VSL sodba I Cp 741/2013

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka vrniti tožnici kupnino na podlagi petih prodajnih pogodb, in sicer 4.153,31 EUR po pogodbi s T.M., 766,12 EUR po pogodbi z R.B., 737,73 EUR po pogodbi s F.K., 1.416,48 EUR po pogodbi z M.D. in 1.481,85 EUR po pogodbi z I.S. vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2002 dalje. V preostalem je zavrnilo tožničine zahtevke, tožnici pa naložilo, da mora toženki povrniti 56,79 EUR njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodbi očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev, da prodajne pogodbe niso nične, je v očitnem nasprotju s pravnomočno zavrnjenim tožbenim zahtevkom, da je tožnica solastnica zgradbe do 73/100. To namreč pomeni, da je solastnica toženka, ki je torej lahko prodala sporna stanovanja. Odločitev o tem je pravnomočna. Ni res, da je toženka prodala tujo stvar. Njena lastnina je ugotovljena, priznana in vknjižena. Pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 24. 5. 1990 nikakor ni darilna pogodba. Ničnost v tem primeru ne more biti predhodno vprašanje. Ker je bilo o toženkini lastninski pravici že pravnomočno odločeno, ni dopusten nasprotni dokaz z golim zatrjevanjem, da vpis v zemljiško knjigo ni pravilen. Zahtevek za vrnitev kupnine nima pravne podlage. Tudi toženkin ugovor zastaranja je bil pravočasen, saj je zastaranje institut materialnega prava in ničnost ne zastara. Toženka je ta ugovor uporabila takoj, ko je tožnica svoj zahtevek spremenila iz ničnostnega v obogatitvenega. Zamudne obresti so v vsakem primeru prenehale teči do 31. 12. 2001. Sicer pa je tudi obrestni zahtevek zastaran. Upoštevati je treba, da ima toženka položaj dobrovernega lastniškega posestnika, zato tožnici, ki nikoli ni bila lastnica spornih stanovanj, ne dolguje ničesar.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve, v katerih toženka izraža svoje nestrinjanje z razlogi, ki jih je v odločbi z dne 9. 2. 2012 navedlo revizijsko sodišče, in v sklepu z dne 13. 6. 2012 sodišče druge stopnje, so odveč. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba prve stopnje, s katero je bilo odločeno o tožničinih denarnih zahtevkih, medtem ko je odločitev o preostalih tožničinih zahtevkih (glede njene solastninske pravice in ničnosti spornih prodajnih pogodb med toženko in preostalimi prvotnimi toženci) že pravnomočna. Na očitke o domnevnih protislovjih v obrazložitvi revizijske odločbe in pritožbenega sklepa zato ni treba odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je (tudi) tokrat korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo sodbo. V njenih razlogih ni zaslediti nobene protispisnosti, sicer pa je v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ostala neobrazložena. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in nedvoumen, prav takšna, torej jasna in razumljiva pa je tudi njena obrazložitev, zato ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je brez podlage tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo o že razsojeni stvari. O zahtevanem vračilu prejete kupnine za sporna stanovanja namreč doslej še ni bilo pravnomočno odločeno. Sedanja odločitev tudi ni v nasprotju z že pravnomočno zavrnjenimi zahtevki. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo hkrati z zavrnitvijo tožničinega zahtevka glede solastnine odločeno o toženkini lastninski pravici. Kot je bilo toženki že pojasnjeno v dosedanjem postopku, so lastniki spornih stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe, upoštevaje 118. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/1991 in naslednji), postali njihovi kupci. Toženka se v tem primeru ne more uspešno sklicevati na vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. V ponovljenem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je ta vknjižba materialnopravno napačna, ker je bila pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe, ki jo je 24. 5. 1990 s Š. sklenil toženkin pravni prednik, v resnici nična zaradi kršitve izrecne prepovedi iz 6. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/1976). Ker ni prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe, je sporna nepremičnina ostala družbena lastnina v uporabi dotedanjega imetnika, s 1. 4. 1991 pa je na podlagi 62. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991) njena lastnica postala tožnica. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi o tem navedlo pravilne in izčrpne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Navedena pogodba res ni darilna, kot poudarja pritožba, nobenega dvoma pa ni, da je šlo za brezplačen prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Toženka ni izkazala, da je bilo za takšen prenos izdano predpisano dovoljenje, zato izvršeni prenos ni bil veljaven. Dejstvo, da vknjižbe toženkinega pravnega prednika ni nihče izpodbijal, za to pravdo ni pomembno. Sodišče prve stopnje je ničnost navedene pogodbe pravilno obravnavalo kot predhodno vprašanje. Pritožbeno stališče, da takšno ravnanje sodišča ni bilo procesno dopustno, nima opore v zakonu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 24. 5. 1990 nična, tudi ne nasprotuje poprejšnji ugotovitvi, da sporne prodajne pogodbe niso nične. Prodaja tuje stvari, upoštevaje 440. člen Obligacijskega zakonika (OZ), namreč ni prepovedana. To pa ne pomeni, da lahko prodajalec tuje stvari obdrži prejeto kupnino.

Tožničin zahtevek za vračilo kupnin, ki jih je po spornih prodajnih pogodbah prejela toženka, torej ni brez podlage. Sodišče prve stopnje je tožničine denarne zahtevke pravilno presojalo po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Ob tem je brez pomena toženkino sklicevanje na svojo dobroverno lastniško posest. Sodišče prve stopnje ji je namreč plačilo zamudnih obresti v skladu s 193. členom OZ pravilno naložilo šele od dneva vložitve tožbe. Dolgovane zamudne obresti do 22. 5. 2007, ko je prenehala veljati dotedanja zakonska prepoved „ne ultra alterum tantum“ (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/2007), še niso dosegle glavnice. Potemtakem se toženka neupravičeno upira plačilu prisojenih zamudnih obresti od dolgovanih glavnic.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja. Toženka je ta ugovor uveljavljala prepozno, upoštevaje prepoved iz drugega odstavka 362. člena ZPP. Tožnica je denarni zahtevek postavila že v tožbi, zato je nerazumljiva in protispisna pritožbena trditev, da je toženka lahko uporabila ta ugovor šele potem, ko je tožnica „ničnostni zahtevek spremenila v obogatitvenega“. Res gre pri ugovoru zastaranja za materialnopravni ugovor, ki pa ga v postopku ni mogoče uspešno uveljavljati brez navedbe ustreznih dejstev (o zapadlosti terjatve in poteku zastaralnega roka). Na ta dejstva, s katerimi je mogoče utemeljiti zastaranje terjatve, se je toženka v obravnavanem primeru začela sklicevati šele v ponovljenem postopku in brez pojasnila, zakaj tega ni mogla storiti že prej. Dejstvo, da je tožnica šele v ponovljenem postopku konkretizirala svoj obrestni zahtevek, ne predstavlja takšne ovire. Tožnica je plačilo zamudnih obresti zahtevala že v tožbi, le začetka njihovega teka ni opredelila. V vsakem primeru bi bilo zato treba šteti, da plačilo zamudnih obresti uveljavlja najmanj od vložitve tožbe dalje. Sicer pa je toženka ugovarjala zastaranje že pred dopolnitvijo tožbe v obrestnem delu. Toženkin ugovor se po navedenem ni mogel nanašati le na glavnico. Ko zastara glavna terjatev, namreč zastarajo tudi obresti (344. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zato, čeprav z deloma drugačnimi razlogi, vendarle pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni zagrešilo, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani, je toženkino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

Odločitev o priglašenih toženkinih pritožbenih stroških je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker je toženka s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena, medtem ko tožnica stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.