VSL sodba I Cpg 1272/2012

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., IV., V.,VI. in VII. točkah izreka potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki (a) neupravičeno obogatitev iz naslova javnega priobčitve fonogramov v znesku 138,12 EUR s pripadki (I. točka izreka), (b) iz naslova civilne kazni 254,60 EUR s pripadki (III. točka izreka) in (c) iz naslova pravdnih stroškov 73,85 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek (a) iz neupravičene obogatitve v znesku 285,41 EUR s pripadki (II. točka izreka) in (b) iz naslova civilne kazni v znesku 418,10 EUR s pripadki (IV. točka izreka) ter (c) na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov (V. točka izreka) in (d) na povrnitev stroškov, „nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti“ (VI. točka izreka) pa je zavrnilo.

Predmet tožbenega zahtevka in prvostopenjska obrazložitev

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa pri opravljanju svoje dejavnosti komercialne fonograme javno priobčuje. Predmet tožbenega zahtevka so dajatve, h katerim je tožena stranka obvezana na podlagi 130. člena ZASP in 168. člena ZASP, ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe iz 1. odstavka 158. člena ZASP. Hkrati je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov po računu svojega podizvajalca. Ti stroški so tožeči stranki, kot navaja, nastali zaradi preverjanja tožene stranke in opominjanja ter pozivanja k izpolnjevanju njenih zakonskih dolžnosti. Tožeča stranka je tudi postavila zahtevek na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanje komercialnih fonogramov do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih, povezanih z javnim priobčevanjem. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek po višini utemeljevala s sklicevanjem na Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (1) (v nadaljevanju T 2005), sodišče prve stopnje pa je za odmero višine uporabilo Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2) (v nadaljevanju SS 2006) in tarifo iz tega SS. Zato je višji tožbeni zahtevek, izračunan na podlagi T 2005 zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke

3Proti zavrnilnemu delu sodbe (II., IV., V. in VI. točka izreka) ter proti odločitvi o stroških postopka (VII. točka izreka) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K zavrnitvi pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

K zavrnitvi pritožbe na plačilo višjega nadomestila (II. točka izreka)

6Tožeča stranka je po ugotovitvah zamudne sodbe predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Avtorska dela je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP), saj pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela ni sklenila, pa tudi ni položila zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija (2. odstavek 158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima glede na 130. člen ZASP.

7Tarifa, po kateri kolektivna organizacija zaračunava uporabo fonogramov, se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (2. odstavek 156. člena ZASP). Tako odločbo je Svet tožeče stranke sprejel leta 2005 (T 2005), že leta 2006 pa so skupni sporazum sklenili na eni strani Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo), na drugi strani pa tožeča stranka. Ta sporazum je bil sklenjen 11. 6. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tarifo za uporabo avtorskih del vsebujeta oba omenjena akta, pri čemer je, gledano primerjalno, tarifa (T 2005) bistveno višja od tarife iz SS 2006.

8Tožeča stranka je ob sklicevanju na SS 2006 v pritožbi menila, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine tožbenega zahtevka moralo uporabiti T 2005, češ da zanjo ne more veljati tarifa iz SS 2006, ker ni sklenila pogodbe oz. ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena SS 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določilo 4. člena SS 2006 ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni bila sklenjena. V tem primeru se (tako 2. odstavek tega člena) šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali pri notarju znesek iz (višje) T 2005, zmanjšan za 30 %. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (3. odstavek 4. člena SS 2006). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste uporabnike, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo. Le zanje se po SS 2006 uporablja tarifni del SS 2006.

9Kot izhaja iz 4. odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 4. točka 3. odstavka 157. člena ZASP.

10Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja 1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, 2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz 3) 2. odstavka 1. člena T 2005.

11Določilo 2. odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Ker to določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif. Prav določilo 2. odstavka 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi 2. odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila 7. odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano. Že zato s sklicevanjem na 3. odstavek 4. člena SS 2006, na katerega odkazuje 2. odstavek istega člena, tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005.

12Določilo 2. odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s 4. odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

13V 7. točki te obrazložitve je pojasnjeno, da uporaba T 2005 pripelje do bistveno višjega nadomestila kot v primeru uporabe tarife iz SS 2006. Tudi zato, ker je kaznovalna funkcija pridržana zakonodajalcu (3), se z razlago, ki jo pritožba skuša dati Sporazumu 2006 in bi vodila do uporabe Tarife 2005 v tej zadevi, pritožbeno sodišče ne strinja.

14H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da določilo 2. odstavka 1. člena T 2005 samo odkazuje na uporabo skupnega sporazuma, v kolikor je ta sporazum sklenjen. Torej T 2005 sama izključuje izračunavanje nadomestil po njenih parametrih.

K zavrnitvi pritožbe na plačilo višje civilne kazni (IV. točka izreka)

15Pritožnikovo stališče, da se uporabnika, ki krši obveznost plačevanja, nagradi s tarifo iz SS 2006, ki je nižja od T 2005, je pravno zmotno. Kolektivna organizacija namreč lahko od kršitelja zahteva poleg samega plačila nadomestila še tako imenovano civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev preostale škode (5. odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot bi plačali, če bi bili pravočasno poravnali svoje obveznosti. Če je imela tožeča stranka s toženo stranko kot kršilcem ZASP obilo stroškov, kot navaja v pritožbi, je to eden od razlogov za višji zahtevek iz naslova civilne kazni (do 200 %), ne pa razlog za uporabo T 2005.

16S tožbo je tožeča stranka iz naslova civilne kazni zahtevala plačilo še enega zneska nadomestila in prav toliko ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo priznalo. Ker je iz zgornje obrazložitve razvidno, da je odločitev sodišča glede višine zneska mesečnih nadomestil za vtoževano obdobje pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev glede prisojene civilne kazni.

K zavrnitvi pritožbe glede zahtevka na poročanje (V. točka izreka)

17Po določilu 4. odstavka 159. člena ZASP so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati civilni delikt, seveda če izpolnjuje znake civilnega delikta (npr. če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid. str. 139). Vprašanje ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (prim. 185. člen ZASP) za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje ali določilo 4. odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku. Odgovor na to vprašanje pa je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, negativen.

18Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje, ni ena takšnih izjem. V ilustracijo pravilnosti presoje tega dela tožbenega dela pritožbeno sodišče pripominja, da se v primeru, če bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, kaj lahko zgodi, da bi že dan po izdaji take sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke upravičeno o ničemer ne bi obveščala (četudi bi jo sodba k temu zavezovala). Tožeča stranka bi proti njej sprožila izvršilni postopek, v tem postopku pa z ugovorom, da fonogramov ne predvaja več, tožena stranka ne bi mogla uspeti (prim. 55. člen ZIZ). Tožeča stranka pa bi jo lahko z denarnimi kaznimi kljub temu v nedogled prisiljevala (prim. 226. člena ZIZ), da mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja v svojem lokalu, čeprav tega že od izdaje sodbe dalje ne bi počela več. Tožbeni zahtevek na poročanje je torej po materialnem pravu nesklepčen in ni utemeljen. Glede na navedeno pritožnik tudi s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3199/2011 ne more uspeti. Sicer pa gospodarski oddelek na drugačne odločbe civilnega oddelka istega sodišča ni vezano.

K zavrnitvi pritožbe glede zahtevka na plačilo stroškov (VI. točka izreka)

19Tožeča stranka svoj zahtevek iz naslova povrnitve stroškov, nastalih „zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti“ v znesku 67,20 EUR povezuje z zahtevkom na mesečno poročanje, saj navaja, da je to poročanje dolžnost tožene stranke in se sklicuje na 159. člena ZASP. Kot sama navaja, gre za stroške, ki ji nastajajo zato, ker je za preverjanje na terenu za obdelavo podatkov „neodzivnih uporabnikov“, za pozivanje in opominjanje zaposlila podizvajalca, ki za tožečo stranko te naloge opravlja.

20Te stroške je mogoče kvalificirati kot stroške pred pravdo, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z njeno pripravo na tisti del tožbe, katere predmet je tožbeni zahtevek na poročanje. Ker pa je tožeča stranka s tem zahtevkom v pravdi propadla, tudi do plačila teh stroškov ni upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da mora tožeča stranka del nadomestila, ki ga izterja od uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi ti stroški.

K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške (VII. točka izreka)

21Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj tožeči stranki ni priznalo tudi stroška v višini 40,00 EUR, ki ga je le-ta zahtevala na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) v svojem stroškovniku.

22Po določilu prvega odstavka 14. člena ZPreZP-1 je upnik od dolžnika v primeru zamude upravičen za vsako terjatev terjati tudi plačilo nadomestila stroškov izterjave. Po drugem odstavku istega člena ti stroški znašajo 40,00 EUR. Omenjeni zakon se skladno z določilom prvega odstavka 3. člena uporablja samo za pogodbe. Ker pa tožeča stranka sama navaja, da pogodbe s toženo stranko nima sklenjene, do teh stroškov ni upravičena. Odločitev sodišča prve stopnje je torej tudi v tem delu pravilna.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem delu tožeča stranka odločitve o stroških postopka ni obrazloženo izpodbijala. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus tega dela sodbe. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 2. odstavka 154. člena ZPP.

Zaključek

24Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

25Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 86/2005.

(2) Ur. l. RS, št. 107/2006.

(3) 1. odstavek 28. člena Ustave: nihče ne more biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno.