VSM sodba I Cpg 239/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56877/2012 z dne 24. 4. 2012 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo plačilo glavnice v znesku 3.097,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 do plačila in 46,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Toženec jih je dolžan plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 209,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V razlogih odločbe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo obveznost poroka iz poroštvene pogodbe.

2Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej se ukvarja z vprašanjem, zakaj je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez naroka z obrazložitvijo, da nobena od strank njegove izvedbe ni zahtevala. Takšne zahteve toženec res ni izrecno podal, je pa predlagal izvedbo dokazov, ki kažejo na njegovo zahtevo po izvedbi naroka. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je predlagal zaslišanje J.F. (dolžnika po leasing pogodbi), v nadaljevanju pa še zaslišanje toženca kot stranke. Sodišče prve stopnje s tem, ko naroka ni opravilo, tožencu „ni dalo možnosti udeležbe na sodišču“. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da ni zavzelo stališča glede izvršilnega postopka, ki teče zoper dolžnika J.F. pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, 0147 VL 77404/2012. Ponovno se sklicuje na že podane navedbe, da bi moral biti J.F. na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu št. 13973/08 z dne 5. 9. 2008 (v nadaljevanju Pogodbe o finančnem leasingu) obveščen o cenitvi in prodaji predmeta leasinga, enako pa to velja za poroka. Toženec, ki je želel predmet leasinga odkupiti, je bil zgrožen, ko je ugotovil, da je bil avtomobil prodan za 2.438,00 EUR. Prodajna cena je popolnoma nerealna. V nadaljevanju pritožbe toženec sodišču prve stopnje ponovno očita kršitev 8. točke Pogodbe o solidarnem poroštvu z dne 5. 9. 2008 (v nadaljevanju Pogodbe o solidarnem poroštvu).

3Toženec predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba „odpravi ter spremeni, tako se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v skladu s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek“. V korist pritožnika naj se odloči tudi o stroških postopka.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

7Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev.

8Toženec se s tem, ko trdi, da ni bil opravljen narok, v posledici tega pa mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, smiselno sklicuje na procesno kršitev iz 10. točke drugega 339. člena ZPP. Kršitev je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez obravnave, pa bi jo moralo opraviti.

9Pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točki 3,4 in 5 pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni opravilo. Ocenilo je, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala (primerjaj drugi odstavek 454. člena ZPP). Toženec v pritožbi zatrjuje, da je izvedbo naroka predlagal – to je storil že v ugovoru z dokaznim predlogom, da se zasliši priča J.F., kasneje pa še s predlogom, da se ga zasliši kot stranko. V zvezi s tem sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženec izvedbe naroka ni zahteval. Zahteva za izvedbo naroka, ki za stranki ustvarja pomembne pravne posledice, mora biti jasno in nedvoumno izražena. Sodna praksa, ki se je v podobnih primerih že izoblikovala, dokaznemu predlogu za zaslišanje prič (enako velja za dokaz z zaslišanjem strank) ne pripisuje pravne narave zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu tudi ugodilo. Ni pa sodišče prve stopnje dolžno stranke pozivati, da se izjavijo o tem, ali zahtevajo narok ali ne. Še toliko bolj to velja za postopke, v katerih sodelujejo kvalificirani pooblaščenci, kar velja tudi za konkretni primer, saj slednjim pravila postopka niso in ne smejo biti nepoznana.

10Glede na dejanske ugotovitve v postopku, na katere je sodišče prve stopnje v postopku spora majhne vrednosti vezano (pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ni dopusten, zato se sodišče prve stopnje z grajo v tej smeri ni ukvarjalo), je sprejeta odločitev pravilna tako z vidika določil sklenjene Pogodbe o finančnem leasingu, Pogodbe o solidarnem poroštvu kot tudi določil OZ, ki urejajo institut poroštva.

11Že sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločbe pojasnilo, da se je toženec zavezal plačati obveznost leasingojemalca kot solidarni porok, torej kot porok in plačnik (primerjaj tretji odstavek 1019. člena OZ). Zaradi navedenega ni odločilna okoliščina, da tožnica izpolnitev obveznosti (hkrati) terja tako od glavnega dolžnika kot tudi od poroka. O tem je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, pa tudi če ga ne bi, glede na naravo solidarnega poroštva to ne bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Očitek pritožbe v tej smeri tako ni utemeljen.

12Utemeljen tudi ni očitek pritožbe, da toženec o cenitvi in prodaji vozila ni bil obveščen, pa bi moral biti (enako velja za leasingojemalca kot glavnega dolžnika). Toženec se je v postopku na prvi stopnji na dolžnost leasingodajalca, da leasingojemalca in poroka obvesti o prodaji vozila, le pavšalno skliceval, takšna obveznost leasingodajalca pa tudi ne izhaja iz sklenjenih pogodb. Po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe (točka 7 obrazložitve) toženec v postopku na prvi stopnji v okviru trditvenega in dokaznega bremena tudi ni podal ustreznih navedb, na kašni podlagi temelji njegova ocena, da je vozilo več vredno, predlagal tudi ni imenovanje izvedenca, ki bi ugotovil njegovo vrednost.

13Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo, tudi 8. člen Pogodbe o solidarnem poroštvu. V razlogih odločbe v točki 5 je pojasnilo, da trditve tožnice, da so bili opomini, razvidni iz plana plačil, poslani tudi tožencu, niso bile prerekane, toženec pa tudi ni zanikal dejstva, da je prejel dopis z dne 1. 12. 2009, s katerim ga je tožnica obvestila o razdrtju leasing pogodbe. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnica s tem obvestilom zadostila zahtevi iz 8. člena Pogodbe o solidarnem poroštvu. Citirano pogodbeno določilo se namreč nanaša le na obvestilo poroku, da glavni dolžnik ne izpolnjuje obveznosti. Z neizpolnjevanjem obveznosti je bil porok seznanjen že takrat, ko je prejel opomine, naslovljene na dolžnika, najkasneje pa takrat, ko je prejel obvestilo o razdrtju pogodbe. Sicer pa po pravilni razlagi izpodbijane sodbe kršitev citiranega pogodbenega določila, tudi če bi bila ugotovljena, ne vpliva na veljavnost Pogodbe o solidarnem poroštvu.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).