VSM sodba IV Kp 77815/2010

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 10. 1. 2013 obdolženega B.G. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter za obdolženčeve izdatke je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun, oškodovana I.T. pa je bila z njenim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo. Našteto je bilo storjeno s sodbo I K 77815/2010.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ, mu po drugem odstavku 157. člena KZ določi kazen 3 mesece zapora ter mu upoštevaje pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 36327/2010 z dne 16. 9. 2011, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo dveh let, na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1, izreče enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. To je bil prvi predlog, po podrejenem pa naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje nekritično sledilo nezanesljivi izpovedbi priče S.B. ter da po drugi strani oškodovankina izpovedba glede odločilnih dejstev ni toliko nezanesljiva, da bi ji ne bilo mogoče slediti, pritožnica podaja lastno dokazno oceno, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre sprejeti.

5Razen vrzeli v oškodovankini izpovedbi, ko udarca v obraz na glavni obravnavi ni omenjala, je treba še enkrat opozoriti na izpovedbo priče M.R., ki poškodb pri oškodovanki ni zaznal ter na deljeno mnenje izvedenca medicinske stroke glede vprašanja, kako je bila oškodovanka obravnavanega dne poškodovana. Ob takšnem stanju stvari se zatrjevani udarec z roko v glavo izkaže za dvomljivega, udarec z glavo ob trd predmet (podboj ali tla) pa za verjetnega ne oziraje se na v pritožbeni obrazložitvi izpostavljene dele izpovedbe priče S.B. in njeno ujemanje z obdolženčevim zagovorom, ki ni idealno. Pomen dvoma v prvo – obremenilno trditev je namreč zaradi njenih kazenskopravnih posledic večji od dejstva, da je druga – razbremenilna trditev zgolj verjetna oziroma da ni stoodstotno izkazana.

6Ko v nadaljevanju pritožnica ni konkretizirala dejstev, ki bi naj ostala nerazjasnjena, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve.