VSC sklep II Ip 246/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep z dne 9. 2. 2012, s katerim je dovolilo predlagano zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na deležu dolžnika v družbi R. T. d.o.o. (I. točka izreka) odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka (II. točka izreka) in da mora dolžnik v roku 8 dni povrniti upniku 3.570,00 EUR nadaljnjih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sicer terjatev iz naslova DDV za mesec marec do maj 2011 nastala v času prisilne poravnave, vendar ne gre za terjatev, ki se poplačuje kot strošek postopka po 151. in 289. členu ZFPPIPP. V identični zadevi je Višje sodišče v Kopru že odločilo, da terjatev iz naslova DDV ni terjatev, ki bi nastala iz naslova pogodbe ali drugega pravnega posla, temveč na podlagi zakona in gre za javnopravno terjatev. Samo vloženi obračun DDV v obdobju teka prisilne poravnave pa ne pomeni, da ima upnikova terjatev naravo stroškov stečajnega postopka, zagotovo pa ne gre za dejanske stroške stečajnega postopka. Na podlagi takšnega stališča je Višje sodišče v Kopru ugovoru dolžnika ugodilo ter predlog za zavarovanje zavrnilo. Tožnik tako predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep ter predlog za zavarovanje zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov za pravno sredstvo. Dodaja pa tudi, da je terjatev upnika že v celoti poplačana in da ta nima pravnega interesa zahtevati zavarovanje ter da bo v primeru, če upnik ne bo umaknil predloga za zavarovanje, vložil ugovor po izteku roka ter predlagal ustavitev postopka zavarovanja.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo upnik podaja obširno razlago pravne podlage, ki utemeljuje pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora, v zvezi z dolžnikovo trditvijo, da je terjatev plačana, pa pojasnjuje, da bo umik predloga za zavarovanje terjatve podal šele, ko bo odločba št. … z dne 4. 10. 2012 postala dokončna.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik v tem postopku na podlagi 113. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) predlagal zavarovanje terjatve, ki predstavlja DDV za mesec marec in april 2011, da je zoper dolžnika bil dne 25. 1. 2011 začet postopek prisilne poravnave, ki se je 15. 6. 2011 nadaljeval kot stečajni postopek, da je terjatev iz naslova DDV nastala med postopkom prisilne poravnave. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb 4. točke drugega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), 151. člena, 289. člena ter 354. in 355. člena ZFPPIPP ocenilo, da je terjatev iz naslova DDV mogoče opredeliti kot strošek stečajnega postopka, če je ta terjatev nastala v postopku prisilne poravnave, za te terjatve pa se ne uporabljajo splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka, saj 2. točka tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP določa, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, po katerem po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ne uporablja za zavarovanje terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na deležu dolžnika v družbi R. T. d.o.o., R. T.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da pri terjatvi iz naslova DDV za mesec marec do maj ne gre za terjatev, ki se poplačuje kot strošek postopka po 151. in 289. členu ZFPPIPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšne navedbe dolžnik podal že v ugovoru in je nanje v celoti odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve. Ker se s tam navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih sprejema kot razumljive, logične in prepričljive, se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Pri tem je potrebno dodati, da za stališče, kot ga uveljavlja dolžnik s pritožbenimi navedbami, dolžnik ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, s katerimi bi postavil pod vprašaj pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča glede tega, ali terjatev iz naslova DDV, ki je nastala v postopku prisilne poravnave, šteje kot strošek stečajnega postopka.

Edini argument dolžnika je sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Kopru II Ip 374/2011 z dne 13. 10. 2011 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu Z 22/2011 z dne 10. 8. 2011, ki pa ni upošteven, saj v slovenskem pravnem redu ne velja t.i. precedenčni sistem, kar pomeni, da sodišča pri svojem odločanju niso vezana na odločbe drugih sodišč, ki so jih sprejela v podobnih primerih, razen če gre za ustaljeno sodno prakso, ki pa je zgolj ena odločba pritožbenega sodišča ne more izkazovati. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev sprejelo na podlagi razlage zakonskih določb, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, čeprav se takšna razlaga razlikuje od tiste razlage, ki jo je uporabilo Višje sodišče v Kopru v zadevi II Ip 374/2011.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je terjatev upnika že bila v celoti poplačana in da naj upnik ne bi imel pravnega interesa zahtevati zavarovanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh pritožbenih navedb ne more upoštevati, saj se nanašajo na dejstva, o katerih bo lahko odločalo šele sodišče prve stopnje bodisi na podlagi dolžnikovega ugovora po izteku roka, bodisi po upnikovem umiku predloga za zavarovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti napačne uporabe materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi stroški, ki sta jih priglasila tako upnik kot dolžnik, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsak trpita svoje pritožbene stroške, saj dolžnik s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), stroške odgovora na pritožbo pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za potrebne stroške, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k lažji in hitrejši rešitvi pritožbe.