UPRS sodba IV U 277/2011

I. Tožbi se ugodi. Odločba tožene stranke, številka 12007-59/2011/3 z dne 16. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je z odločbo, št. 12007-59/2011/3 z dne 16. 11. 2011 odločila, da se pritožba tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo Žalec, št. 1221-15/2008-272 z dne 22. 7. 2011, zavrže. Prvostopenjski upravni organ, Center za socialno delo Žalec, je v denacionalizacijskem postopku po pok. A.A., za skrbnico za posebni primer imenoval B.B., zoper to odločitev pa so se pritožili C.C. in drugi. Odločitev o zavrženju pritožbe temelji na določbi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter določbi 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pojasnila je tudi, da se položaj stranke v postopku določa ob upoštevanju določbe 45. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Postopek postavitve skrbnika določa ZZZDR v določbah 216. do 223. člena, v tem postopku pa se na podlagi 228. člena upoštevajo predvsem potrebe in koristi varovanca, v tem primeru varstvu denacionaliziranega premoženja. V konkretnem primeru je prvostopenjski upravni organ izpodbijano odločbo napačno vročil vsem pravnim naslednikom pok. A.A., stranka v postopku pa je zgolj novo imenovana skrbnica za posebni primer. Prejšnja skrbnica za posebni primer je bila razrešena že z odločbo z dne 3. 12. 2008, druge osebe, to je pravni nasledniki pokojne denacionalizacijske upravičenke, pa v tem postopku nimajo položaja stranke, četudi s svojimi predlogi lahko sodelujejo v postopku, saj v njem ne varujejo svojih pravic in koristi in se v tem postopku tudi ne odloča. Enako stališče glede položaja stranke v postopku postavitve skrbnika je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, št. I Up 1113/2006-4.

3Ker pritožnik nima lastnosti stranke v tem pritožbenem postopku, je morala tožena stranka na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Dodatno pa je pritožnikom pojasnila, da sme CSD spreminjati svoje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu, denacionaliziranemu premoženju, v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih. Pritožniku je pojasnila tudi, da skrbnica za posebni primer ne more prosto razpolagati s premoženjem v denacionalizacijskem postopku, temveč je premoženje zgolj dolžna upravljati do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka po pokojni denacionalizacijski upravičenki.

4Tožeča stranka v tožbi navaja, da izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Pojasnjuje, da je na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišče v Ljubljani določena za dediča po pok. A.A., sedaj pa se v nedokončanem denacionalizacijskem postopku po tej isti pokojni A.A. postavlja skrbnica za posebni primer, tožečo stranko pa se šteje kot neupravičeno osebo. Odločitev je nepravilna, saj ima tožeča stranka vsekakor položaj stranke v upravnem sporu, zato je bila odločitev upravnega organa, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi neupoštevanja postopkovnih predpisov in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilna.

5Upravni organ je nepravilno ravnal predvsem iz razloga, ker ni upošteval določbe 67. člena ZDen. Prav tako je kršil določbe postopka, in sicer 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločba ne da preizkusiti. Nasprotujoče so namreč navedbe, da se položaj stranke enkrat presoja po predpisih ZUP, drugič pa po predpisih ZZZDR. Opozarja, da je v konkretnem postopku predmet spora postavitev skrbnika denacionaliziranem premoženju. Nepravilen je zaključek, da dediči denacionaliziranega premoženja nimajo položaja stranke, saj imajo kot dediči stvarnega premoženja velik interes oz. pravico in korist soodločati o bodočem premoženju. Obravnavana odločitev je nepravilna in nezakonita tudi iz razloga, ker je drugostopenjski upravi organ uporabljal določbe ZUP (Uradni list RS, št. 24/06, ZUP UPB2, št. 105/06), ne pa določb Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1986 (v nadaljevanju ZUP/86). Pojasnjuje, da je Okrajno sodišče v Ljubljani o dedovanju po pokojni A.A. že odločilo s Sklepom o dedovanju, št. D II D 525/1995 z dne 17. 3. 2010. Glede na to, da so dediči zapuščine po pok. A.A. znani, je postavitev skrbnika v obravnavani zadevi vprašljiva. Mogoče bi bilo celo sklepati, da ni potrebna, saj se je skrbništvo predvidevalo le za čas do pravnomočnosti zaključenega zapuščinskega postopka po pokojni denacionalizacijski upravičenki. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, Priglaša tudi stroške postopka.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Sodišču predlaga, da tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi zavrne.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da tožeči stranki v postopku postavite skrbnika za poseben primer, ne prizna lastnosti stranke in s tem upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 1221-15/2008-272 z dne 22. 7. 2011.

9Sodišče uvodoma poudarja, da gre v obravnavani zadevi za postavitev skrbnika za poseben primer, zaradi začasnega upravljanja z nepremičninami v postopku denacionalizacije do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Vsebina, dolžnosti in obseg pooblastil skrbnika za posebni primer izhaja iz določbe tretjega odstavka 67. člena ZDen. Skrbnik za poseben primer mora biti postavljen pred odločitvijo o denacionalizaciji. Skrbnika pravilom določi organ pred katerim teče postopek denacionalizacije, lahko pa ga, tako kot v obravnavanem primeru, postavi center za socialno delo, ki mora v tem primeru postopati po določba ZZZDR (določbe 211. do 223. člena ZZZDR).

10Po določbi 218. člena ZZZDR mora center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca. Ker je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, ima v tem postopku praviloma položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika, druge osebe pa v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča. V konkretnem primeru pa je treba upoštevati, da se je skrbnik za poseben primer postavljal denacionaliziranemu premoženju, torej je objekt varstva premoženje iz 67. člena ZDen.

11Kdo so lahko stranke postopka, je odvisno od postopkovnega predpisa, ki opredeljuje pojem stranke v procesnem smislu, torej ZUP ter od materialnega predpisa, v tem primeru ZDen, ki določa, kdo ima v tem postopku kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist. Sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku, v katerem je treba postaviti skrbnika za poseben primer, že priznano lastnost stranke v postopku, kar je po presoji sodišča pravilno upošteval že prvostopenjski upravni organ, zato je tej stranki tudi vročil odločbo št. 1221-15/2008-272 z dne 22. 7. 2011. Udeležba v denacionalizacijskem postopku tožeči stranki daje pravni pravni interes v smislu 42.člena ZUP, zato je bila odločitev tožene stranke, ki je zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega organa, iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba, nepravilna.

12Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in skladno z isto določbo zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v zvezi z 378. členom OZ, enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).