2. člen ZIN

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

Uporabniki ... so preko interne kanalizacije priključeni na kanalizacijsko omrežje v Občini Piran in zato ne sme biti prekinjen odvod odpadne vode iz njihovih objektov do javne kanalizacije. To pomeni, da tudi tožeča stranka, pa četudi del interne kanalizacije poteka po njenem zemljišču, ni smela sama prekiniti odvoda odpadnih vod po tej kanalizaciji. Če uporabniki interne kanalizacije te niso primerno vzdrževali in jo čistili, kot to od njih zahteva Odlok, je njihovo ravnanje lahko obravnavano v prekrškovnem postopku, tožeča stranka pa ima, kot lastnica služečega zemljišča, možnost, da zoper te uporabnike vloži ustrezna pravna sredstva civilnega prava, s katerimi lahko zahteva, da interno kanalizacijo uporabljajo na način, da ji s tem ne povzročajo škode oziroma, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva prenehanje izvrševanja služnosti poteka interne kanalizacije po njenem zemljišču. Zatrjevano nevzdrževanje dela interne kanalizacije, ki poteka po njenem delu zemljišča, pa tožeči stranki ne daje pravice, da vanjo poseže tako, da kanalizacijske cevi odbije in zabetonira, torej da prepreči odvajanje odpadnih vod.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Inšpekcijski postopek se namreč začne - in vodi - le po uradni dolžnosti in sicer le takrat, kadar to terja domnevno ogrožena javna korist, ker je njegov namen nadzor na izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Zato tožeča stranka kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju in zato tudi ni bila upravičena vložiti pritožbe zoper prvostopni sklep. Njen zgolj zasebni interes, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, za nadaljevanje inšpekcijskega postopka ne zadošča.

Za uvedbo inšpekcijskega postopka ni potrebna zahteva, morebitna taka vloga pa lahko posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti uvede inšpekcijski postopek. Ni pa ga dolžan uvesti. Zato prijavitelj (v obravnavanem primeru tožnik) nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo konkretnega inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi.

Kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakona je podana tudi, če veljavni predpis mimo pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave ureja določene posledice na pravno in dejansko stanje, ki se je zaključilo pred začetkom njegove veljavnosti. Ker torej ZCes-1 sploh nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu državne ceste, na podlagi obravnavane ureditve za revidentko ni mogla nastati dodatna obveznost (pridobitve soglasja), pomembna za presojo zakonitosti postavljenega objekta za oglaševanje. Inšpektor za ceste bi lahko naložil odstranitev tabel za oglaševanje, če bi ZCes-1 tudi za te, ki so bile (zakonito) postavljene pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. A kot pojasnjeno, v zakonu takih določb ni. Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.

Inšpektor za ceste bi revidentki lahko naložil odstranitev njenih tabel za oglaševanje, če bi ZCes-1 tudi za te, ki so bile (zakonito) postavljene pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja iz 97. člena v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. A kot pojasnjeno, v zakonu takih določb ni. Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu občinske ceste je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.

Ne držijo navedbe tožeče stranke, da trave ni mogla pokositi zaradi višje sile zapadlega snega in zamrznjenega zemljišča, saj je bila na svojo dolžnost opozorjena že v mesecu maju. V vsaki odločbi je bilo napisano opozorilo kakšna bo sankcija, kolikor tožeča stranka naložene obveznosti ne bo izpolnila.

Ker razmerje med strankama glede objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

Zavrženje zahteve in njena obravnava po vsebini se torej smiselno medsebojno izključujeta. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnica v okviru ene zahteve uveljavljala razloge, ki jih ob vložitvi te zahteve zaradi poteka rokov iz prvega odstavka 277. člena ZUP ni več mogla uveljavljati, kot tudi razloge, ki jih je v skladu z navedeno določbo še lahko uveljavljala. Nadzorstvo nad izvajanjem občinskih predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti, v skladu s 50.a členom ZLS opravlja občinska uprava, po drugem odstavku istega člena pa se za opravljanje tega nadzorstva lahko ustanovi občinska inšpekcija.

Sporno v zadevi je, ali je imel inšpekcijski zavezanec v času izreka spornega ukrepa dovoljenje za postavitev reklamnih panojev. Sodišče je po vpogledu v listine priloženega upravnega spisa ugotovilo, da je bila Pogodba o začasnem najemu zemljišč sklenjena do 31. 3. 2013, za enako obdobje, do 31. 3. 2013, pa je bilo zavezancu izdano tudi dovoljenje za postavitev velikih reklamnih panojev. Navedeno pomeni, da je inšpekcijski zavezanec imel v času izreka spornega ukrepa reklamne objekte postavljene v nasprotju z določbo 21. člena Odloka o oglaševanju v Mestni občini Celje, kar pomeni, da je bil inšpektorjev ukrep skladen s pooblastilom iz prvega odstavka 50. člena navedenega Odloka.

Ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da pojasnilo inšpektorja, da inšpekcijski pregled ni pokazal kršitve predpisov, katerih izvajanje nadzira, izkazuje, da je bil postopek uveden in očitno ustavljen. V smislu ugotavljanja pogojev za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je inšpektor moral preveriti navedbe tožeče stranke v prijavi. To je lahko storil le tako, da si je ogledal konstrukcijo, na katero se je prijava nanašala. Takšno predhodno dejanje zato ne pomeni, da je bil postopek že začet. Prijavitelj uvedbe inšpekcijskega postopka ne more izsiliti, lahko pa zahteva obvestilo inšpektorja o ukrepih. V postopku inšpektorja prijavitelj nima položaja stranke, lahko pa ima položaj stranskega udeleženca, in sicer tedaj, če je inšpektor zoper kršitelja uvedel inšpekcijski postopek, prijavitelj pa izkaže, da bi lahko inšpektorjeva odločitev vplivala na njegov pravni položaj.

Ni mogoča interpretacija, da določilo 2. odstavka 34. člena ZMed pomeni, da inšpektor lahko izda upravno odločbo zaradi izvršitve pravnomočne sodne odločbe (tako kot se le-ta glasi v njenem izreku) poleg oziroma mimo ureditve sodne izvršbe po ZIZ. Tudi ZIN daje pristojnost inšpektorju zgolj za „nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov“ in ne tudi za nadzor nad izpolnjevanjem sodnih odločb.

Določbo, ki izbranemu izvajalcu nalaga odstranitev objektov za oglaševanje v tam določenem roku, sodišče razume kot oviro za inšpektorjevo ukrepanje pred potekom tega roka, ne pa kot določbe, ki je lahko podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa. Pojem sklepčnosti tožbe se nanaša na vprašanje zadostnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih, ne pa na obseg predloga, kateri upravni akt naj se odpravi.

Pristojnost občinskega inšpektorja za ceste ni v tem, da upravlja z občinskimi javnimi cestami in javnimi površinami ter v tem okviru ugotavlja, ali je postavitev oziroma odstranitev objektov na javni površini potrebna, temveč da izvajanje predpisov nadzira ter da (zgolj) v tem okviru tudi ukrepa v obsegu in na način, kot je predpisan v 80. členu Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah.