14. člen ZPreZP-1

Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.

Tožeča stranka je za toženo stranko skladno z medsebojnim dogovorom opravila storitve prevoza, pri čemer njuno poslovno sodelovanje poteka na način, da tožena stranka preko elektronske pošte ali preko telefona naroči posamezen prevoz, tožeča stranka naročilo sprejme in prevoz opravi, nato pa stranki podpišeta še dostavnico ali prevoznico oziroma mednarodni tovorni list. Če je temu tako, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoč sklep, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje samo eno terjatev. Pritrditi je potrebno tožničini materialnopravni razlagi, da je bila skladno z opisanim poslovanjem za vsak prevoz sklenjena nova prevozna pogodba, iz katere izhaja tudi vsakič nova terjatev tožeče stranke in da posledično (ker tožena stranka dolga, ki izhaja iz naslova prevozov in ga je tožeča stranka obračunala z računi, izdanimi med 4. 5. 2021 in 1. 7. 2021, ni plačala v roku) za vsak prevoz tožeči stranki pripada tudi nadomestilo stroškov izterjave.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso preseženo starejše stališče, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe. Iz prvega odstavka 164. člena OZ namreč izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sejemsko opremo našla, bi okoliščine primera opravičevale, da bi to opremo tudi vrnila toženi stranki, ne pa da bi zanjo morala plačati denarno odškodnino. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da naturalna restitucija v obravnavanem primeru ni možna, ker tožeča stranka ni našla celotne sejemske opreme oziroma razstavnega prostora, ki ga je brez vseh delov nemogoče sestaviti. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podala zadostnih trditev, niti dokazov, da je oprema (najdena zgolj delno) zanjo neuporabna in bi bila zato upravičena do denarnega nadomestila.

Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme (ki ju - poleg "čistega" razpravnega načela definira navedeni člen, hkrati pa določa tudi njuno nujno medsebojno povezanost) najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel (bodisi zato, ker je vložil nesklepčno tožbo ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke, bodisi zato, ker je tožencu z nasprotnimi dokazi uspelo omajati tožnikove dokaze) ali ker je zatrjeval in nato dokazal dejstva, zaradi katerih s tožbo uveljavljana pravica sploh ni nastala. Trditveno in dokazno breme (posredno) določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba (ali ugovor) sklepčna. Za ta dejstva nosi (praviloma) tudi dokazno breme. Izkaz zgolj nekaterih plačil dobaviteljem ne zadošča za ugoditev celotnemu zahtevku tožeče stranke iz nasl

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del glavnice v višini 360,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je s tem, ko je tožnici dosodilo glavnico v višini 19.929,45 EUR tožnici priznalo več, kot pa je zahtevala. Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo glavnice v višini 19.929,45 EUR, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo glavnice v višini 360,00 EUR, znaša glavnica, do katere je tožnica upravičena 19.569,45 EUR. Kljub temu, da gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu z 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve o pritožbi, je pritožbeno sodišče to kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Po določbi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala oziroma jih ni konkretizirano prerekala. Iz navedenega sledi, da dokazovanje praviloma sledi konkretiziranemu prerekanju in ne obratno. Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost s

Glede večkrat ponovljenih očitkov o protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje in kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da gre pri protispisnosti za napako povsem tehnične narave, in sicer za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe. Ali gre za po prvem odstavku 239. člena ZPP prepovedano sugestivno vprašanje, je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera (torej in concreto). Za to pa je bistven kontekst, v katerem so bila vprašanja postavljena. Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke.

Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira. Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.

Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.

Sodišče je v vsakem posameznem pravdnem postopku vezano na postavljene zahtevke ter trditve in dokaze pravdnih strank podane v tem postopku. Različna odločitev sodišča v podobnih postopkih zato ne predstavlja nujno kršitev pravil pravdnega postopka. Ker tožeča stranka v tem postopku ni z ničemer pojasnila, kako bi morebiten obstoj kršitev v drugem podobnem postopku vplival na pravilnost odločitve v tem postopku, se pritožbeno sodišče do pritožbenega očitka o neenakem stališču sodišča prve stopnje do vprašanja veljavnosti pogodbe v podobnih postopkih ne bo opredelilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za preklic pogodbe potrebna izrecna izjava stranke, da pogodbo preklicuje. Zadostuje izjava, iz katere nedvomno izhaja, da si sodelovanja v takšni obliki, kot izhaja iz sklenjene pogodbe, ne želi več. To pa iz dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2017 nedvomno izhaja. Prenehanje pogodbe s soglasno voljo udeležencev je le eden izmed možnih, zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe. V primeru preklica pogodbe (odstopa od pogodbe) s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost preklica nima nobenega vpliva. Gre namreč za enostransko izjavo volje

Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.

Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Tako kot sodišče prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v tej zadevi ne bi bilo mogoče odločiti zgolj na podlagi pisnih dokazov. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo neutemeljen. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno kot stroške izvršilnega postopka priznalo nadomestilo stroškov izterjatve po 14. členu ZPreZP-1. Takšna odločitev ni v skladu z določilom tretjega odstavka 14. člena ZPreZP-1, po katerem se stroški izterjave iz prvega odstavka tega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.

V okviru presoje, ali je tožnik upravičen do plačila civilne kazni, je treba upoštevati ravnanja obeh strank, torej tudi (predpravdno in pravdno) ravnanje kolektivne organizacije.

Bančna garancija vzpostavlja zgolj obvezo banke nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Ne vzpostavlja pa bančna garancija nobene obveznosti dajalca garancije (torej tožene stranke) nasproti tretjim osebam.

Ker je med pravdnima strankama nesporno, da je Pogodba o opravljanju upravniških storitev še vedno veljavna (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), je po povedanem nedvomno, da učinkuje tudi proti toženi stranki kot pravni naslednici prejšnjih etažnih lastnikov (njena lastninska pravica je bila vpisana v zemljiško knjigo 11. 7. 2012 (A 2-4)), čeprav je ni podpisala. Ker sta pravdni stranki gospodarska subjekta in morata po Pogodbi o opravljanju upravniških storitev tožeča stranka opraviti upravniške storitve, tožena stranka pa izpolniti denarne obveznosti (15. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), ne more biti nobenega dvoma, da se ZPreZP-1 uporablja tudi za obravnavano Pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Iz 14. člena ZPreZP-1 izhaja pravica upnika, da dobi od dolžnika nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik dejanske višine teh stroškov ni dolžan niti zatrjevati niti dokazovati.

Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2016 trdila, da je podaljšanje najemnega razmerja v skladu z njihovo vsakodnevno poslovno prakso. Nadalje je trdila, da tožena stranka najetega viličarja ni vrnila v skladu s pogodbo (3. 9. 2015), temveč šele 7. 9. 2015, zato ga je očitno potrebovala in uporabljala tudi po izteku dogovorjenih dveh dneh najema. Navedena trditvena podlaga, upoštevaje priznanje tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je najeti viličar uporabljala tudi še dne 4. 9. 2015 (kar je po izteku pogodbeno dogovorjenih dveh dneh najema), kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča zadošča za uporabo določbe o molče obnovljenem najemnem razmerju iz 615. člena OZ. Navedeno določilo OZ določa, da se najem molče obnovi, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, še naprej uporablja stvar, najemodajalec pa temu ne nasprotuje. Šteje se, da je sklenjena nova najemna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja (prvi odstavek 615. člena OZ). Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najeti viličar uporabljala tudi še 4. 9. 2015, in upoštevaje d

Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.

Izvršilni postopek, ki se začne na podlagi predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in nadaljnji pravdni postopek se obravnavata enovito oziroma celovito. Zadostuje, da se je stranka po pozivu sodišča prve stopnje na dopolnitev tožbe sklicevala na svojo prejšnjo vlogo (odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi) oziroma trditve v njej in k njej priložene dokaze. Iz 14. člena ZPreZP-1 izhaja pravica upnika, da dobi od dolžnika nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik dejanske višine stroškov ni dolžan zatrjevati niti dokazovati.

Stroški izterjave iz prvega odstavka 14. člena ZPreZP-1 se ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.

Tudi če tožeča stranka ni posebej zatrjevala obstoja pogodbe, je pogodba vsekakor bila sklenjena, saj je tožena stranka naročila izdelavo notarskih zapisov, tožnik – notar je to delo opravil, toženec pa se je zavezal storitev plačati. Dogovor – pogodba je bila realizirana. Če ne bi bilo pogodbe, posel ne bi bil izpeljan, zato posebno zatrjevanje obstoja pogodbe niti ni potrebno.