213. člen SPZ

Ko sodišče brez dokaznega postopka in obravnavanja spornih dejstev izda sodbo na podlagi pripoznave, jo lahko izda samo v obsegu pripoznave in ni dopustno zahtevka spreminjati ali mu nekaj dodajati, četudi gre, kot v tem konkretnem primeru, samo za tehnično opredelitev opisane služnostne poti.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1. Ta določa, da lahko sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba je mogoča le v primerih t. i. prave (vsebinske) nesklepčnosti, torej takrat, ko iz jasnega opisa življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica, temveč neka druga, ali pa iz opisa ne izhaja nobena pravna posledica oziroma se ne nanaša na toženca. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je življenjski primer popolno in jasno opisan ter se nanaša izključno na pravnoposlovni (izvedeni, derivativni) pridobitni način, ki daje podlago za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne za ugotovitev obstoja služnosti.

Stvarna služnost je lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen ZZK-1 določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

Služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, še nima pravice izvajati del za izgradnjo oziroma realizacijo služnostne poti, in mora v zvezi s tem biti tudi služnostnemu zavezancu dana možnost izjave. Če je služnostna pot določena, vendar zaradi stanja v naravi ni primerna za uporabo in jo je torej šele treba usposobiti (zgraditi), ima služnostni upravičenec na voljo dve pravni možnosti: Lahko že v sklepu o ustanovitvi nujne poti izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti: taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljene posege za vzpostavitev poti. Druga možnost je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev (konkretiziranih) dejanj vzpostavitve poti. Sklep o ustanovitvi nujne poti daje tožencu pravni naslov le za uporabo nujne poti, ne pa za kakršnakoli dela, ki bi bistveno spreminjala obstoječe stanje v naravi (na primer utrjevanje, tlakovanje, asfaltiranje, izgradnja škarp ipd.). Tudi temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice veleva, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov. Toženec takega naslova zaenkrat še nima. Zato j

Posledično zato, s strani tožnikov zatrjevana mirna posest spornega dela nepremičnine od leta 1982 do 2004 oziroma celo vse do 2019, ki pa ni bila dobroverna, ker so morali vedeti, da niso upravičeni imeti sporni del zemljišča v posesti kot lastniki, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja.

Presoja, da je zatrjevana priposestvovana stvarna služnost, pod predpostavko, da je obstajala, s prodajo v izvršilnem postopku ugasnila, je materialnopravno napačna. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča, po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče. Električni kabel ni del javnega omrežja, zato ni ustrezna pritožbena primerjava z vodom javne kanalizacije. Hoja in vožnja ter vkopan električni kabel torej predstavljajo ravnanja, s katerimi toženca protipravno posegata v tožničino lastninsko pravico in pred katerimi se tožnica utemeljeno brani z negatorno tožbo.

Ker izhaja že iz trditev strank, da si določbe Prodajne ter Služnostne pogodbe razlagata nasprotno glede prostorskega poteka ustanovljene služnosti, konkretno ali je bila v korist gospodujoče nepremičnine v lasti tožnice ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje po južnem delu parcele 0000/56 ter ali se nadaljuje po severnem delu oziroma neposredno nad sredinsko črto parc. št. 0000/27, oziroma kot trdi toženka, da je bila sporna služnostna trasa dogovorjena po južnem delu parc. št. 0000/56 in 0000/27, je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Poseg tožeče stranke z odstranitvijo sončnih panelov je nedvomno posegel v obstoječo služnostno pravico tožene stranke. Višje sodišče pri tem nikakor ne osporava, da je imela tožeča stranka kot lastnik pravico do vzdrževanja in sanacije strehe, niti ji tega ne oporeka tožena stranka. Kljub temu pa je odstranitev sončnih panelov posegla v služnostno pravico oz. jo je začasno celo onemogočila. V odsotnosti drugačne pogodbene ureditve pa stroškov v zvezi s takšnim posegom v pravico služnostnega upravičenca ni mogoče naložiti slednjemu, ampak jih je dolžan nositi lastnik služeče stvari. Tožena stranka je tožečo stranko pred vložitvijo tožbe obvestila, da je obveznost izpolnila (pred 6 leti). Tožeča stranka se je zato lahko zavedala verjetnosti, da s tožbo ne bo uspela, pa je sprejela tveganje in se odločila za vložitev tožbe. Tveganje sodnega postopka pa se je zanjo negativno uresničilo.

Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso pritožba tožencev pravilno opozarja, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi, v presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine na kateri temelji priposestvovanje. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine.

Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten. Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.

Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.

Sodišče prve stopnje je vtoževano služnost omejilo za potrebe obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka. V presežku, za obdelovanje in uporabe vrta, je po ugotovitvi, da se razširitev služnosti ni izvajala brez nasprotovanja toženca v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi, tožbeni zahtevek zavrnilo. V sodbi za ugotovitev stvarne služnosti je treba natančno ugotoviti njeno vsebino. Pri priposestvovanju vsebino služnosti določa način dejanskega izvrševanja v celotni priposestvovalni dobi. Odvisen je od sredstev, s katerimi se je služnost izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, ter od potreb gospodujočega zemljišča. Če se ugotovi, da se je služnost izvajala le za točno določen namen (potrebe) gospodujočega zemljišča, je treba ugotovljeno vsebino stvarne služnosti opisati v izreku sodbe. Vsebina služnosti zagotavlja služnostnemu upravičencu uporabo služeče nepremičnine na način, ki ustreza vsebini služnosti. Pri služnosti poti se odraža v ponavljajočih se dejanjih služnostnega upravičenca. Služnostni upravičenec zaporedoma uporablja služečo nepremičnino, kar mora lastnik služeče nepremičnine trpeti (prvi odstavek 213. člena SPZ). Iz narave služnostne p

Ni videti pravega razloga, da bi pritožniki lahko (s samovoljnim ravnanjem izven sodnega postopka) izbrali sredstvo, s katerim naj tožnik (kot domnevni povzročitelj) odpravlja domnevni hrup, še zlasti pa ne tako skrajno, tj. z vznemirjanjem oziroma odvzemom dobršnega dela tožnikove nepremičnine.

Začetek stečajnega postopka glede na izpolnitveno ravnanje vpliva na vse denarne terjatve, pojem nedenarnih terjatev pa ima v ZFPPIPP ožji pomen, zato se pravila ZFPPIPP uporabljajo le za nedenarne dajatvene in storitvene terjatve, ne pa tudi za nedenarne opustitvene in dopustitvene terjatve. Pravne posledice stečaja veljajo le za terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase. V obravnavani zadevi je predmet pravovarstvenega zahtevka nedenarna opustitvena oziroma dopustitvena terjatev, ki glede na svojo vsebino nima neposrednega vpliva na obseg stečajne mase. Začetek stečajnega postopka nima neposrednega vpliva na stvarne pravice stečajnega dolžnika.

Omejitev uporabe služnostne poti le na določeno časovno razdobje, kot je to storilo sodišče prve stopnje, prekomerno posega v namen služnostne pravice in jo lahko izvotli. V primerih, kot je predmetni, kjer gre za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem, je pomen namena gospodarske izrabe gospodujoče nepremičnine in narave same služnosti še dodatno poudarjen. Tovrstna omejitev v procesu pravno-formalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti bi utegnila pomeniti zožitev te služnosti, kar je nedopustno s konceptualnega vidika.