53. člen ZPIZ-1

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 24. 12. 2012, in sicer na podlagi določb ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012. Pravica do starostne pokojnine mu je bila priznana od 31. 12. 2012 dalje, torej še v času veljavnosti ZPIZ-1. V tem primeru je torej tožena stranka utemeljeno postopala po določbah navedenega zakona in so torej pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno opraviti odmero po določbah ZPIZ-2 neutemeljene.

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da

Tožnik pogojev za starostno pokojnino ni izpolnjeval, saj se za njeno priznanje ne upošteva dokupljena doba. Izpolnjeval pa je pogoje za predčasno pokojnino, urejeno v 29. členu ZPIZ-2. Za leto 2014 je bil določen pogoj starosti 58 let in 8 mesecev ter 40 let pokojninske dobe. Odmera predčasne pokojnine je enaka odmeri starostne pokojnine s tem, da se predčasna pokojnina na podlagi 38. člena ZPIZ-2 trajno zmanjša za 0,3 % za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let starosti.

Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Zakon kot pogoj za pridobitev povečanja oziroma bonusa za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63. letu starosti izrecno določa, da mora zavarovanec še naprej ostati v zavarovanju. Besedilo zakona "in ostane v zavarovanju" je jasno in ne predvideva izjem, zato ne omogoča pridobitve bonusa niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje (reaktivacije), niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje za polovični delovni čas (delne reaktivacije). Namen zakonske določbe je namreč "nagraditi" zavarovance, ki kljub izpolnjevanju pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ostanejo v delovnem razmerju in ne uveljavijo pravic, ki bi jim sicer že šle.

V drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1 je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Že uveljavljene pokojnine pa pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznani bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ob uporabiti instituta odstotnega povečanja pokojnine zaradi naknadno dopolnjene pokojninske dobe ni dopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev zaradi načela pravnomočnosti.

Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.

Tožena stranka je pokojninsko osnovo pravilno ugotovila in pravilno izračunala delno pokojnino. Pri odmeri pokojnine sicer ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član Državnega sveta RS, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot državni svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 letih. Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina, upoštevaje navedeno določbo, pravilno povečana za 7,2 %.

Tožnica po izpolnitvi pogojev (te je izpolnila, ko je bila stara 54 let in 8 mesecev ter je imela 38 let in 3 mesece pokojninske dobe) ni ostala v zavarovanju, temveč ji je bila z dokončno in pravnomočno odločbo že priznana pravica do starostne pokojnine. Z novo odločbo ji je bilo nato izplačevanje ustavljeno zaradi ponovne vključitve v zavarovanje. Tožnica je imela možnost, da bi ob izpolnitvi pogojev še naprej ostala v zavarovanju in v takem primeru bi bila po dopolnitvi 61 let starosti upravičena do bonusa po tretjem odstavku 53. člena ZPIZ-1. Ker pa se je upokojila in nato ponovno reaktivirala, do tega bonusa ni upravičena.

Časa obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da so delodajalci zanj plačevali prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Glede na namen obveznega dodatnega zavarovanja, zavarovani riziko ter iz tega naslova zagotovljeno pravico do poklicne pokojnine, je ob jasnih določbah ZPIZ-1, čas obveznega dodatnega zavarovanja upošteven le kot dodana doba za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne kot pokojninska doba v smislu 50. člena ZPIZ-1, od katere je odvisen odstotek odmere pokojninske dajatve od pokojninske osnove, niti kot delovna doba v smislu 53. člena istega zakona, ki ureja t.i. bonuse oziroma maluse pri odmerjanju starostne pokojnine. V prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove, zniža za vsak mesec starosti, če zavarovanec pridobi pravico do pokojninske dajatve pred dopolnitvijo polne starosti 63-ih let moški. Odstotek zmanjšanja pokojnine je različen, odvisno od dopolnjenih let starosti ob upokojitvi. V predsodnem postopku je b

Glede na prehodno določbo 417. člena v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 je varovana zavarovančeva pravica do starostne pokojnine, ki jo je pridobil po starih predpisih, vendar je tedaj še ni uveljavil.

Ob jasni določbi drugega odstavka 180. člena ZPIZ-1 o odstotnem povečanju pokojnine v nobenem primeru določb 417. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi tožena stranka pri odstotnem povečanju pokojnine na podlagi ponovnega vstopa v zavarovanje (v smislu elementa za ugotovitev nove višine pokojnine) lahko posegla v pravnomočno priznano pravico do pokojnine, ugotovljeno na podlagi določb ZPIZ-1 ob prvi upokojitvi zavarovanca, tudi če so bili pri ugotovitvi njene višine upoštevani odstotki za njeno odmero iz tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ker je zavarovanec že pred prvo upokojitvijo po izpolnitvi pogojev ostal v zavarovanju do dopolnjenega 66. leta starosti.

Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ/92 in se najprej ponovno zavaroval kot odvetnik za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, nato pa s polovičnim delovnim časom in uveljavil pravico do delne pokojnine. Delna pokojnina se odmeri tako, da se že uveljavljena pokojnina odstotno poveča za naknadno dopolnjeno zavarovalno dobo, ker je to zanj ugodneje kot nova odmera pokojnine (tudi z upoštevanjem plač oziroma zavarovalnih osnov). Povečanje pokojnine po 51. členu ZPIZ-1 zaradi polne delovne dobe in povečanje pokojnine po 53. členu ZPIZ- 1 zaradi polne starosti pri tem ni možno.

Pri ponovni odmeri pokojnine po prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma reaktivacije iz 180. ZPIZ-1 povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni možno, kljub temu da je zavarovanec tudi po dopolnitvi 63 let starosti z reaktivacijo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Tožnik se je po pravnomočnem priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila odstotno povečana po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ker je po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do pokojnine ostal v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let, z zaposlitvijo ponovno vključil v obvezno zavarovanje (reaktivacija). Pri ponovni odmeri pokojnine po prenehanju reaktivacije povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni več možno.

Pri odmeri pokojnine tožnici, ki je bila uživalka pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključila v zavarovanje do leta 2009, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.

Tožnik je v enakem položaju kot zavarovanec brez zavarovalne dobe s povečanjem v starosti 58 let in 3 mesece (61 let in 6 mesecev minus 39 mesecev). Za zavarovance take starosti (58 let), ki so se v letu 2006 upokojili s 40 leti zavarovalne dobe, ki ni bila krita zgolj z delovno dobo, je v prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 določeno znižanje pokojnine v višini 0,30 % za vsak mesec upokojitve pred dopolnitvijo polne starosti.

Obdobje obveznega služenja vojaškega roka se glede na opredelitev v 8. členu ZPIZ-1 ne more šteti za delovno dobo (ne glede na plačilo prispevkov). Ker brez tega obdobja tožnik ob upokojitvi ni imel 40 let delovne dobe, mu je tožena stranka glede na njegovo starost ob upokojitvi utemeljeno znižala pokojnino v smislu določb prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, upoštevaje pri tem tudi določbe zakona o prehodnem obdobju.

Lestvica iz prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki določa odstotek zmanjšanja pokojnine zavarovancem, ki se upokojijo pri starosti 58 do 63 let, glede na vsak mesec starosti, ki zavarovancu manjka do dopolnjene polne starosti, se za zavarovance z zavarovalno dobo s povečanjem iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, ki pravico do starostne pokojnine pridobijo mlajši od 58 let, uporablja smiselno tako, da se odstotek zmanjšanja pokojnine določi glede na razliko med dejansko starostjo zavarovanca in zmanjšano polno starostjo.