UPRS sodba I U 1811/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrnil vlogo tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca – udeležbo v upravnem postopku v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja, zagotavljanja preglednosti ter cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, naloženih z odločbo organa, št. 38294-2/2009-7 z dne 7. 8. 2009, ter, št. 38294-9/2009.3 z dne 24. 9. 2009, zoper zavezanca A. d.d.. V obrazložitvi je organ navedel, da je na podlagi informacij iz pobude tožnika po uradni dolžnosti uvedel postopek nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti, naloženih z zgoraj citiranima odločbama (v nadaljevanju regulatorna odločba), zoper zavezanca A. Zavezanec je bil z regulatornima odločbama določen za operaterja s pomembno tržno močjo na trgu ''Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij'' (v nadaljevanju trg 7) in na trgu ''Dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij'' (v nadaljevanju trg 15). Organ v predmetnem nadzornem postopku preverja, ali zavezanec izpolnjuje obveznosti enakega obravnavanja, zagotavljanja preglednosti ter cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, ki mu jih je naložil z regulatorno odločbo. V svoji vlogi z dne 27. 6. 2011 je tožnik od organa zahteval priznanje udeležbe v postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi oziroma, da mu prizna položaj stranskega udeleženca na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je uvodoma navedel, da se tožnik moti, da naj bi dopuščal stransko udeležbo drugim udeležencem v drugih postopkih nadzora, npr. družbi B. d.o.o., ga je pa obvestil kot vsakega drugega pobudnika nadzora o izidu postopka po 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Za priznanje položaja stranskega udeleženca mora vlagatelj izkazati pravni interes po drugem odstavku 43. člena ZUP. V predmetnem postopku nadzora se presoja zakonitost ravnanja zavezanca na trgu 7 in trgu 15 v luči izpolnjevanja obveznosti, ki so mu bile z odločbama naložene. Gre za inšpekcijski postopek, v katerem se ne presoja položaj tožnika, in v katerem se ne odloča o njegovih pravnih interesih ali koristih, pač pa se ugotavlja skladnost ravnanja zavezanca z obveznostmi, ki so mu bile naložene v javno korist. Če se v postopku nadzora ugotovi, da ravnanje zavezanca ni skladno z odločbo, organ z odločbo naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Tožnik v tem postopku nima pravnega interesa za sodelovanje, saj se z odločitvijo oziroma ugotovitvami na noben način ne posega v njegov pravni položaj oziroma v njegove na zakon oprte pravne koristi, prav tako tožnik na odločitev nadzornega organa ne more (niti ne sme) vplivati. Gre za varovanje javne koristi. Postopek inšpekcijskega nadzora ni namenjen temu, da bi se rešil morebitni spor med dvema operaterjema. Pri presoji glede pravilnosti oziroma zakonitosti izvrševanja obveznosti, naloženih z regulatorno odločbo, se organ ne sme opirati na mnenje uporabnikov zavezanca, torej niti tožnika, pač pa se mora po 2. členu ZIN osredotočiti na ugotavljanje izvrševanja oziroma spoštovanja zakonov in drugih predpisov s strani zavezanca. Za presojo ravnanj zavezanca je izključno pristojen organ, ki na podlagi zbranih in ugotovljenih dejstev presodi, ali zavezanec izpolnjuje naložene obveznosti in v primeru ugotovljenih kršitev zavezanca pozove, da sam v primernem roku odpravi ugotovljene kršitve in v primeru, če teh kršitev prostovoljno ne odpravi, z odločbo naloži njihovo odpravo. Ugotovitve iz postopka nadzora imajo lahko učinke tudi za tožnika, kot tudi za druge fizične in pravne osebe, ki na podlagi pogodbenega razmerja z zavezancem na trgih 7 in 15 kupujejo regulirane storitve. Vendar zgolj zaradi tega tožniku (ali kateremu koli drugemu uporabniku storitev zavezanca) ne gre priznati položaja stranskega udeleženca. V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da bi bile zaradi morebitnih kršitev, ugotovljenih v postopku nadzora, in zaradi njih izrečenih inšpekcijskih ukrepov, lahko prizadete njegove pravne koristi, za zavarovanje katerih bi mu bilo potrebno priznati položaj stranskega udeleženca v postopku nadzora. S sklicevanjem na nepravilno zaračunavanje storitev zavezanca in posledično prikrajšanosti tožnika pri možnosti in pogojih nudenja svojih storitev tožnik ni izkazal, da bi bile z odločitvijo organa, sprejeto v tem postopku nadzora, prizadete njegove pravne koristi, ki bi jih lahko varoval samo kot stranski udeleženec v postopku. Pravice ali pravne koristi tožnika, ki bi se varovale v okviru javnih koristi, niso prizadete. Z navajanjem okoliščin o ekonomskih oziroma civilnih koristi pa tožnik na odločitev organa, ki varuje javni interes, ne more vplivati in si tako pravnega položaja ne more spremeniti. Gre za take okoliščine, s katerimi bi tožnik lahko uveljavljal svoje pravice v okviru zasebnega prava. Interes, ki ga tožnik zasleduje, je dejanski interes ekonomske narave. Za izkazovanje pravnega interesa pa izkazovanje dejanskega interesa ne zadošča. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožnik v poslovnem razmerju z zavezancem.

Tožnik je tožbo vložil iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da nastopa na trgu mobilnih telekomunikacij kot največji konkurent zavezancu, prej C. d.d., zoper katerega je bil uveden postopek nadzora. Hkrati je njegov pogodbeni partner na trgu 7. Tožnik bi predstavljal največjega konkurenta zavezancu na trgu 15 (Dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij (medoperaterski trg), če zavezanec ne bi kršil regulacije toženke na veleprodajnih trgih in ne bi zlorabljal prevladujočega položaja na teh trgih. Ker zavezanec ravna v nasprotju z veljavno regulacijo, tožnik na trgu 15 ne more podati kupcem ponudbe, ki bi bila vsaj primerljiva s ponudbo zavezanca. Kršitve regulacije izhajajo tudi iz njegove prijave. Toženka je z odločbama regulirala trg 7 in trg 15, določila zavezanca kot operaterja s pomembno tržno močjo ter mu naložila določene obveznosti. Na podlagi 22. in 117. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) je toženka izdala odločbo, št. 38294-2/2009-7 z dne 7. 8. 2009, s katero je za trg 15 zavezanca določila kot operaterja s pomembno tržno močjo in mu naložila tam navedene obveznosti, med drugim tudi obveznost cenovnega nadzora, za katero je tožnik prepričan, da jo zavezanec krši in sicer med veljavnimi reguliranimi cenami na trgu 7 in postavljenimi cenami zavezanca na trgu 15, ki v medsebojni povezavi zaradi škarij cen med posameznimi cenami predstavljajo vstopno oviro tožniku, da bi sploh nastopal na trgu. V izogib ponavljanju se tožnik sklicuje na svoje navedbe in dokaze v vlogi z dne 8. 10. 2010 in 22. 11. 2010. Tožnik zaradi kršitev te obveznosti na trgu 7 in trgu 15 ne more tekmovati z zavezancem na veleprodajnem trgu 15 za veleprodajne kupce storitev mobilnih telekomunikacij. Zavezanec je z Vzorčno ponudbo na trgu 15 postavil cene za dostop do omrežja za operaterje, ponudnike storitev na taki ravni, da te ne omogočajo postavitve konkurenčne veleprodajne ponudbe s strani tožnika. Cene na trgu 15 in trgu 7 postavlja tako, da je med cenami premajhna razlika oziroma je ta celo negativna, kar onemogoča tožniku postavitev konkurenčne ponudbe na trgu 15 (t.i. cenovne škarje). Dokazovanje kršitve obveznosti s strani zavezanca, ki jih je naložila toženka z regulatornima odločbama, na obstoj pravnega interesa pred toženko neposredno ne vpliva, je pa treba podati te navedbe, da bo sodišču pri odločanju o zahtevku tožnika povsem jasno, da tožnik ima pravni interes, torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Zato je sklep nepravilen in nezakonit. Škarje cen nastanejo ko posledica prakse podjetja, ki ima na veleprodajni ravni prevladujoč položaj in zagotavlja drugim podjetjem, ki z njim tekmujejo na maloprodajni ravni, dostop do bistvenih (input) storitev. Prevladujoče podjetje, ki ima nadzor na oskrbo drugih podjetij, se nahaja v položaju, ki mu omogoča diskrecijo glede višine cene, ki jo zaračunava drugim podjetjem za dostop do bistvenih (input) storitev na veleprodajni ravni, kar lahko negativno vpliva na zmožnost konkurenčnega nastopa drugih podjetij na maloprodajni ravni. Podjetje lahko to stori na tri načine, kar tožnik podrobneje obrazloži. Bistvenega pomena pri presoji škarij cen pri vsaki od navedenih oblik je razlika med cenama na veleprodajni in maloprodajni ravni, pri čemer ni pomembno, ali so cene ekscesne, predatorske ali diskriminatorne per se, ključnega pomena je kombinacija višin veleprodajnih in maloprodajnih cen. Škarje cen so vedno diskriminatorna praksa, obstoj le teh pa je treba oceniti. Kot posebno obliko zlorabe prevladujočega položaja jih obravnava tudi Evropska komisija in sicer kot povsem neodvisno od drugih nedovoljenih cenovnih praks. Splošno definicijo škarij cen je Komisija oblikovala v telekomunikacijskem primeru: EU Commissiom v Deutsche Telekom iz leta 1992, v katerem je bila soočena s problematiko oviranja dostopa dobaviteljev omrežnih storitev do omrežja Deutsche Telekom. Kljub uvedbi nižjih tarif za dostop je Komisija na lastno iniciativo sprožila novi postopek, v katerem je bilo podjetje obtoženo nedovoljene prodaje maloprodajne storitve po ceni, nižji od skupnih stroškov maloprodajne in veleprodajne cene te storitve. To podjetje je namreč zaračunavalo višje pristojbine za dostop do širokopasovnih omrežij konkurentom v zgornjem trgu, ki so prodajali na debelo, kot jih je zaračunavalo svojim naročnikom na spodnjih trgih oziroma trgih prodaje na drobno. V okviru svoje odločitve je Komisija škarje cen opredelila kot ''ne dovolj velik razpon med veleprodajno in maloprodajno cen vertikalno integriranega dominantnega ponudnika...., še posebej, kadar so ostali ponudniki izključeni iz konkurence na veleprodajnem trgu, tudi če so vsaj enako učinkoviti kot obstoječi dominantni ponudnik''. V nadaljevanju je tožnik opisal še primer Telefonica. To kaže, da škarje cen predstavljajo v evropski praksi sprejeto in večkrat ugotovljeno obliko prepovedanega oziroma protipravnega ravnanja prevladujočega operaterja na trgu. V konkretnem primeru ravnanje zavezanca ne predstavlja tipične oblike škarij cen iz izpostavljenih primerov, saj v konkretnem primeru zavezanec na dveh različnih veleprodajnih trgih postavlja cene identičnih storitev (storitev zaključevanja klicev) za različne operaterje na različnih nivojih, in sicer tako, da cena zaključevanja klicev na trgu 7, ki jo zavezanec zaračunava tožniku, le-temu onemogoča pri vstopu na trg 15 (kjer mora tožnik tudi ponuditi storitev zaključevanja klicev v omrežje zavezanca, pri čemer jo ta ponuja na trgu 15 po ceni, nižji, kot jo zaračunava tožniku na trgu 7, posledično pa ima tožnik negativno maržo in mu je vstop na trg onemogočen). S tem je onemogočena svobodna in učinkovita konkurenca, ki pa nedvomno predstavlja javno korist. Hkrati pa zagotovitev svobodne in učinkovite konkurence predstavlja tudi interes in neposredno korist tožnika, saj ima tožnik neposreden namen, da zavezanec na trgu 7 in 15 ravna skladno z zakonodajo, saj mu bo tako omogočeno tekmovanje z zavezancem na veleprodajnem trgu 15 za veleprodajne kupce.

Tožnik je še v nadaljevanju tožbe navedel, da imata tožnik in toženka v konkretnem postopku nadzora enak oziroma identičen interes, le da se pri tožniku manifestira kot zasebni pravni interes, osebna korist, utemeljena na zakonu, pri toženki pa kot javna korist, spoštovanje izdane regulatorne odločbe. Pri obeh strankah postopka je temeljni namen in cilj identičen in sicer, da bi zavezanec ravnal skladno z ZEKom in izdano regulacijo. Obe stranki torej zasledujeta cilj, da bi zavezanec na trgu ravnal tako, da bo omogočena svobodna in učinkovita konkurenca. Vsi dokazi in navedbe tožnika dokazujejo, da je zavezanec kršil odločbo toženke na trgu 15, kar pomeni, da je kršil določbe ZEKom o zagotavljanju svobodne in učinkovite konkurence, cilj obeh strank pa je identičen, tj. svobodna in učinkovita konkurenca. Poudaril je še, da je toženka uvedla postopek nadzora ravno zaradi njegovih vlog in dokazil. Tožnik je torej z zadostno verjetnostjo izkazal, da obstajajo utemeljeni dokazi o kršitvi obveznosti zavezanca. Že iz tega razloga je očitno, da ima pravni interes za sodelovanje v postopku. Toženka bo v postopku tako morala preveriti navedbe in predložene dokaze tožnika, zaradi česar mora biti tožniku dana možnost, da poda ustrezna pojasnila in dopolnitve navedb in/ali dokazov in da aktivno sodeluje v postopku, vse z namenom, da bo kršitev izkazana. Če tožniku možnost udeležbe ne bo dana, te možnosti ne bo imel. Hkrati se s stransko udeležbo poskrbi za hitrost postopka, saj ima stranski udeleženec poseben interes, da se postopek zaključi hitro in učinkovito zavaruje javna dobrina. Toženka nima prav, da se v odločitvijo v postopku nadzora ne posega v pravni položaj tožnika. Če toženka ugotovi, da je zavezanec kršil obveznosti iz regulatornih odločb, potem se bo na trgu vzpostavilo konkurenčno stanje svobodne in učinkovite konkurence, kar je temeljni cilj in tudi ustavna pravica tožnika iz 74. člena Ustave RS, ki jo mora zagotoviti država, torej toženka. Če pa toženka kršitve ne bo ugotovila, potem bo taka odločba po mnenju tožnika nezakonita, tožnik pa zoper to odločbo ne bo imel nobenih pravnih sredstev, kar pomeni, da bo prikrajšan za temeljne procesne pravice. Tudi ni res, da morebitni ukrepi inšpekcijskega nadzora ne morejo prizadeti tožnika, saj bo vsaka odločitev toženke imela (ne)posreden vpliv na pravni položaj in dejansko situacijo tožnika na trgu. Enako ugotavlja tudi toženka v prvem odstavku 3. strani izpodbijanega sklepa, ko navede, da imajo lahko ugotovitve iz nadzora učinke tako za vlagatelja, itd..., ki na podlagi pogodbenega razmerja za zavezancem kupujejo regulirane storitve. Torej je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, zaradi česar tako obrazloženega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženka večkrat poudari, da gre v postopku nadzora za interes javne koristi, kar še dodatno potrjuje protislovnost sklepa. Toženka je tudi navedla, da je pravni interes tožnika podan, s tem, ko je navedla, da gre pri ravnanjih zavezanca za nepravilno zaračunavanje storitev, zaradi katerih je tožnik prikrajšan pri možnostih pogojev nudenja svojih storitev, v zvezi s čimer je tožnik podal ustrezni dokaz za izkaz pravnega interesa. Predloženi dokazi, ki so pripeljali do uvedbe postopka nadzora, bi morali nedvomno zadostovati za izkaz pravnega interesa stranke. Tožnik je še poudaril, da bo toženka v okviru postopka nadzora presojala izpolnjevanje obveznosti in bo nujno ugotavljala obstoj cenovnih škarij. Ugotavljala bo torej, ali so cene, ki jih zavezanec predstavlja v okviru veljavne Vzorčne ponudbe na trgu 15 skladne z regulacijo. Cene predstavljajo temeljno komponento pogodbe o nakupu reguliranih telekomunikacijskih storitev s strani tožnika pri zavezancu. Odločanje o zakonitosti, primernosti oziroma skladnosti cen s postavljeno regulacijo nujno neposredno vpliva na pravni položaj, premoženje (torej lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS) in pravne koristi tožnika. Tožnik je še dodal, da so vsi podatki, ki so bili posredovani toženki, poslovna skrivnost tožnika. Če mu udeležba v postopku ne bo omogočena, mu bo onemogočeno, da bi skladno s pravicami iz Ustave in ZUP nadziral, komu so na voljo njegovi podatki, kar potencialno pomeni nemožnost varovanja svojih podatkov v primeru kršitev. Glede na navedeno je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, tožniku prizna položaj stranskega udeleženca v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti cenovnega nadzora, naložene z odločbo, št. 38294-2/2009-7 z dne 7. 8. 2009, in št. 38291-9/2009-3 z dne 24. 9. 2009, zoper zavezanca, toženki pa naloži, da mu povrne vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se do navedb glede definicije in izkazovanje obstoja morebitne kršitve (t.i. škarij cen) ne bo opredeljevala, saj to v ničemer ne vpliva na (ne)izkaz tožnikovega pravnega interesa. Nadalje je pojasnila, da škarje cen predstavljajo prenizko razliko med veleprodajnimi in maloprodajnimi cenami (kot izhaja iz izreka regulatorne odločbe trga 15 in citiranih primerov Telefonica in Deutsche Telekom) in ne prenizke razlike med veleprodajnimi cenami ene in istovrstnimi cenami druge storitve. Prav tako je treba razlikovati med trgoma, ker ne gre za regulacijo istih veleprodajnih storitev. Zato tudi ne drži navedba tožnika, da cene stranke z interesom na trgu 15 tožniku onemogočajo vzpostavitev konkurenčne veleprodajne ponudbe dostopa do njegovega omrežja. Nepravilna pa je tudi primerjava cen trga 7 in 15, saj je t.i. škarje cen mogoče ugotoviti le v relaciji veleprodajne do maloprodajnih cen. Tožnik uveljavlja zgolj dejanski (ekonomski) interes, ne pa pravnega. Regulatorni odločbi v ničemer ne določata tožnikovih pravic ali pravnih koristi. Tudi dejstvo, da je tožnik konkurent stranke z interesom, ne utemeljuje njegove pravne koristi. Javna korist pa ne more biti enaka pravni koristi določene osebe. Obstoj pravnega interesa niti ne pomeni to, da je toženka uvedla nadzor zaradi zahteve in dokazil tožnika, vlagatelj pa tudi v postopku nadzora nima vpliva na odločitev organa. Z opisovanjem hipotetičnih in tudi povsem neizkazanih situacij na trgu pa tožnik tudi ne more uspeti. Tožnik pa bi moral svoj pravni interes izkazati že med postopkom. Poslovne skrivnosti tožnika pa so predmet varstva v skladu z določbami ZGD-1, 2. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), šestega odstavka 126. člena ZEKom in 16. člena ZIN. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo navedla, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Opozorila je, da se lahko pri presoji zakonitosti sklepa upoštevajo le navedbe tožnika, ki jih je podal med postopkom pred toženko (20. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Po njenem mnenju iz navedb tožnika izhaja zgolj zatrjevanje, da naj bi imela odločitev v tem postopku vpliv na njegov dejanski interes, to je njegov položaj na trgu oziroma možnost njegovega vstopa na trg 15. Nadalje je tudi splošno sprejeto stališče, da za priznanje javnega interesa ne zadostuje sklicevanje na javni interes, ampak mora iti za osebni interes tožnika (sodba naslovnega sodišča, I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010). Nedvomno pa niso domnevne kršitve navedenih regulatornih odločb razlog, da tožnik ni aktiven na trgu 15, temveč je kriv za to tožnik sam, pri čemer je osnovni razlog že sama cenovna politika tožnika. Stranka z interesom se je še opredelila glede zatrjevanih kršitev. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da nedvomno obstaja konkretna povezava med upravno zadevo in položajem subjekta, pri čemer povezava temelji na pravnem predpisu in hkrati odločitev v pravni zadevi vpliva na osebno in neposredno korist subjekta. Pravni predpis je ZEKom (19. do 31. člen), ki določa obveznosti, ki jih odredi upravni organ, ki neposredno vplivajo na položaj operaterja s pomembno tržno močjo in tudi na položaj drugih operaterjev na trgu. Pravna korist tožnika je podana tudi za sodelovanje v inšpekcijskem postopku, saj lahko toženka izreče ukrepe za odpravo kršitev iz regulatorne odločbe in se nanašajo na vse operaterje, ki so v odnosu do OPTM. V zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo pa je tožnik še navedel, da je glede na to, da je gospodarska družba, njegov namen ustvarjanje dobička na trgu, vendar pa to ne pomeni, da je mogoče interes, ki ga gospodarske družbe zasledujejo, vsakokrat enostavno omejiti na ekonomski interes. Slednji je hkrati tudi pravni interes. Toženka je tudi polno pooblaščena, da veljavno regulacijo spremeni ali dopolni, kar pomeni, da ima ta sprememba (glede na odnos z OPTM) za tožnika v prvi vrsti pravno posledico in šele posledično tudi ekonomsko. Obe regulatorni odločbi pa neposredno urejata pogodbeno razmerje tožnika in stranke z interesom. Svoj pravni interes pa je v zadostni meri izkazal že s svojo vlogo v postopku. Vse dokaze pa je treba šteti za dokaze za izkaz pravnega interesa, saj ZUP ne določa formalnosti načina priglasitve stranske udeležbe v postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, organ pa je zanjo navedel tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o zavrnitvi zahteve tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja, zagotavljanja preglednosti ter cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, naloženih z odločbo toženke, št. 38294-2/2009-7 z dne 7. 8. 2009, in št. 38294-9/2009-3 z dne 24. 9. 2009, zoper zavezanca A. d.d. (prej C. d.d.).

Kot je razvidno iz podatkov sklepa, je toženka izdajo izpodbijanega sklepa oprla na 142. člen ZUP, po katerem lahko oseba, ki meni, da je stranka, oziroma ki meni, da ima pravico udeleževati se postopka zaradi zatrjevanega pravnega interesa (stranski udeleženec), zahteva vstop v postopek. Toženka je zahtevo tožnika zavrnila, ker tožnik svojega pravnega interesa za vstop v postopek ni izkazal. S takim zaključkom toženke se strinja tudi sodišče. Tožnik je namreč v zahtevi svoj pravni interes za vstop v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (ki je po 43. členu ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist) utemeljeval z (sicer obširnimi) navedbami o po njegovem mnenju protipravnem ravnanju (takrat še) družbe C. d.d. na dveh veleprodajnih trgih (trg 15 in trg 7), ki jih je toženka regulirala z odločbama, št. 38294-2/2009-7 z dne 7. 8. 2009, ter št. 38294-9/2009-3 z dne 24. 8. 2009, s čimer naj bi omenjena družba kršila obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe za posredovanje klicev in SMS sporočil ter obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja, zlasti glede na cenovno politiko te družbe. S tem naj bi vplivala na pravni položaj tožnika na veleprodajnem in maloprodajnem trgu ter na njegove pravne koristi, saj naj bi ta ravnanja neposredno posegala v možnost in pravico tožnika, da tekmuje s A. na veleprodajnem trgu 15 ter v možnost dostopa tožnika do storitev A. na tem trgu.

Kot izhaja iz določb XIV. Poglavja ZEKom Nadzor in odločanje o prekrških in določb ZIN se v postopku nadzora preverja pravilnost ravnanja fizične ali pravne osebe pri izvajanju (med drugim) posamičnih aktov, ki jih je izdala toženka v svoji pristojnosti. V obravnavanem primeru torej toženka preverja, ali družba A. d.d. ravna v skladu z naloženimi obveznostmi iz regulatornih odločb toženke z dne 7. 8. 2009 ter 24. 8. 2009, in če bo (oziroma je) ugotovila, da ne, bo (oziroma je že) družbi naložila izvedbo ustreznih ukrepov, ter bo (oziroma je že) v primeru neizvedenih ukrepov družbo tudi kaznovala. Že glede na opisani namen nadzora tožnik s svojimi navedbami (ki so bile sicer povod za uvedbo obravnavanega postopka, kar pa še vedno ne predstavlja pravnega interesa tožnika – vložitev pobude za uvedbo inšpekcijskega postopka vlagatelju pobude namreč še ne daje položaja stranke v postopku – 24. člen ZIN) ne izkazuje nobene svoje pravne koristi, temveč zgolj interes, da družba A. posluje na način, ki bo tudi tožniku kot konkurenčnemu operaterju omogočil ekonomsko učinkovito nastopanje na trgu. To pa pomeni, da tožnik s svojimi navedbami v tem postopku zasleduje dejanski, ekonomski interes in ne pravnega. Že v postopku izdaje regulatornih odločb (22. člen ZEKom in nadaljnji) je stranka postopka le tisti operater, ki ga organ (po tem, ko iz analize trga ugotovi, da slednji ni dovolj konkurenčen) določi kot operaterja s pomembno tržno močjo in se samo temu operaterju z odločbo naložijo obveznosti, predpisane v nadaljnjih določbah ZEKom. Ta odločitev vpliva (zgolj) na pravni položaj obravnavanega operaterja oziroma se posega v njegove pravice in pravne koristi, ne vpliva pa tudi na pravni položaj morebitnih konkurentov obravnavanega operaterja, tj. drugih operaterjev, ki tudi nastopajo na trgu, ki se z odločbo regulira (tako tudi sodna praksa naslovnega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, npr.: I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010). Če pa je temu tako, pa v postopku nadzora nad izpolnjevanjem z regulatorno odločbo naloženih obveznosti pravni položaj oziroma pravna korist drugih konkurenčnih operaterjev (tudi) v ničemer nista prizadeta oziroma se vanju ne posega. Na drugačno presojo zato tudi ne morejo vplivati obširna tožnikova izvajanja o kršitvah družbe A. pri izpolnjevanju obveznosti iz regulatornih odločb, zlasti v zvezi s cenovno politiko te družbe, ki jo bo toženka tudi morala preveriti v postopku, za katero tožnik tudi trdi, da vpliva na njegovo premoženje (torej lastninsko pravico iz 33. člena Ustave) in posledično na njegov pravni položaj in pravno korist. Kot navaja tudi sam tožnik, je cena bistvena komponenta morebitnega pogodbenega razmerja med tožnikom in družbo A., pogodbena razmerja med tožnikom in A. pa nedvomno sodijo med civilnopravna razmerja (ki sicer nedvomno vplivajo na premoženje tožnika), za reševanje katerih pa je v primeru spora pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Sodišče se sicer strinja, da je namen regulacije oziroma postopka nadzora (med drugim) zagotovitev učinkovite konkurence, ki sodi med glavne cilje delovanja toženke (120. člen ZEKom) in ki nedvomno predstavlja javno korist, vendar pa le-ta hkrati ne predstavlja pravne koristi tožnika, temveč (kot je sodišče že navedlo) njegovo zasebno korist, ki se nanaša na izvajanje njegove gospodarske dejavnosti na trgu. Toženka pa lahko sama s svojimi ravnanji, ki jih predpisuje tako ZEKom, kot ZIN, prispeva k temu, da bo obravnavani postopek izveden hitreje in bolj ekonomično. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je bilo tožniku tudi že pojasnjeno, da bo odločitev, ki bo sprejeta v tem postopku, nedvomno imela učinke tako na tožnika, kot tudi na druge osebe, ki na takšen ali drugačen način poslujejo z družbo C. oziroma A., ki pa se bodo izkazovali predvsem v poslovni sferi vseh vpletenih (tudi tožnika), torej na trgu in ne v razmerju tožnika do obravnavanega postopka, ki bi bil pravno reguliran. S tem pa toženka tudi ni zagrešila absolutne kršitve določb postopka, saj navedba o učinkih izdane odločbe na tožnika še ne pomeni, da je toženka tožniku na eni strani priznala izkazovanja pravnega interesa, na drugi strani pa ne, in se obrazložitev da preizkusiti. V zvezi s tožnikovim ugovorom o (ne)varovanju poslovnih skrivnosti, ki jih je razkril v svojih vlogah v tem postopku, če mu sodelovanje ne bo omogočeno, pa sodišče še dodaja, da so poslovne skrivnosti predmet varstva tako po ZEKom (126. člen), ZIN (16. člen) in drugih predpisih, ki jih je naštela že toženka v svojem odgovoru na tožbo, katerega je tožnik prejel.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.