VSM sodba in sklep I Cp 541/2013

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka odločilo, da se ne dovoli sprememba nasprotne tožbe z dne 4. 9. 2012. Pod točko II izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, ki se glasi "tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati predujem v višini stroškov pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma lokacijske informacije za služnostno pot v skladu z obstoječim gradbenim dovoljenjem za hišo, št. 4041/48 z dne 10. junija 1948 ter pripadajočim tehničnim poročilom (b.d.) z dopustno bremenitvijo tal 1 kg/cm2 ter izgradnje služnostne poti, določene s sodbo naslovnega sodišča z dne 21. 12. 2007, z utrditvijo z gramozom ter v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma lokacijsko informacijo tako, da bo usposobljena za hojo in vožnjo, kot to določa citirana sodna odločba, in sicer v skladu s cenikom upravne enote za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma lokacijske informacije in v višini najnižje od dveh pridobljenih ponudb za izvedbo del na transakcijski račun prvotožeče stranke po nasprotni tožbi, v 15 dneh in pod izvršbo. Toženi stranki po nasprotni tožbi se do izgradnje poti v skladu s citirano sodbo prepoveduje vožnja po služnostni poti. Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in pod izvršbo". V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.825,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2Prvostopni odločbo s pritožbo izpodbija tožena stranka "zaradi vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)". Pritožnik v razlogih pritožbe prvotno navaja, da spor po obravnavanem zahtevku izvira iz že sicer delne sodbe, ki je pravnomočna in na podlagi katere je med drugim toženi stranki naloženo, da iz služnostne poti odstrani vse ovire, ki onemogočajo hojo in vožnjo ter na to služnostno pot v širini cca. 2,5 m in celotni dolžini primerno utrdi z gramozom tako, da bo sposobna za hojo in vožnjo, pod izvršbo. Z navedenim se o pritožbi toženi stranki ne nalaga obveza vzpostavitve v prejšnje stanje, temveč se ji nalaga "primerna utrditev" služnostne poti. Stroškov ureditve in izgradnje služnostne poti pa ni dolžan trpeti lastnik služečega zemljišča, temveč je za plačilo ureditve in izgradnje služnostne poti zavezan služnostni upravičenec. Tak zaključek izhaja iz določbe 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da stvarna služnost ne more obvezovati lastnika tožeče nepremičnine k nekemu dejanju. Iz navedenega razloga je tožena stranka upravičena do plačila predujma v višini stroškov pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma lokacijske informacije za služnostno pot in do povračila stroškov izgradnje le-te, kot je toženi stranki naloženo v že navedeni delni sodbi.

Prvostopno sodišče tudi povsem neutemeljeno ni dovolilo spremembe nasprotne tožbe z dne 4. 9. 2013, pri čemer je povsem nepravilno zaključilo, da je tožena stranka z zahtevkom z dne 4. 9. 2013 uveljavljala zahtevek zaradi motenja posesti. Iz take nepravilne presoje je nato prvostopno sodišče povsem nepravilno presodilo, da iz materialnopravnih razlogov razširitev tožbenega zahtevka ni dopustna. Prvostopno sodišče je namreč v svoji odločbi napačno in zmotno izenačilo posestni in meritorni zahtevek in ugotovilo, da med njima obstaja litispendenca, ker vložitev posestne tožbe izključuje poznejšo pravdo o pravici. S postavljenim zahtevkom je tožena stranka dejansko vložila klasični negatorni zahtevek, s katerim je uveljavljala varstvo lastninske pravice. Takšen zahtevek pa bi prvostopno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo dopustiti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopnega sklepa in sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

K sodbi:

5V tej pravdi je že izdana delna sodba (sodba Okrajnega sodišča v P 78/2001 z dne 21. 12. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 294/2008 z dne 21. 5. 2008 v zvezi z revizijo VS RS II Ips 875/2008 z dne 9. 2. 2012), s katero je zraven ugotovitve, da za potrebe gospodujočega zemljišča - parc. št. 3232, k.o., ki je v lasti tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili na motorni pogon, po obstoječi poti v širini cca. 2,5 m in celotni dolžini, v breme služeče nepremičnine parc. št. 3350, k.o., ki je v lasti tožencev. V navedeni sodbi je tožencema tudi naloženo (tretji odstavek točka I izreka), da iz služnostne poti odstranita vse ovire, ki onemogočajo hojo in vožnjo ter nato služnostno pot v širini cca 2,5 m in celotni dolžini primerno utrdita z gramozom tako, da bo usposobljena za hojo in vožnjo. Z navedeno odločitvijo sodišča je bilo toženi stranki naložena le vzpostavitev prejšnjega stanja, ne pa ureditev oziroma gradnja služnostne poti, kot zmotno zatrjuje pritožba. Da je temu tako jasno izhaja razlogov prvostopne delne sodbe (stran 12 razlogov delne sodbe), kot tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe (stran 4 razlogov). Način vzpostavitve prejšnjega stanja pa je bil toženi stranki z že pravnomočno delno sodbo jasno določen, in sicer da služnostno pot primerno utrdi z gramozom, da bo usposobljena za hojo in vožnjo. Ker se z navedeno delno sodbo toženima strankama ne nalaga ureditev oziroma izgradnja služnostne poti, kot zatrjuje pritožba, na podlagi navedene sodbe ni prav nobene podlage, da bi tožena stranka od tožeče stranke uveljavljala plačilo oziroma predujem za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma lokacijske informacije ter plačilo oziroma predujem za stroške gradnje služnostne poti. Do drugačnega zaključka tudi ne privede sklicevanje na določbo drugega odstavka 213. člena SPZ (1)(prej 49. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR) in drugega odstavka 219. člena SPZ (2)(prej 50. člen ZTLR) ker obveza tožencev, da služnostno pot v širini 2,5 m in celotni dolžini primerno uredita z gramozom tako, da bo sposobna za hojo in vožnjo, ne izvira iz navedenih zakonskih določb, temveč iz že navedene delne sodbe, s katero je tožencema naložena že navedena obveznost vzpostavitve služnostne poti v prejšnje stanje. Že iz navedenega razloga je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek tožene stranke na plačilo vtoževanih predujmov. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

6Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi zoper sodbo odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

K sklepu:

7Tožeča stranka je po več spremembah podrejenega tožbenega zahtevka dne 4. 9. 2012 postavila še zahtevek: "tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna s parc. št. 3350, k.o., odstraniti nasipan gramoz in vzpostavi prejšnje stanje, v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dalje". K tako postavljenemu zahtevku pravne podlage ne navaja pri trditvah in dokazih pa se sklicuje na vlogo tožnice z dne 24. 5. 2012. Kaj drugega ne navaja.

8Po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP je v primeru, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu opira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankami. Tožeča stranka (toženka po nasprotni tožbi) v spremembo ni privolila.

9Glede na postavljeni zahtevek in postopanje tožene stranke pri navajanju dejanske in pravne podlage zahtevka je prvostopno sodišče utemeljeno lahko zaključilo, da toženka s postavljenim zahtevkom uveljavlja sodno varstvo posesti po določbi 33. člena SPZ. Izhajajoč iz take narave zahtevka je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da se v obravnavanem primeru po določbi drugega odstavka 183. člena ZPP nasprotna tožba ne more vložiti in tako tudi ni dovoljena sprememba podrejenega zahtevka po vloženi nasprotni tožbi. V kolikor pa s postavljenim zahtevkom tožena stranka, kot zatrjuje pritožba, uveljavlja varstvo lastninske pravice pred vznemirjenjem po določbi prvega odstavka 99. člena SPZ (3)(negatorna tožba) pa za tak zahtevek ni razlogov za dovolitev spremembe po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP. Dejanska in pravna podlaga navedenega zahtevka namreč nima nobene odločilne zveze z že postavljenim zahtevkom v nasprotni tožbi. Zraven tega pa od odločitve o takem zahtevku ni odvisna dokončna ureditev temeljnega spornega razmerja med pravdnima strankama - obstoju služnostne poti. Tako pa za dovolitev spremembe tožbe glede navedenega zahtevka ni podana smotrnost, kot to določa prvi odstavek 185. člena ZPP. Nasprotna pritožbena izvajanja, da bi prvostopno sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe, so neutemeljena.

10Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi tožene stranke zoper sklep odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

11Odmere stroškov pritožba ne izpodbija.

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

--.--

Op. št. (1) : Drugi odstavek 213. člena SPZ: stvarna služnost ne more obvezovati lastnika k nekemu dejanju.

Op. št. (2) : Drugi odstavek 19. člena 219 SPZ: Če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, ki je stroške takšnega dejanja ali vzdrževanja lastnik gospodujoče stvari.

Op. št. (3) : Prvi odstavek 99. člena SPZ: Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.