VSRS Sodba IV Ips 108/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenska Bistrica je storilcu prekrška K. V. izdal plačilni nalog št. 0000097616362, ki je bil storilcu vročen dne 4. 2. 2011, zaradi prekrška po sedmem v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in stransko sankcijo tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo ZSV 621/2011 z dne 6. 6. 2012 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev iz 3. in 8. točke 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve prvega odstavka 125. člena ZP-1, kršitve druge alineje 62. člena ZP-1, kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitve prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve navaja, da sodišče ni zaslišalo storilca prekrška, prav tako ni izvedlo dokaznega postopka, poleg tega pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da bi sodišče moralo izvesti ugotovitveni postopek ter zaslišati v zahtevi za sodno varstvo predlagane priče. Zavrnitev storilčevega dokaznega predloga za zaslišanje prič v obravnavanem primeru pomeni kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Po določbi 22. člena Ustave bi storilcu morala biti dana možnost, da je zaslišan in da postavlja vprašanja pričam. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o zahtevi za varstvo zakonitosti ni izjavil.

B.

4Kot izhaja iz podatkov spisa je v obravnavanem primeru storilec prekrška dne 7. 1. 2011 ob 11. 34 uri v naselju vozil osebno vozilo s hitrostjo 68 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 63 km/h, s čimer je za 13 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost. Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekrškovni organ v skladu s 233. členom ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku vozila K. V. Zoper plačilni nalog je storilec prekrška po svojem zagovorniku dne 11. 2. 2011 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da ne zanika, da je lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ni pa on storilec prekrška. Trditev je utemeljil z navedbami, da se je na dan storitve prekrška okoli 7.00 ure z domačega naslova na Z. v Zgornji Polskavi odpeljal v svojo odvetniško pisarno v Celju s S. M., ki je prav tako zaposlena v Celju, saj si na takšen način večkrat razdelita stroške prevoza. V Celje sta prispela ob 8.00 uri, kjer je do 14.00 ure delal v svoji pisarni, nato pa se s S. M. odpeljal domov. Inkriminiranega dne je imel v odvetniški pisarni več sestankov s strankami, med drugim je imel tudi sestanek z B. C., ki je trajal od 11.00 do 11.45 ure. Avtomobil, s katerim je bil storjen očitani prekršek, je bil inkriminiranega dne parkiran v domači garaži, avtomobilski ključi, dostopni ostalim družinskim članom, pa shranjeni na običajnem mestu. Do ključev so imeli dostop njegova žena, mati, brat in svakinja, ki se vsakodnevno nahajajo na naslovu kršitelja. Storilec dopušča možnost, da so bili ključi njegovim družinskim članom dostopni, čeprav vsi zanikajo, da so se navedenega dne vozili z njegovim avtomobilom. Storilčev zagovornik je sodišču predlagal, da zasliši storilca prekrška, ter priče S. M., B. C., P. V., I. V., M. V. ter V. V., katerih natančne naslove je navedel v zahtevi za sodno varstvo.

5Sodišče je v razlogih sodbe, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov navedlo zgolj, da sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ker bi se s tem le zavlačeval postopek, dejanski stan prekrška pa je že na podlagi zbranih dokazov v celoti dokazan, zato je treba navedbe zahteve za sodno varstvo razumeti le kot način, da bi se storilec izognil svoji odgovornosti za storjeni prekršek.

6Vrhovno sodišče je že v več odločbah (na primer v sodbah IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008) presodilo, da po prvem odstavku 55. člena ZP-1 v postopku o prekršku ugotavljanje odločilnih dejstev poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti storilcu prekrška tudi v hitrem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz tretje alineje 29. člena Ustave (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbah IV Ips 53/2007 z dne 5. 6. 2008, IV Ips 32/2012 z dne 29. 5. 2012). Med drugim ima storilec pravico, da se v postopku o prekršku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani pa ima sodišče dolžnost, da storilcu omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti določen, predlagatelj mora navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti.

7V primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, vendar ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnika vozila oziroma imetnika pravice uporabe vozila, razen če ta dokaže, da prekrška ni storil (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva.

8Ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo 69. člena ZP-1, ki določa, da mora biti obdolženec pred izdajo sodbe o prekršku zaslišan o tistem, česar je obdolžen, zaradi česar, da je podana (absolutna) bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ker sodišče storilca prekrška ni zaslišalo. Določba 69. člena ZP-1 velja za redni sodni postopek in ni namenjena uporabi v hitrem postopku o prekršku. Uporaba navedene določbe v postopku z zahtevo za sodno varstvo bi pomenila, da bi moralo sodišče vsakič, ko je vložena zahteva za sodno varstvo, pred izdajo sodbe zaslišati storilca prekrška. Tako stališče bi bilo v nasprotju z naravo in namenom hitrega postopka o prekršku. Mora pa sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1, če se odloči, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, storilca o tem obvestiti, in ga hkrati seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in ga povabiti k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.

9Pritrditi pa je potrebno navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče v razlogih sodbe ni ustrezno opredelilo do v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanega alibija ter da je z zavrnitvijo storilčevega dokaznega predloga za zaslišanje prič, predvsem priče B. C., ki naj bi izpovedal, da je ravno v času storitve prekrška imel s storilcem sestanek v njegovi odvetniški pisarni v Celju, kršilo storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Vložnik je v zahtevi za sodno varstvo opredelil, o katerih konkretnih okoliščinah naj se pričo zasliši, te okoliščine pa so tudi materialnopravno relevantne, saj je obstoj storilčevega alibija odločilnega pomena za pravilno razsojo. Glede na navedeno je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zmotno presodilo, da je dejansko stanje prekrška že na podlagi zbranih dokazov v celoti dokazano ter da želi vložnik z izvedbo dokaznih predlogov le zavlačevati postopek. S tem je sodišče kršilo storilčevo pravico do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave).

10Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti ter v skladu z načelom proste presoje dokazov presoditi, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom v obstoj domnevanega dejstva ter v zadevi ponovno odločiti.