178. člen ZPIZ-1

ZDSS-1 v 1. alineji prvega odstavka 82. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Navedena določba je v bistvu namenjena zavarovancu, ki izpodbija odločbo zavoda oziroma pristojnega organa, ki je izdal dokončno odločbo v predsodnem postopku. Namen je, da se postopek z vračanjem zadev toženi stranki ne podaljšuje, torej da zavarovanec hitreje pride do pravice, ki jo uveljavlja s tožbo. V sporni zadevi se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, ni pritožil, še celo več, sam je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, ter da zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje pa je za odločitev v zadevi odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil postopek pri toženi stranki voden skladno z določbami ZUP. Pri tem je bistveno, da so spoštovana splošna načela, določena v ZUP, kajt

Pri tožniku je prišlo do spremembe obsega zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja za polovični delovni čas 24. 6. 2011, zato je že dne 24. 6. 2011 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Izplačevanje pravice ureja prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2, ki določa, da se uživalcu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja 24. 6. 2011, je od tega datuma dalje upravičen tudi do izplačevanja delne pokojnine.

V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Institut pravnomočnosti je ustavna kategorija in zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Z izpodbijanima upravnima odločbama o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj je poseženo v pravnomočno urejeno razmerje, za kar ni zakonite podlage. Ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve je mogoča izključno za naprej, in ne za nazaj. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.

Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.

Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.

Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je b

Bistveno je, da je bil tožnik v sodnem registru vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe od leta 2004 dalje, torej že v času, ko mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine (od 8. 1. 2010 dalje) ter tudi ves čas prejemanja invalidske pokojnine. Zato kljub pravnomočni ugotovitvi o lastnosti zavarovanca od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ne gre za ponovno vključitev tožnika v zavarovanje v smislu prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik družbenik in hkrati poslovodja družbe že v času priznanja pravice in izdaje odločbe, izpodbijani odločbi pomenita poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 25. 8. 2010. Tožena stranka bi lahko v pravnomočno odločbo z dne 25. 8. 2010 posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.

Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, d

Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca).

Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po

Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

V zadevi je sporna ponovna odmera že priznane pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo tožene stranke. ZPIZ-1 v 1. odstavku 180. člena določa, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. V 2. odstavku istega člena je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča, glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Tožnik je v postopku pred sodiščem zahteval izračun po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 in tak izračun je tožena stranka napravila in tožniku odmerila pokojnino v višjem znesku, kot pa mu je bila priznana z prvotno odločbo. Tožena stranka je že priznano pokojnino pravilno odstotno povečala, glede na zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dosegel v času ponovnega zavarovanja.

ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.

ZPIZ-1 v 7. členu jasno določa, da (obvezno) zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ter da nastanek takega pravnega razmerja sporoči nosilcu zavarovanja zavezanec za prijavo. Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi.

Tožnik (invalid II. kategorije), ki je bil uživalec delne invalidske pokojnine se je starostno upokojil, nato pa ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po reaktivaciji je opravljal odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Odločitev, da se tožniku preneha izplačevati starostna pokojnina, je pravilna, saj je tožnik ponovno pričel opravljati dejavnost s polovico polnega delovnega časa, za preostali delovni čas pa je utemeljeno uveljavljal pravico do delne invalidske pokojnine.

Čeprav je bil tožnik v obdobju od 8. 6. 2005 do 7. 3. 2007 zavarovan kot brezposelna oseba in nato od 8. 3. 2006 do 7. 1. 2010 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in je bilo nato šele s pravnomočno sodbo z dne 10. 10. 2012 ugotovljeno, da ima od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je bil v času od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja zasebne družbe, ne gre za ponovno vključitev v zavarovanje od 8. 1. 2010 oziroma potem, ko je že pridobil pravico do invalidske pokojnine. Toženec zato v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imel podlage za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine v spornem obdobju oziroma za odločitev, da od 8. 10. 2010 do 11. 12. 2011 tožnik ni imel pravice do izplačevanja invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 2009.

Tožnica je bila v spornem obdobju v določeni družbi vpisana v poslovni register kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe, s pooblastilom za zastopanje družbe, pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 ex lege nastane zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena ZPIZ-1 traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka ter na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave, in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo z dne 7. 12. 2007, s katero je tožena stranka tožnici priznala pravico do starostne pokojnine od 15. 6. 2007 dalje, na način, ki nima podlage v zakonu.