev nove višine pokojnine) lahko posegla v pravnomočno priznano pravico do pokojnine, ugotovljeno na podlagi določb ZPIZ-1 ob prvi upokojitvi zavarovanca, tudi če so bili pri ugotovitvi njene višine upoštevani odstotki za njeno odmero iz tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ker je zavarovanec že pred prvo upokojitvijo po izpolnitvi pogojev ostal v zavarovanju do dopolnjenega 66. leta starosti.

Pri ponovni odmeri pokojnine po prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma reaktivacije iz 180. ZPIZ-1 povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni možno, kljub temu da je zavarovanec tudi po dopolnitvi 63 let starosti z reaktivacijo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek odločbe predstavlja celoto, čeprav je razdeljen v več točk, kar pomeni, da ga je treba tako tudi razumeti in hkrati razlagati skupaj z obrazložitvijo odločbe, ki pojasnjuje in utemeljuje v izreku opredeljeno odločitev sodišča.

Tožnik se je po pravnomočnem priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila odstotno povečana po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ker je po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do pokojnine ostal v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let, z zaposlitvijo ponovno vključil v obvezno zavarovanje (reaktivacija). Pri ponovni odmeri pokojnine po prenehanju reaktivacije povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni več možno.

Tožniku, ki odvetniško dejavnost od 1. 7. 2010 opravlja 20 ur na teden, je treba priznati lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja 20 ur na teden od naslednjega dne po vložitvi prijave (8. 10. 2010). Ob tem, da je pravico do starostne pokojnine uveljavil že v letu 1999 in se nato istega leta ponovno vključil v zavarovanje (za poln delovni čas), ima od 9. 10. 2010 pravico do izplačevanja polovice starostne pokojnine.

Pri odmeri pokojnine tožnici, ki je bila uživalka pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključila v zavarovanje do leta 2009, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.