VSRS Sodba I Ips 34317/2010-188

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojena D. H. in M. V. spoznalo za kriva, in sicer prvega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in drugega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Obsojenemu H. je sodišče izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora, obsojenemu V. pa je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojeni H. je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, za obsojenega V. pa je bilo odločeno, da je dolžan plačati polovico stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni, ko bodo znani ter sodno takso. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je bilo odločeno, da obremenjujejo nagradi in potrebni izdatki zagovornikov, odvetnikov A. V. in S. P., ki sta bila po uradni dolžnosti postavljena obsojenima, proračun. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojeni D. H. dolžan oškodovanki V. H. plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek v zneskih, kot so opredeljeni v izreku sodbe.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi zagovornika obsojencev ter pooblaščenec oškodovanke V. H. Pritožbo pooblaščenca oškodovanke je Višje sodišče v Mariboru s sodbo II Kp 343179/2010 z dne 16. 10. 2012 zavrglo kot nedovoljeno, pritožbi zagovornikov obsojencev pa zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je bilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso, nagradi in potrebni izdatki zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega ter uvodoma navedel, da uveljavlja razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega M. V. oprosti obtožbe.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki je navedel, da zatrjevane kršitve niso podane ter predlagal, da se zahteva zavrne.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da so razlogi sodbe nerazumljivi in nejasni ter je zato podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To stališče utemeljuje s tem, da je obsojeni V. skladno z mandatno pogodbo, ki jo je sklenil z oškodovankami, le odprl bančni račun za nakazilo obresti in v njihovem imenu podal na SOD zahtevke za izplačilo obresti. Vse navedeno naj bi bila torej obsojenčeva dolžnost izhajajoča iz sklenjene pogodbe, zato v njegovem ravnanju ni bilo protipravnosti in ne znakov kaznivosti; o tem, zakaj naj bi obsojenec izpolnil znake očitanega mu kaznivega dejanja pa sodba nima razlogov.

8Navedbe zahteve so neutemeljene, vsebinsko pa tudi same s seboj v nasprotju, saj po eni strani uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po drugi, vsebinski plati pa oporekajo obstoju obsojencu očitanega kaznivega dejanja (odsotnost protipravnosti). O istovrstnem pritožbenem očitku se je sicer pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 7 obrazložitve sodbe), vložnik zahteve pa v tej zvezi ni podal nobenih novih navedb, s katerimi bi utemeljil nezakonitost izpodbijane sodbe. Sodba sodišča prve stopnje ima sicer tako v izreku sodbe konkretiziran opis obsojencu očitanih ravnanj (točka 2 izreka), s katerimi je soobsojenemu H. pomagal pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja goljufije, kot tudi razloge in dokazne zaključke o naklepnem ravnanju obsojenega V., ki jih v obrazložitvi sodbe določno navaja (zlasti na straneh 10, 11 in 14). Naklepnost ravnanja obsojenega V. je tako razvidna iz v izpodbijani sodbi ugotovljenega usklajenega delovanja med obema obsojencema, pri čemer sta se oba zavedala, da le z njunim skupnim delovanjem lahko uspešno realizirata pritok obresti na za ta namen (brez vednosti oškodovank) odprt posebni račun, za dvig katerih sta obsojenca dogovorno določila (kot pooblaščenca) obsojenega H. Tako ugotovljenih in v izpodbijani sodbi obrazloženih dejstev glede ravnanja obsojenega V. ne morejo v ničemer omajati pavšalne trditve iz zahteve za varstvo zakonitosti o nerazumljivosti in nejasnosti razlogov sodbe, kot tudi ne ponujanje ocene vložnika zahteve, da je bilo ravnanje obsojenega V. utemeljeno le na obveznostih, ki so izvirale iz sklenjene pogodbe z oškodovankami. S ponujanjem take opredelitve obsojenčevega ravnanja vložnik zahteve sicer vsebinsko oporeka dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe glede ravnanja obsojenega V. in s tem dejansko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9Po stališču vložnika zahteve naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona tudi s tem, „ker ne obstoji goljufiv namen“, kar se nadalje utemeljuje s ponovnim oporekanjem dejanskim zaključkom iz izpodbijane sodbe in s ponujanjem drugačne ocene izvedenih dokazov, zlasti sklicujoč se na izpoved V. H. ter s ponujanjem drugačnega videnja ravnanj obeh obsojencev, na podlagi česar se zaključi, da obsojeni V. ni mogel z „direktnim naklepom pomagati H. pri goljufiji“. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti temelji na nedopustnem razlogu, to je na drugačni oceni dejanskega stanja. Enak zaključek velja glede stališča zahteve, da sodišče druge stopnje „zmotno ne verjame zagovoru“ obsojenca glede nujnosti odprtja ločenega računa za nakazilo obresti v vsakem primeru, saj se tudi v tem pogledu načenja presoja dejanskih okoliščin odprtja posebnega računa in ne vprašanje nerazumljivosti izreka, kot se sicer trdi v zahtevi.

10Končna trditev iz zahteve, da obsojeni V. ni imel goljufivega namena že od samega začetka, še pred storitvijo kaznivega dejanja, to je pri podpisovanju sporazuma z oškodovankami dne 20. 8. 2002, bi pa ta goljufivi namen moral obstajati že v trenutku podpisa tega sporazuma, se prav tako nanaša na dejanske ugotovitve obravnavanega primera in gre torej za nedovoljen razlog. Ne glede na navedeno pa je v zvezi z dejanjem pomoči po 27. členu KZ poudariti, da je ta mogoča, ko se je storilec že odločil storiti kaznivo dejanje (pomagač torej sodeluje pri tujem kaznivem dejanju) in to lahko že pred samim začetkom izvrševanja kaznivega dejanja ali pa med njegovim izvrševanjem. V obravnavanem primeru se je obsojeni V. vključil k izvrševanju kaznivega dejanja goljufije kot pomagač obsojenemu H., ko sta se oškodovanki F. in V. H., po predlogu obsojenega H., odločili z njim (kot skrbnikom za posebni primer) podpisati sporazum o nagradi, ki mu je omogočil nadaljnja ravnanja pomoči pri izvedbi načrtovne H. prisvojitve nakazanih obresti iz naslova obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD). Glede na ugotovljeno usklajeno delovanje med obsojencema od samega začetka, torej od H. začetne napotitve oškodovank do obsojenega V., je naklepno ravnanje slednjega izkazano tudi že od sklenitve navedenega sporazuma in zato niti v tem pogledu ni nikakršnega dvoma v njegovo naklepno izvrševanje pomoči v času H. izvrševanja kaznivega dejanja goljufije.

11Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.